OD NAVDIHA NE PUSTI JIM MIRNO SPATI

Snežnik, neznan datum objave

Tako nekako bi lahko rekli za vse pogumne nastopajoče mlade bistriške pesniške upe, člane kulturno umetniškega društva Literativa, ki so nas v soboto 11. septembra zvečer zvabili na svojo, menda drugo samostojno literarno-glasbeno prireditev, tokrat na prostem, v amfiteater za bistriško šolo, ki je bil zelo posrečena kulisa tistemu, kar so nam imeli sporočiti. Kot prvo vsekakor to, da potrebujemo v Bistrci malo bolj široka okna in vrata za prezračevanje našega zatohlega bistriškega ozračja (podoben širšemu slovenskemu vzorcu), v katerem se vsi po malem dušimo, a pravzaprav nič ne ukrenemo, da bi ga izboljšali. Takšne poteze vsekakor so razveseljive, da kdo vsaj na glas pove, kaj ga teži.

 Pesnika gotovo ne spravi k pisanju zgolj in samo kaka neizpolnjena ali ponesrečena ljubezen, ampak tudi stanje družbe, v kateri živi, ker je, oziroma mora biti njen senzor, ki se prvi odziva na njeno valovanje. Tudi, kadar obmiruje, oziroma se začne razkrajati navznoter, kar se zdaj dogaja, bi ga moralo dvigniti pokonci. In to se je zgodilo v Bistrci, da je nekaterim prekipelo od dolgotrajnega morečega vrtenja na mestu, od katerega nima nihče nobene koristi, razen politikov, ki jim tako stanje očitno paše, sicer bi se kdo od njih (kandidati za župane in občinski svet) prikazal na omenjeni prireditvi in prisluhnil, kaj jim imajo mladi povedati in to celo v verzih! Ko jih že omenjam, bom navedel nekaj po tonskem posnetku prepisanih izrezkov besedila iz ene izmed zapetih pesmi (žal ne vem naslova) glasbenega gosta omenjenega večera, kantavtorja Danija Bedrača, kjer takole pravi:

…Le eno pesem še napišem, mati,

takšno, ki bi zdramila ljudi,

takšno močno črno, ki budi,

tisto zadnjo,

ki ne da mi spati..

Svet poln je steklovine, mati,

trnja in bodic,

svet je stkan iz zarjavelih žic,

…v pepelu dehtijo mehka srca ptic,

od jedkih saj mi krvave podplati..

 (Dani Bedrač)

Ni kaj dodati, razen, da bi bilo zelo blagodejno za naša ušesa in dušo, ko bi namesto dolgoveznih in vedno ponavljajočih se politikantskih govoranc, kaj podobnega slišali na kakem predvolilnem shodu ali soočanju iz ust naših domačih politikov, da jim skrb za narodov blagor (nižajoči se osebni standard prebivalstva ter javne finance) ne pusti spati. Žal se pri njih pojavi sindrom prehodne nespečnosti le v času pred volitvami, ko si razbijajo glavo z mozganjem, kako ostati v občinskem svetu ali pa zlesti vanj, kar je zanje zelo vabljiv cilj, predvsem zaradi nenormalno velike sejnine, ki jo tam dobiš za dviganje roke pri glasovanju za županove predloge. Vse drugo - vključno z uresničevanjem volilnih programov, ki so v glavnem spisek želja občanov - so le ''pomožna sredstva,'' s katerimi si pomagajo od volivcev dobiti karto na volitvah za v občinski svet in tam preždeti po možnosti vsaj dva mandata..

Tu bi malo pokomentiral menda na televiziji slišano trditev, kako problematično in stresno naj bi bilo prezgodnje vstopanje mladine na politično sceno (konkretno je bilo rečeno v podmladke strank), ker se tam navzamejo slabih vedenjskih vzorcev odraslih ''vzornikov,'' še preden uspejo izoblikovati svoja etična načela. Če bi samo v politiki bili dovoljeni (bolje prisvojeni) vsi možni umazani prijemi za dosego določenih ciljev, potem bi bili tovrstni pomisleki upravičeni, tako pa so vsi cajtngi polni raznih afer, predvsem v športu, kjer na podoben način trenerji izrabljajo (skoraj množična uporaba nedovoljenih substanc za večjo zmogljivost) celo otroke, da naredijo iz njih vrhunske športnike, ki (predvsem njim) prinašajo slavo in seveda denar. 

Torej nič novega za mladega človeka, kar ne bi že vedel in videl, zato ni nič narobe, če se malo ''razgledajo'' tudi po tem zanje do sedaj še zaprtem območju in vnesejo v politiko malo ''ekološke'' ali kot smo po starem rekli etične osveščenosti, ki nas bo zdramila k bolj odgovornemu ravnanju s svojimi besedami v javnosti.

Če je svet politike umazan in pokvarjen - o čemer ni dvoma - je naloga mladih, da ga očistijo in prenovijo, da bo postal vzdržen, ne pa da bežijo od njega v  prividni svet, ki ne obstaja, ker s tem sami sebi zapirajo pot v lepšo prihodnost, ki si jo mora vsaka generacija sama izkopati. Svet je namreč samo eden, tako kot umetnost in lepota, za katero uporabljamo le različna imena in merila, ne pa bistva! Temeljni nesporazum med generacijami po mojem ni v povsem nasprotujočih si pogledih na življenje, ampak v različnem poimenovanju določenih izrazov, kjer so si mladi izmislili čisto svojo govorico, ki je pa mi ne obvladamo. Čas je torej, da se začnemo spet pogovarjati in predvsem poslušati, pa bomo kmalu presenečeni ugotovili, da imamo neprimerno več skupnega, kot smo mislili!

