Snežnik, nov. 2007
Odkar smo dosegli svojo samostojnost, se je precej različnih zvrsti avtorjev lotilo obdelave arhitekta Plečnika in njegovih stvaritev, tako da je ob njegovi 50. letnici smrti, ko obhajamo njegovo leto, ta naš prej bolj v tujini, kot doma znani in priznani veliki Slovenec kar dostojno predstavljen domači javnosti. Knjižni galeriji njegovih upodobitev je manjkal še njegov duhovni portret, za katerega je poskrbela pogumna in našemu koncu že poznana ženska Marija Krebelj, ki nas je pred leti prijetno presenetila kot soavtorica zelo odmevne knjige o brkinskem ustnem izročilu z naslovom Dűša na bicikli, v kateri je predstavila svojo diplomsko nalogo iz slovenščine. Tudi tokrat gre za diplomsko nalogo, le da iz teologije, vendar z istim njej lastnim pisateljskim žarom ter sposobnostjo na preprost in razumljiv način bralcem opisati še tako zapletene stvari. Njene odločne poteze, ki jih vleče pri portretiranju Jožeta Plečnika, kažejo na veliko mero poguma, kakor tudi prepričanosti v tisto, kar piše od prve do zadnje strani knjige.
Komu se bo sicer zdelo, da Plečnika, oziroma njegove izjave, ki jih navaja, napeljuje preveč na cerkveni mlin, vendar takšen je pač bil, zato je njegov krščanski etos jasno razviden tako iz njegovih stvaritev, kakor tudi vsakdanjega obnašanja. Ni torej naključje, da je ogromno svojega časa in ustvarjalne energije posvetil ravno oblikovanju bogoslužnih predmetov, kot npr. mašnim kelihom, kakor tudi opremi notranjosti cerkva. Nobene stvari, ki bi utegnila zmotiti človekovo ubranost in zbranost pri osebnem srečevanju z Bogom v prostoru, ki ga je opremljal, ni spregledal. V to smo se po predstavitvi omenjene knjige o njem, ki je bila v Šišenskem župnijskem domu 3. sept. letos, lahko na lastne oči prepričali le nekaj korakov stran v tamkajšnji cerkvi Svetega Frančiška, za katero je Plečnik naredil vse načrte. Ta cerkev ni kot večina drugih po naši domovini grajena v obliki križa z eno glavno ter dvema vzdolžnima stranskima ladjama in prezbiterijem v ospredju, ki obkroža glavni oltar, ampak v obliki kocke, ki jo s treh strani kot zavesa obkroža obsežno stebrišče.
Pod, oziroma za njim lahko skoraj neopaženo pridemo ali odidemo iz cerkve, ne da bi motili tiste, ki so zbrani pri obredih v osrednjem poglobljenem delu (zanimivo, da ga je dal asfaltirati), kjer so klopi, v katere lahko sedejo le po trije ljudje, tako da kdo ob morebitnem predčasnem odhodu ne dvigne pokonci cele vrste ljudi, ampak največ samo enega. Precej strokovnjakov trdi, da lestenci v tej cerkvi po svoji oblikovni dovršenosti predstavljajo sam vrh slovenske umetne obrti. Naj povem, da dva nista povsem enaka!
Avtorica meni, da se Plečnik pri načrtovanju notranje opreme cerkva ni kaj dosti oziral na funkcionalno izrabo prostora, kakor tudi ne na telesno ali čutno ugodje vernikov, kot so recimo mehki sedeži ali centralno ogrevanje cerkva, kateremu se je odločno upiral z utemeljitvijo, da cerkev ni gledališče, ampak kraj notranje poglobitve in molitve, zato naj bo v njej usklajena z letnimi časi tudi klima. Podobno je gledal na splošno vlogo arhitekture v človekovem življenju, ki je po njegovem krona umetnosti in mora voditi najprej in predvsem k dvigovanju duha k Lepoti in presežnosti ter šele nato slediti drugim ciljem. Na našem koncu nimamo nobene Plečnikove stvaritve, se pa lahko pohvalimo s tem, da je on ''oblečen'' v naš brkinski lajbeljc, katerega mu je po svoji zamisli ukrojila naša pisateljska kreatorka, zato upam, da bomo tudi v Bistrici dočakali predstavitev njene knjige Navdih večnega, ki jo je izdala Založba Družina, kjer jo je mogoče tudi kupiti. Knjige ne priporočam v branje samo zaradi domače avtorice, ampak, ker boste v njej izvedeli veliko takega, česar do zdaj o tem našem genialnem virtuozu zamisli, oblik in duha nismo vedeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar