Ko se človek malo bolj poglobi v pomen besede praznik in njenih izpeljank (praznovanje), ugotovi, da so v tesnem sorodu s pojmom ''prazniti,'' se pravi znebiti se motečih usedlin časa in postati sprejemljiv za nova doživetja. Po tem, kar počnemo pred prazniki, posebno pred božično-novoletnimi, ne moremo trditi, da pripravljamo v sebi prostor za nekaj lepega, kar naj bi prinesli prazniki, ker je v našem stanovanju že vse zatrpano z vsemi mogočimi prazničnimi rekviziti, v srcu pa s skrbmi. Tej predčasni zasičenosti ni krivo zgolj hitenje, h kateremu nas priganja sedanji nori ritem življenja (delamo vse na hitro), ampak predvsem naša razglašenost, ki je vsak dan večja. Vse naše stremljenje se je namreč zgostilo zgolj na čim večji čutni (želodčni) učinek praznikov. In ker nam v tej smeri ne uspeva priti do duševne potešitve, si vlačimo domov vse več in več pripomočkov, ki naj bi nam pomagali čim prej do primernega prazničnega razpoloženja. Pozabljamo pa, da praznika ni mogoče narediti kot instant kave ali kakava, ki ju vržeš v toplo mleko, malo pomešaš in že imaš v ustih okus po tistem, kar predstavlja!
Naši predniki so vedeli, kako se ustvarja in stopnjuje vzdušje pred prazniki, zato so si vzeli čas za pripravo nanje (obredna hišna in druga opravila), ki človeka notranje in zunanje postopno uglasijo na isto melodijo. Tega danes ni več, ker nepripravljeni planemo za obložene mize in se gremo praznike, potem pa se (predvsem starejši) razočarani gledamo, kje so tisti občutki in pričakovanja iz otroških dni, ko je bilo ''vse lepše in drugače,'' čeprav smo dosti manj imeli. Nič ni bilo drugače, le mi smo notranje oslepeli (zaznavamo samo na predmetni ravni) in oglušeli za govorico praznikov in namesto, da bi iskali nove vsebine zanje, se oziramo nazaj in tarnamo nad izgubljenimi ''zlatimi'' časi, za katere se nam samo zdi, da so bili res takšni.
Naši predniki so vedeli, kako se ustvarja in stopnjuje vzdušje pred prazniki, zato so si vzeli čas za pripravo nanje (obredna hišna in druga opravila), ki človeka notranje in zunanje postopno uglasijo na isto melodijo. Tega danes ni več, ker nepripravljeni planemo za obložene mize in se gremo praznike, potem pa se (predvsem starejši) razočarani gledamo, kje so tisti občutki in pričakovanja iz otroških dni, ko je bilo ''vse lepše in drugače,'' čeprav smo dosti manj imeli. Nič ni bilo drugače, le mi smo notranje oslepeli (zaznavamo samo na predmetni ravni) in oglušeli za govorico praznikov in namesto, da bi iskali nove vsebine zanje, se oziramo nazaj in tarnamo nad izgubljenimi ''zlatimi'' časi, za katere se nam samo zdi, da so bili res takšni.
V življenju je možno zares obdržati samo tisto, čemur smo se pripravljeni odpovedati. Žal je tako naštimano, da vse drugo slej ali prej razpade. Z rajem na zemlji smo si že lep čas na jasnem, da je neuresničljiv zaradi človeške pogoltnosti in sebičnosti, ki ne trpi enakosti, zato je šel komunizem v maloro, ker je stal na napačni predpostavki, da je človeka možno s podržavljenjem proizvajalnih sredstev in kapitala prevzgojiti v ''novega človeka.'' Če ne drugače, z delovnimi taborišči, kjer so mu skušali iztresti iz glave pregrešne misli na zasebno lastnino. Figo se je prelevil v novega človeka, ampak v potuhnjenega dvoličneža, ki je na glas hvalil novi družbeni red, na skrivaj pa kradel, kjer je mogel in prelagal na svoj kupček z izgovorom, da je premalo plačan za svoje pošteno opravljeno delo. In ''jemal'' je toliko časa, dokler ni sistem razpadel. Ko se je vzpostavil novi, se je spet šel ''privatizacijo'' tistega, kar je še ostalo…
Zato pa smo zdaj tam, kjer smo z našo moralo in se čudimo, zakaj ni nobene odgovornosti pri ravnanju s proračunskim denarjem in javnimi naročili, ki se pogosto sklepajo po poznanstvih in ne na podlagi razpisov. Dobro bi bilo, če bi dali podpisat etični kodeks poleg ministrom tudi vsem vodilnim uslužbencem javnih podjetij in ustanov, ker se bodo sicer stare igre prelaganja kupčkov nadaljevale na nižji ravni, tako kot zadušljivo vzdušje v naši družbi, ki je v veliki meri posledica teh nerešenih pojavov.
Zato pa smo zdaj tam, kjer smo z našo moralo in se čudimo, zakaj ni nobene odgovornosti pri ravnanju s proračunskim denarjem in javnimi naročili, ki se pogosto sklepajo po poznanstvih in ne na podlagi razpisov. Dobro bi bilo, če bi dali podpisat etični kodeks poleg ministrom tudi vsem vodilnim uslužbencem javnih podjetij in ustanov, ker se bodo sicer stare igre prelaganja kupčkov nadaljevale na nižji ravni, tako kot zadušljivo vzdušje v naši družbi, ki je v veliki meri posledica teh nerešenih pojavov.
Božični prazniki in njihovo sporočilo božje solidarnosti s človekom torej ne smejo biti uspavanka, ampak prebujanje naše zavesti, da smo odgovorni drug za drugega! Posameznik ne zmore reševati problemov lakote, vojn in krivic, ki se dogajajo po svetu, more pa tiste okoli sebe. Tu se da zmeraj kaj postoriti, da bo vzdušje in življenje okoli nas prijaznejše. Prepričan sem, da bi bili potem tudi prazniki bolj doživeti, kot so, čeprav ne bi migotalo po naših balkonih in terasah ravno na stotine lučk. Dovolj je prižgati eno samo lučko in to v kamrici našega srca, da bo tisti, ki bo šel mimo, videl in vedel, da lahko vstopi in se pogreje, kajti pri vsem obilju hrane, ki ga imamo, smo namreč še vedno duševno podhranjeni in kljub množici, ki nas obdaja ter vsem tehničnim pripomočkom za komuniciranje, ki jih imamo, se premnogi čutijo osamljeni. Samo korak nas loči od njih in od nas je odvisno, če ga bomo naredili. Priložnosti za to gotovo ne manjka, samo izrabiti jih je treba in to že te praznike, če hočemo, da bo prihodnje leto lepše. Nič namreč ne pride samo od sebe, še najmanj dobro.
