POLETNA PREMIŠLJEVANJA

Snežnik, avgust 2002

Ko človek opazuje dogajanje na bistriški sceni, dobi občutek, kot da so to poletje vsi na dopustu, ker je povsod kamor prideš, neobičajno mirno. Obmolknili so celo nepogrešljivi nergači, ki  bi morali zabavljati čez takšno nenormalno stanje. Pa nič od tega! Verjetno tudi oni šparajo svoje moči za spremljanje jesenskih volilnih bojev.

  Ko sem se nekega vročega julijskega dne ves obupan zadeskal po internetu v želji, da se vsaj tam napijem ustvarjalne svežine, sem najprej pristal na brkinski spletni strani, kjer se kalijo naši mladi domači upi. ''To pa bo nekaj!'' sem si zadovoljno dejal sam pri sebi, ko sem uzrl obetajoč naslov : ''Brkini on line '' in  takoj zraven še ''Prihodnost brkini neta.'' Toda moje navdušenje je kaj hitro splahnelo, ko sem natančneje pogledal na datum zadnjega ''pakiranja''. Maj 2002!! Kako naj bo človek dobro razpoložen, če mora pri tolikšni medijski ponudbi jesti postana obvestila o že davno odšpilanih koncertih! Najbolj pa me je poparilo mišljenje mulcev, ki so si vtepli v glavo, da je internet namenjen samo njim in njihovim žurkam. Kdo pa jim je to natvezel? Porkasvet, kaj mi starejši nimamo ničesar, o čemer bi lahko razpravljali  na brkinskem forumu?  Pa še koliko! Recimo o gojenju južnega sadja in zelenjave v Brkinih!! To bi bil topič, kot rečejo oni v svojem žargonu neki privlačni temi za splošno glodanje. Reševanje bistriškega kmetijstva na hiter in učinkovit način! Lahko bi si sproti v živo med seboj izmenjevali vrtnarske izkušnje, za kar bi poskrbela seveda naša domača, brkinska TV postaja, ki bi vsak večer postregla svojim kabelskim gle(o)dalcem s posnetki najlepše zelenjave s kakšnega vrta, namesto s pornografijo. To bi bila odlična priložnost za brkinske kandidate (seveda vrtnarje) za občinske svetnike, da bi spotoma predstavili poleg svojih vrtnarskih uspehov še svoj volilni program kar na svojem vrtu. Potem jim ne bi bilo treba hoditi po mučnih predvolilnih predstavitvah naokoli po občini, ampak bi volivci kar lepo doma sedeli pred televizorji in ob srebanju svoje kave spremljali njihove predstave. Tako se danes dela, da je čim manj stroškov in vse na enem kraju. Mulcem je treba dajati pozitiven vzgled podjetnosti, ne pa jim popuščati v slabih stvareh, kot to recimo počnemo pri njihovi spletni strani. Eno samo stokanje, da ni volje, ljudi in kaj vem še vse česa, kar bi potrebovali za preživetje tiste strani.  

Ne bo držalo, ker sem na svoje oči v nedeljo 7. julija popoldne na Premskih srečanjih z občudovanjem opazoval, kako so se nekateri njihovi malo starejši vrstniki iz brkinske folklorne skupine zavzeto trudili in potili v tistem vročem vremenu po dvorišču premskega gradu, da bi nam v živo pokazali nekaj svoje ustvarjalnosti. Moram reči, da so nas prepričali, da jim nič ne manjka v primerjavi s kakšnimi Yankiji, ki jih gledamo poskakovati na televiziji.  

Do iste ugotovitve smo prišli ob gledanju igralske skupine iz Harij, ki ni nič zaostajala za sorodnimi ljudskimi gledališči, saj je pripravila publiko v zavzeto spremljanje njihove predstave v domačem narečju. Problem je torej le v naši omrtvičenosti, ki je prisotna na vseh področjih življenja in ki nam ne pusti dihati. Mislimo, da moramo biti takšni, kot bi nas morali drugi videti: vsestransko nerazvita občina, ki potrebuje same podpore. Nič nimam proti kakšni finančni injekciji, vendar ne na račun naše samozavesti, ki vse bolj plahni ob tej vsiljeni drži, v kateri hodimo v prestolnico razlagat, kako švoh se počutimo. Pozabljamo, da oblastnikom ni všeč tarnanje podložnikov o njihovi bolehnosti, ker jih spravlja ob živce in v nelagodno razpoloženje. Naše pobožne (verjetno predvolilne) želje, da bi radi imeli svojo gimnazijo, se jim zato zdijo neresne, ker prihajajo z desetletno časovno zamudo. Še z Domom na Vidmu ne vemo, kam, ko nam ga skoraj zastonj ponujajo. Če bomo tako napredovali, bomo kmalu bolj potrebovali dom za predčasno postarano mladino (obnovljeni Sokolski dom), ne pa šole.

 Podobno se nam obeta na področju ljubiteljske kulture, če bi morala ZKD nekega dne zaradi pomanjkanja denarja ostati brez strokovne službe in to samo zaradi naše bistriške skromnosti, ki špara denar tam, kjer je najmanj pametno. Pri tolikih zborih, kot jih imamo, bi  bila boljša rešitev, kako enostavno priti do trajnega vira denarja zanje, da občinski svet izglasuje odlok o obveznem  petju na pogrebih, vključno s poslovilnim nagovorom, da bi del pokojnikove posmrtnine šel vsaj v kulturne namene, namesto v gnijoče vence in kadeče sveče, ki obremenjujejo okolje in mrliče. S tem bi ujeli dve muhi z enim samim zamahom. Pevci bi dobili kakšen tolar na svoje vedno prazne transakcijske račune, pokojniki pa bolj kulturno slovo s tega sveta. 