SEDEM SUHIH KRAV

Snežnik 2009

Gotovo se vsaj del tistih bralcev, ki so hodili k verouku, še spominja biblične zgodbe o Egiptovskem Jožefu, ki so ga hudobni bratje prodali za sužnja v Egipt, kjer pa je s svojim izjemnim darom modrosti in razlaganja sanj pri faraonu kmalu pridobil toliko simpatij in zaupanja, da ga je postavil na mesto visokega državnega uradnika. V času sedem let trajajočega sušnega obdobja je po vsem Bližnjem vzhodu zavladala huda lakota, le v Egiptu so se ji ravno s pomočjo Jožefove razlage faraonovih sanj o sedmih suhih kravah izognili, ko so si na njegovo priporočilo ob dobrih letinah pred začetkom suše napravili tolikšno zalogo žita, da so ga v času krize celo sosednim plemenom prodajali. Kot kupci so se v Egiptu pojavili tudi Jožefovi bratje, kamor jih je njihov skupni oče in plemenski poglavar Jakob - ustanovitelj Izraela - poslal po žito.  Do tu zveni svetopisemska pripoved kot kakšna pravljica s srečnim koncem za vse, ko Jožef prepozna svoje brate in jim po nekaj čustveno obarvanih vzgojnih lekcijah tudi odpustil njihovo hudobno početje ter potem celo skupaj z njihovimi družinami vred vzame k sebi v Egipt, kjer so  najbrž tudi zares srečno živeli do konca svojih živih dni. A to samo do Jožefove smrti in s tem tudi spomina na njegove zasluge pri Egipčanih, ko se za izraelsko pleme, ki se je bilo do tedaj že namnožilo v številčen narod, pričnejo težki časi, saj jim je grozilo fizično iztrebljenje s strani egipčanske večine, pred katerim jih je rešil Mojzes, ko je izraelsko ljudstvo popeljal preko Trstičnega morja v Sinajsko puščavo. 
Tam pa so se začele zanj težave, ker se mu je narod kratko malo uprl in začel očitati, da nima ''nič'' od njegove osvoboditve izpod egipčanskega jarma, kjer da so bolje živeli in jedli, kot pa med tavanjem po puščavi, ker so si predstavljali, da jim bo od Boga obljubljena in tedaj zelo obljudena dežela Kánaan kar sama padla v naročje. Kot beremo, so se morali dolgo krvavo bojevati, da so sploh prišli vanjo. Tam jim je uspelo ustvariti svoje kraljestvo, ki pa se je zaradi medsebojnih razprtij kmalu razdelilo na dva dela in pozneje vse skupaj razpadlo ter prešlo v tuje roke vse do polovice preteklega stoletja, ko jim je z vojaško silo uspelo ponovno zavzeti del svojega nekdanjega etničnega ozemlja, za kar pa - kot lahko vidimo sami - še do zdaj niso našli pravične rešitve za Palestince, ki so jih bili tedaj od tam izgnali iz svojih domov in strpali v begunska taborišča.
Te zgodbe ne omenjam naključno, ker je v prvem in drugem delu precej podobna našemu obnašanju v prvih resnih težavah, v katere smo zabredli konec prvega desetletja po osamosvojitvi, ko se podobno kot Židje po izhodu iz Egipta, mnogi že na glas pritožujejo, da so v nekdanji Jugi - čeprav z občutno nižjim standardom - bolj lagodno živeli, predvsem pa manj delali, kot v samostojni državi. Pozabljajo pa, da blaginja ni in ne more biti najvišja vrednota ter cilj človeškega prizadevanja na zemlji, ampak domovina in svoboda, s katerima po osamosvojitvi ravnamo, kot da se ni treba zanju več truditi in dograjevati, ko ju enkrat imaš, kar je nevarna iluzija, ki se lahko konča s podobno kruto streznitvijo, kot so jo doživeli Židje v obljubljeni deželi po lahkomiselno zapravljeni samostojnosti. Oboje bi lahko obdržali, če bi upoštevali svarila in navodila svojih prerokov, kako v konkretnih zgodovinskih okoliščinah ravnati; namesto tega pa so se bolj zanesli na svoje politične špekulacije in sklepanje neuporabnih zavezništev s sosedi, ki so jih privedla v popolno odvisnost od tujcev in posledično v razselitev po vsem svetu. 

Tudi nam se lahko kaj takega primeri, če bomo nadaljevali v sedanji smeri nebrzdane javne porabe, kjer se nihče ni pripravljen odreči koščku svojih socialnih pravic (beri:lagodnosti) v korist skupne prihodnosti, ki ni nekaj samoumevnega, ampak si jo je treba prigarati. Pa ne z zahtevami, ki jih ni možno uresničiti, marveč s trudom za pravno urejeno družbo, v kateri bodo bremena krize pravično porazdeljena, zlorabe zakonodaje in položaja pa ustrezno kaznovane, vključno s kratenjem delavskih pravic, kar je predpogoj za socialni mir, brez katerega ni možno izpeljati nobenih potrebnih reform. Tu se ne gre zanašati na špekulacije o hitrem globalnem razpletu gospodarske krize, ampak predvsem na lastne moči, s katerimi se da premostiti tudi dobo sedmih suhih krav, za katerimi zagotovo pridejo debelejše, če smo seveda dovolj vztrajni, da dočakamo z njimi vred boljše čase.