Snežnik, oktober 2004
Pravimo, da so otroci naše največje bogastvo, a Slovenci očitno nismo tega mnenja, ker zelo skoparimo z njimi, saj ne znaša povprečje pri nas menda niti dva cela otroka na družino. To samo po sebi ni tako zaskrbljujoče, če za nekaj časa rodnost zaniha navzdol in se potem zaobrne v pozitivno smer. A tokrat ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti to zgodilo, ker imajo že malčki v vrtcu precej odklonilen odnos do snovanja družine, kar napoveduje nadaljevanje nizke rodnosti pri nas.
Enkrat poleti sem med nakupovanjem v trgovini ujel del zanimive radijske oddaje s postojnskega radia, ki je pritegnila mojo pozornost, saj se je nanašala ravno na to temo. Novinarka je namreč povpraševala malčke v vrtcu, kaj mislijo, zakaj odrasli pravzaprav živijo skupaj. Ker še niso obremenjeni s predsodki, kot mi odrasli, so bili njihovi odgovori temu primerno manj zvrtinčeni in bolj neposredni, kot bi bili naši. Eden od dečkov je menil, da njegova starša najbrž živita zato skupaj, ker se rada kregata…In ko jim je novinarka zastavila vprašanje, če se bodo poročili, ko bodo odrasli, so bili njihovi odgovori precej zadržani.
Ena od deklic je odločno zatrdila, da se ne bo poročila. Ko je novinarka naprej vrtala vanjo zakaj ne, je dobila zelo odrasel odgovor, da :''ker je brez veze živeti skupaj in imeti otroke, če se potem samo kregaš.'' Presenetljivo, da so tudi srednješolci, ki so tako rekoč na pragu sveta odraslih, v eni od TV oddaj ''Jasno in glasno,'' v kateri razpravljajo o življenjskih vprašanjih, dali skoraj enake odgovore kot malčki v vrtcu, ko je šlo za vprašanje o njihovih pogledih na družinsko življenje, ki se jim zdi skoraj nekaj neobstojnega.Verjetno k takšnemu gledanju precej pripomore dejstvo, da se nahajamo v fazi globoke socialne in družbene preobrazbe ter premikov duhovnih obzorij, kar vsekakor vpliva na spremembo človekove notranje dioptrije, s katero motri svet okoli sebe. Pri otrocih je najbolj opazno vztrajno usihanje vrednot. Skoraj nič več v njihovih očeh ni nedotakljivo ali sveto v pravem pomenu besede, vse je izpostavljeno razdiralnemu žarčenju dvoma, zato se ni čuditi, če je pri mladi generaciji (največ po zaslugi odraslih) družina tako nizko na njihovi lestvici vrednot! Za to ni kriva samo nenaklonjena davčna ter stanovanjska politika do mladih in predvsem številčnejših družin, ampak povsem zmaterializiran odnos do življenja, ki stremi za čim bolj lagodnim življenjem, po možnosti brez slehernih ovir in odpovedi, med katere spadajo tudi otroci. Zasvojenost s tovrstno miselnostjo, s katero na veliko šopamo tudi otroke in se potem čudimo, od kje jim to, je bolj uničujoča od revščine ali sodobnih bolezni, proti katerim še nimamo zdravil. Proti tej duhovni paralizi, ki jo pušča za sabo, pa ga sploh ni, ker bi sicer ne bi propadlo že toliko velikih kultur, ki so živele pred nami. Naša je sedaj na isti poti.
In Slovenci veselo korakamo skoraj na čelu te povorke s k sebi obrnjeno napadalnostjo, ki jo sproščamo na cestah, gorah in še kje, ko da bi se hoteli čimprej fentati. Nič bolje se ne vede oblast, ki se obnaša tako brezglavo pri načrtovanju naše prihodnosti, ko da nas Slovencev čez pol stoletja ne bo več na seznamu narodov!
Številčnost sama po sebi res še ne zagotavlja obstoja nekega naroda, pripomore pa k vzpodbujanju zdrave medsebojne tekmovalnosti in odgovornosti do bližnjega, ki je nam (obojega) očitno manjka, sicer ne bi bilo letos kljub strožjim prometnim predpisom in kaznim več žrtev prometnih nesreč, kot lani. Tudi število samomorov se ne zmanjšuje, kar pomeni, da nam ni uspelo zaustaviti tega zloveščega plazu, pod katerim konča vsako leto toliko ljudi, kolikor jih biva v eni srednje veliki slovenski vasi. Torej nas ne ogrožajo toliko zunanji, ampak predvsem notranji dejavniki in to že od Karantanije sem, ko zaradi medsebojnih nesoglasij v odločilnih zgodovinskih trenutkih izgubljamo kos za kosom svoje narodno ozemlje in samozavest, čeprav smo že nekajkrat prišli iz vojn kot zmagovalci! Ko bomo dobili še tisto proti sebi, se bomo morda rešili starih travm in svobodno zadihali.
