MIR LJUDEM NA ZEMLJI IN POD NJO 2. verzija
Dragi bralci,
skoraj ne vem, kaj bi vam lahko še novega napisal na temo prazniki,
ker se mi zdi, da se začenjam - tako kot oni - tudi jaz ponavljati.
Se pa ob tem tolažim, da je kljub temu že v samem ponavljanju neka
pomembna razlika, ker nas čas in prazniki ne zalotijo na isti točki
poti, kjer smo bili pred enim letom, zato že zaradi tega ne moremo
reči, da je vse povsem enako. To, ki se pravkar izteka, je v
marsičem obrnilo na glavo naša pričakovanja o mirnem in lagodnem
življenju v prihodnosti ter odprlo veliko vprašanj, na katere do
zdaj še nimamo odgovora - kako in kam naj človeštvo zastavi svojo
pot za naprej, da bomo preživeli. Podnebne spremembe so samo eden od
grozečih oblakov na našem obzorju; enako recesija, ki je globlja in
bo trajala dlje, kot se je predvidevalo. Še usodnejše od obojega je
za nas lahko splošno ''hlapenje'' vrednot, ki se jih ne da tako
kmalu spet ''sestaviti'', ko enkrat razpadejo (traja najmanj dve
generaciji).
Tu se strinjam z
zagovorniki družine, da je treba to osnovno družbeno celico
zavarovati pred razdiralnimi vplivi, ki jim je izpostavljena, in jo
prilagoditi novim razmeram; nekateri pa bi radi poleg nje odpravili
še zapore ter ostale ''nadležne'' institucije, češ da so to
preživete družbene forme, ki samo še dodatno omejujejo človekovo
osebno svobodo, namesto da bi jo varovale. Ob tem nevede ali pa
namerno pozabljajo povedati, da je naša osebna svoboda pogojena s
spoštovanjem pravic sočloveka, s katerim živimo ali pa kako
drugače prihajamo z njim v stik; to pa v sinajskih božjih zapovedih
ni naključno postavljeno kot protiutež našemu samoljubju, ki samo
po sebi ni nič slabega, dokler ne ''prevaga,'' oziroma poseže v
pravice drugega. Tu pa ni kam eksperimentirati z naravnimi, se pravi
božje določenimi pravili obnašanja, po katerih je moja osebna
svoboda v premem sorazmerju z mojo ljubeznijo do bližnjega, kar
drugače povedano pomeni, da toliko, ko spoštujem njegovo osebno
dostojanstvo in pravice, toliko mero jih smem od njega zase zahtevati
oziroma pričakovati. To je zdrav temelj za trdno medsebojno družbeno
sožitje, o katerem veliko govorimo, a bolj malo naredimo, da bi
zaživelo.
Prazniki so lepa
priložnost, da vadimo te skoraj pozabljene veščine, kot je na
primer prijaznost. Pa ne tista prisiljena, ki si jo nadevamo kot
masko za dnevno uporabo, ampak taka, ki prihaja iz resnične notranje
želje po medsebojnem razumevanju in sožitju! Za to ni treba ravno
komu ''skakati v lonec'' ali okoli vratu, kar nam ob grozečem valu
prašičje gripe za letošnje praznike itak odsvetujejo; zadošča že
pritrdilen gib glave ali prijazen zamah roke ob naključnem videnju
na vratih ali onstran ceste in že bo tako nagovorjeni zagotovo
razumel našo dobro namero, kot se tudi nalezel vedrine, ki je v teh
mrakobnih časih še kako dobrodošla. In nikar ne ''postrelite''
vseh lepih želja že v prazničnih dneh, kot to počno s petardami
in ognjemeti, ampak jih shranite nekaj za tiste navadne dneve, ki jim
sledijo in znajo biti še kako turobno pusti in dolgi.
Podobno vam
priporočam glede duševne energije: ne razmetavajte je za nekoristno
ubadanje s skrbmi, kaj bo čez nekaj mesecev, ampak jo hranite za
plezanje iz tekočih težav, kjer človek nikoli ne more vnaprej
predvideti, koliko jih bo in koliko napora ga bo to stalo. Varčevanje
z osebno energijo je vsekakor na mestu; lotevajmo se tistega, kar je
na vrsti, in mu namenimo samo toliko pozornosti in energije, kot je
potrebno, sicer se nam lahko zgodi, da bomo sredi naslednjega klanca
omagali. Verjemite, da pride vse ob svojem času.
Naj bo sreča vaš
vsakdanji spremljevalec skozi vse prihodnje leto, tako kot nasmeh, ki
ga vsaj enkrat dnevno vadite!
Pa srečno do naslednjega klepeta!
