sončnice

PLEČNIK V BRKINSKEM LAJBELCU

  Snežnik, nov. 2007

Odkar smo dosegli svojo samostojnost, se je precej različnih zvrsti avtorjev lotilo obdelave arhitekta Plečnika in njegovih stvaritev, tako da je ob njegovi 50. letnici smrti, ko obhajamo njegovo leto, ta naš prej bolj v tujini, kot doma znani in priznani veliki Slovenec kar dostojno predstavljen domači javnosti. Knjižni galeriji njegovih upodobitev je manjkal še njegov duhovni portret, za katerega je poskrbela pogumna in našemu koncu že poznana ženska Marija Krebelj, ki nas je pred leti prijetno presenetila kot soavtorica zelo odmevne knjige o brkinskem ustnem izročilu z naslovom Dűša na bicikli, v kateri je predstavila svojo diplomsko nalogo iz slovenščine. Tudi tokrat gre za diplomsko nalogo, le da iz teologije, vendar z istim njej lastnim pisateljskim žarom ter sposobnostjo na preprost in razumljiv način bralcem opisati še tako zapletene stvari. Njene odločne poteze, ki jih vleče pri portretiranju Jožeta Plečnika, kažejo na veliko mero poguma, kakor tudi prepričanosti v tisto, kar piše od prve do zadnje strani knjige.

 Komu se bo sicer zdelo, da Plečnika, oziroma njegove izjave, ki jih navaja, napeljuje preveč na cerkveni mlin, vendar takšen je pač bil, zato je njegov krščanski etos jasno razviden tako iz njegovih stvaritev, kakor tudi vsakdanjega obnašanja. Ni torej naključje, da je ogromno svojega časa in ustvarjalne energije posvetil ravno oblikovanju bogoslužnih predmetov, kot npr. mašnim kelihom, kakor tudi opremi notranjosti cerkva. Nobene stvari, ki bi utegnila zmotiti človekovo ubranost in zbranost pri osebnem srečevanju z Bogom v prostoru, ki ga je opremljal, ni spregledal. V to smo se po predstavitvi omenjene knjige o njem, ki je bila v Šišenskem župnijskem domu 3. sept. letos, lahko na lastne oči prepričali le nekaj korakov stran v tamkajšnji cerkvi Svetega Frančiška, za katero je Plečnik naredil vse načrte. Ta cerkev ni kot večina drugih po naši domovini grajena v obliki križa z eno glavno ter dvema vzdolžnima stranskima ladjama in prezbiterijem v ospredju, ki obkroža glavni oltar, ampak v obliki kocke, ki jo s treh strani kot zavesa obkroža obsežno stebrišče.

Pod, oziroma za njim lahko skoraj neopaženo pridemo ali odidemo iz cerkve, ne da bi motili tiste, ki so zbrani pri obredih v osrednjem poglobljenem delu (zanimivo, da ga je dal asfaltirati), kjer so klopi, v katere lahko sedejo le po trije ljudje, tako da kdo ob morebitnem predčasnem odhodu ne dvigne pokonci cele vrste ljudi, ampak največ samo enega. Precej strokovnjakov trdi, da lestenci v tej cerkvi po svoji oblikovni dovršenosti predstavljajo sam vrh slovenske umetne obrti. Naj povem, da dva nista povsem enaka!

Avtorica meni, da se Plečnik pri načrtovanju notranje opreme cerkva ni kaj dosti oziral na funkcionalno izrabo prostora, kakor tudi ne na telesno ali čutno ugodje vernikov, kot so recimo mehki sedeži ali centralno ogrevanje cerkva, kateremu se je odločno upiral z utemeljitvijo, da cerkev ni gledališče, ampak kraj notranje poglobitve in molitve, zato naj bo v njej usklajena z letnimi časi tudi klima. Podobno je gledal na splošno vlogo arhitekture v človekovem življenju, ki je po njegovem krona umetnosti in mora voditi najprej in predvsem k dvigovanju duha k Lepoti in presežnosti ter šele nato slediti drugim ciljem. Na našem koncu nimamo nobene Plečnikove stvaritve, se pa lahko pohvalimo s tem, da je on ''oblečen'' v naš brkinski lajbeljc, katerega mu je po svoji zamisli ukrojila naša pisateljska kreatorka, zato upam, da bomo tudi v Bistrici dočakali predstavitev njene knjige Navdih večnega, ki jo je izdala Založba Družina, kjer jo je mogoče tudi kupiti. Knjige ne priporočam v branje samo zaradi domače avtorice, ampak, ker boste v njej izvedeli veliko takega, česar do zdaj o tem našem genialnem virtuozu zamisli, oblik in duha nismo vedeli.

