Težave nikoli ne pridejo same od sebe, ampak jih prikličemo nadse s svojim poseganjem v naravni red poteka dogodkov. To ne velja samo za spremembe podnebja, ampak tudi za čisto vsakdanje stvari, v katerih smo udeleženi morda samo kot opazovalci. Pa vendar kljub temu nikoli ne vemo, koliko v resnici tehtajo naše naključno izrečene besede ali storjena dejanja v tistem trenutku, ko so bila izvršena. Njihov odmev včasih čutimo še leta pozneje, ko smo že pozabili nanje.
Nekaj takšnega se dogaja z našimi željami po spremembah, ki se z vsakim novim neuresničenim poizkusom vse bolj sprevračajo v razočaranje nad lastno nemočjo, ki nas bolj hromi, kot same okoliščine, iz katerih hočemo pobegniti. Preko zidu ni mogoče kar skočiti, ampak si je treba napraviti lestev, s katere si najprej lahko ogledamo stanje na drugi strani zidu, kjer nameravamo pristati. Ker pa človek nima toliko potrpljenja in razsodnosti, da bi si prej v miru ogledal posledice svojih odločitev, si pač skuša utreti bližnjice do svojih ciljev in skoči.
Kako se to obnese, imamo dovolj primerov v bližnji zgodovini, ko so naši ljudje v enem stoletju na svoji koži preizkušali tri zelo različne modele družbenih ureditev, kar je delovalo zaviralno na njihovo zavest v smislu šok terapije neprestanega prilagajanja novemu redu in novim oblastnikom. Morda smo ravno zaradi tega zdaj tako utrujeni in zbegani, ko nas skušajo spraviti še v četrtega, ker se nam zdi, da smo že izčrpali vsa svoja pričakovanja in da nas nobena stvar ne more več spraviti nazaj v ustvarjalno razpoloženje. Pa ni tako, kajti vsak rod išče svoje potrditve in mora na novo zakoličiti meje svojega sveta v svojem času, kjer se vse premika z našimi cilji vred. Problem je le v zunanjem izražanju teh hotenj, ker si naš primorski človek v neprestanem tlačanstvu pod tujci ni utegnil izoblikovati nekega svojega modela obnašanja, (razen upornosti) po katerem bi se ravnal kot po zvezdi severnici, kadar mu zmanjka orientacije. To se nam sedaj pozna in otepa, ko se še zmeraj počutimo tujci v svoji deželi ravno zaradi nasilnih zgodovinskih mutacij, ki jih je naš narod prestajal in jih še sedaj ne zmore preseči.
Čas je za spogled z lastno podobo brez nepotrebnih preganjavic, ki so na bistriškem precej prisotne zaradi novih meja s Hrvaško in občutka odrinjenosti, ki jo je ta prinesla. V tej drži se gotovo upravičeno počutimo nelagodno, kar se odraža tudi v našem vsakdanjem obnašanju. Na cesti srečujem vse več zaskrbljenih in utrujenih obrazov, iz katerih veje brezbrižnost za dogajanje okoli sebe. Morda je tu iskati vzrok, zakaj veliko obetavnih pobud ugasne, še preden utegnejo zaživeti in tudi zakaj ne zmoremo nekaterih stvari spraviti v normalne okvire svojih možnosti in potreb. V naši občini se vsaj po videzu sodeč nihče preveč resno ne trudi z načrtovanjem prihodnosti za mladi rod, ampak iščemo le sprotne rešitve iz nastalih zagat. Zaradi tega je naš ubogi Snežnik v predvolilnem času bolj založen z medsebojnimi obtoževanji, kot s kakšnimi resnimi dolgoročnimi programi razvoja. Žal gre to skupaj s takšnimi razmerami, kot jih imamo in jih bomo še imeli, dokler se jih ne lotimo reševati.
Kakorkoli že, to moreče stanje ne more trajati v nedogled, ker nas bo povsem omrtvičilo. Tega si res ne smemo privoščiti, da bi postali žrtev lastnih travm in z njimi zamorili še svoje potomce. Naši predniki so dokazali, da je mogoče preživeti tudi v nemogočih razmerah, dosti hujših od naših sedanjih, ne da bi zato morali zapraviti osebno dostojanstvo. Tega se premalo zavedamo v nepredvidljivih medijskih obračunavanjih, kjer pogosto prestopamo meje kulturnega dialoga in se spuščamo na raven pijanskih gostilniških prepirov, s čimer si zmanjšujemo še tisti prostor za sporazumevanje, ki nam je ostal na razpolago. Res je, da človek ne more ostati negiben, kadar ga kdo ali kaj razjezi in užali, posebno če je količkaj temperamenta v njem, mora na nek viden način izraziti svoje nezadovoljstvo, vendar ne v tako razpuščeni obliki, ki si jo v nacionalnem merilu prisvajamo za 'sproščenost' in ki je prišla do priznanja ob razpadu nogometne pravljice o naših nepremagljivih fantih v Koreji. Resnica kot takšna je namreč v tovrstnih medsebojnih obračunavanjih čisto postranskega pomena in služi le za kuliso vpeljevanja poulične kulture na javno sceno, ki dopušča možnost medijskega linča s komerkoli in prisilnega opredeljevanja javnega mnenja za ali proti komurkoli, ki ni z nami. To še ni demokracija, če lahko v imenu resnice koga javno popljuvamo ali v imenu moči svojega položaja ali denarja prisilimo k molku z grožnjami sodišča ne glede na argumente resnice.
Demokratična in odprta družba bomo postali šele takrat, ko se bomo naučili normalno pogovarjati brez pravnih zastopnikov ter poslušali sogovornika brez vnaprejšnjega izključevanja zaradi njegove različnosti v pogledu na temo pogovora. Za to je potrebno samo malo vaje in seveda pripravljenosti, pa bo šlo celo v Bistrici na bolje. Stvari je treba najprej premakniti v svoji zavesti in šele potem v resničnem življenju, ki je takšno, kot si ga naredimo sami. Krivdo zanj ni pametno vedno zvračati na druge, ker si s tem sami odvzemamo možnost spremembe smeri. Celo, ko padamo, ni vseeno, kam, ker imamo še vedno izbiro, kje in kako bomo pristali in s kakšnimi posledicami za naše okončine in za tiste, ki nas gledajo.