KOZMETIČNI SALON

Snežnik,  sept. 2002

V zadnjem času dobivam z vseh strani razna priporočila, kaj vse bi moral napisati v svoj časopisni kotiček, da bi zadostil pričakovanju bralcev. Najbolj neposreden je bil neki gospod F. ki me je kar naravnost vprašal, ko me je naključno srečal na Bistrci, če sem morda tisti, ki piše tiste neumnosti v Snežnik. Seveda sem mu veselo pritrdil in ga potegnil na stran, da mi bo dal kakšen koristen napotek, kaj naj popravim v svojem pisanju, da mu bom postal všeč. Žal nisva mogla nadaljevati začete razprave, ker so njegovi kompanjoni, ki so bili navzoči pri tem zgodovinskem srečanju, preusmerili tok pogovora v povsem drugo smer in me spravili ob zadoščenje, da bi izvedel, kaj ga tišči.  Vseeno približno vem, kaj mi je želel povedati. Verjetno ga moti moje počasno reagiranje ob pogledu na vse številnejše krivice, ki se dogajajo malemu človeku in se boji, da bodo prej poplavile svet, preden jih kdo zajezi. Vendar ne gre pozabiti, da krivic ni mogoče odpraviti z enim samim zamahom, ampak z vztrajnim pritiskom na tiste, ki jih počenjajo. Pri tem ni toliko pomembna moč mojega prijema na njihovem vratu, ampak vztrajnost, s katero jih silim k bolj popustljivi drži. To se je že večkrat v zgodovini izkazalo učinkovitejše sredstvo za spreminjanje oblasti od vseh revolucij. Danes hočemo vse na hitro opraviti, tako, da pogosto prehitevamo sami sebe in na koncu pozabimo, kam smo bili namenjeni in tudi po kaj. Vse je naravnano na moč trenutnega učinka, kar je dolgoročno gledano izgubljanje smeri. Bistriški gospodarski ter socialni problemi so nekaterim strankam na primer vidni in pomembni samo nekaj mesecev pred volitvami, kar pomeni, da jih uporabljajo le za dekoracijo svojih predvolilnih obljub in potiskanje svojih kandidatov v ospredje, ne pa za  spreminjanje resničnega stanja. Potem pa tarnamo, da se stvari nikamor ne premaknejo! Seveda se ne, če počenjamo vse po dogovoru in ne iz želje po spremembah. To so tiste nevralgične točke v nas, ki bi morale biti stalno odzivne na zunanje dražljaje. Krivica,  zapostavljanje, izkoriščanje, ki se je zgodilo bližnjemu, bi nas moralo spraviti iz tira in boleti ne glede na čas in okoliščine. Solidarnost ne sme segati samo do meja naših koristi, ker se s tem sami obsodimo na osamitev. Zato pa je vse več ljudi, ki nimajo kam odložiti svojih stisk, ki jih nosijo v sebi, ker jih nihče ni več pripravljen poslušati, ker ''nima časa.''

Vse tovrstne človekoljubne ''usluge'' potiskamo v ordinacije psihoterapevtov, katerih čakalnice se vse bolj polnijo, naše medsebojne vezi  pa vse bolj zapletajo in trgajo za vsako malenkost. Za tovrstne popravke je potrebno kaj več kot samo droben kozmetični poseg na našem notranjem obrazu,  na katerega nanašamo ličilo, ki že dolgo ne deluje več proti gubam. Ni nas medsebojno odtujila televizija ali internet, kot se radi izgovarjamo, ampak izguba občutka za sočloveka. Žalostno je, da imamo toliko tehničnih pripomočkov na razpolago in da jih tako skopo uporabljamo za medsebojno sporazumevanje. Ni tako važno, po kateri poti pridemo do sočloveka, pomembno je, da ga dosežemo. Računalniki niso namenjeni otrokom samo za izživljanje z računalniškimi igrami, ampak tudi za pisanje. Na njih je možno narediti marsikaj, s čimer lahko polepšamo dan sebi in drugim. Pisanje pisem je postalo skoraj pozabljeno opravilo. Pa bi se ga morali lotiti vsaj za praznike, ko si pošiljamo prazne voščilnice… Vse hočemo opraviti z živo komunikacijo ali pa po mobitelih. Pa to sploh znamo in zmoremo? Nekje sem prebral, da nameravajo odpreti delavnice za zaljubljence, v katerih bi se mladi učili globljega izražanja čustev preko pisanja pisem, namesto nerazumljivih enozložnic, ki si jih pošiljajo v SMS obliki. Včasih bi bilo res dobro prekršiti svoje ustaljene slabe navade in početi kaj prepovedanega, kar bi nas veselilo in razbremenilo misli nase. En sam korak vstran nam lahko za zmeraj spremeni smer in to v pozitivnem smislu.

Mogoče se bo to moje razglabljanje zdelo komu kot ceneno nakladanje. Pa ni, ker je odraz klavrnega stanja v naši družbi in občini, ki vse globlje drsi v duhovno in moralno krizo, ko je po sesutju sanj o raju na zemlji ostala brez potrebnega zagona in notranje orientacije. Na cesti srečujem vse več utrujenih obrazov, na katerih ni izpisane nobene želje. S tem se ne bom nikoli sprijaznil, zato pišem in bom pisal, dokler jim bom imel kaj povedati. Najslabše je iz ležernosti molčati in samo gledati, ker se s tem odrekamo vsakršni možnosti spremembe.  Moramo nekaj premakniti, da bo prišlo več svetlobe v ta naš prostor in v naše poglede, ker v tem morečem vzdušju ni več mogoče normalno dihati. Če pretiravam, naj me kdo popravi.