Kaj pa je pravzaprav kultura drugega, kot prisvojeni ali privzgojeni način obnašanja, oblačenja, mišljenja, govorjenja, prehranjevanja…in tudi pokopavanja. Zakaj pa ne? Saj gre vendar za najstarejši človeški ritual. 

Ne gre mi iz spomina ''instant'' pogreb nekega sorodnika, kateremu sem pred leti prisostvoval v nekdanjem 'Titovem' Velenju, ko je ob začetku pogrebnega obreda iznad mrliške vežice zahreščala na nas iz zvočnikov s kasete predvajana slovenska zborovska pesem. In ko se je potem iz iste smeri oglasil še duhovnikov glas, smo se vsi zdrznili in preplašeno pogledali tja gor, če ni morda tudi on prišel iz konzerve! Tudi nam se lahko to zgodi pri vsej ljubiteljski kulturi, ki jo (še) imamo, če se ne bomo pravočasno ustavili in se vprašali, kaj in predvsem, kam si pravzaprav želimo. 

Naj vam te moje ugotovitve ne zagrenijo ostanka poletja. Ne razmišljajte še o jeseni ter o šolskih ali drugih tegobah, ki jih prinaša s sabo. Predvsem pa nikamor ne hitite! Pustite, naj vam tečejo dnevi počasi skozi dlani kot studenčnica, da boste v njej videli svoj obraz in se tudi odžejali. Nastavite svoj obraz soncu in vetru, naj pusti na njem kakšen svoj odtis, da ne bo izgledal na koncu leta kot prazen zemljevid. 

ČOKOLADA NA DUŠI

  Snežnik, junij 2005

Pogosto slišim kje koga tarnati, kako je svet razčlovečen do amena, posebno naša deželica pod Triglavom, ki drvi v divji kapitalizem ter motri svet in ljudi okoli sebe skozi eno samo dioptrijo, ki jo premore in to je : dobiček. Se načeloma strinjam, vendar kljub temu ni vse tako temno, kot izgleda, celo v naši občini ne, kjer smo v marsičem še bolj na dnu, kot drugje. Veliko svetlih zvezd je med nami, ki pa jih zaradi zamegljenosti z malodušjem, ki ga vsi nezavedno širimo, ne opazimo. O eni takšnih zvezdic v osebi prijazne uslužbenke na trnovski pošti sem pisal natanko pred dvema letoma, kako mi je pod svojim pultom mesec dni hranila svečo, ki sem jo pri njej kupil in pozabil, čeprav za to ni bila plačana. In takšne ''storitve'' zagotovo tudi niso na seznamu opisa njenih delovnih nalog. Povem vam, da me je tista sveča še dolgo grela in vsakokrat, ko se spomnim nanjo, se mi zdi, da postane nebo nad mano za odtenek svetlejše, čeprav je še tako oblačno.
Pred kratkim se mi je zgodilo nekaj podobnega in sicer v trgovini, kjer pa me pod pultom ni čakala spet sveča, marveč čokolada, katere nisem kupil in pozabil, ampak samo plačal, ker se je naključno znašla ob moji špeceriji na blagajniškem pultu in posledično na mojem računu. Stvar od niča bi rekli po domače, posebno, če se niti ne spomniš, kaj si kje pred dvema tednoma kupil in koliko plačal. Ni pričakovati, da bi te na to spomnil prodajalec, posebno, če ti je preveč zaračunal. In tudi če si ti njemu kaj ostal dolžan, se ne bo preveč naprezal z razčiščevanjem, če je šlo za par tolarjev. Naj ob tem omenim, kaj se je na to temo pred leti zgodilo moji prijateljici, ko je na poti iz trgovine proti domu opazila, da njen mulo žveči čokolado, ki mu je ni kupila, ne plačala. Da bi ga za zmeraj odvadila takega neodgovornega obnašanja, ga je takoj odgnala nazaj k trgovki, da bi poravnal račun in se ji opravičil. Ko sta prišla do nje, je mlada gospa doživela neprijetno presenečenje in hkrati vzgojno klofuto, ko jo je trgovka skoraj nadrla, čemu za par tolarjev zganja tak cirkus, ker da ima ona s tem samo sitnosti pri popravljanju dnevnega obračuna, kjer se take malenkosti sploh ne poznajo.

Pa smo tam, namreč pri otopelem čutu za etično odgovornost, ki jo zelo primanjkuje v naši deželici pod Triglavom, zaradi česar imamo toliko poneverb in goljufij, da prej zastarajo, preden utegnejo na sodiščih priti na vrsto. Ravno zato je ravnanje prodajalke Majde iz bistriškega marketa, ki ji čokolada, ki je nisem pri njih kupil, a vseeno plačal, ni dala miru, vse dokler je ni odštela od mojega računa- vredno občudovanja in javne pohvale. Šlo je za mnogo več, kot le za tistih nekaj tolarjev, kolikor je čokolada stala ; šlo je za izpit iz poklicne etike in medsebojnega zaupanja, ki se začne ali konča pri malih stvareh. In če ne bomo gojili tovrstne rahločutnosti, ki jo je pokazala gospa Majda s tem, ko se je lepo izrazila, da ne želi nositi tiste čokolade na duši, potem ne moremo pričakovati izboljšanja družbenih razmer, nad katerimi bentimo, da so na psu z javno moralo vred, ki dopušča in odpušča vse mogoče svinjarije, o katerih slišimo in beremo vsak dan.
 Za zajezitev te povodnji je potreben in pomemben vsak kamenček, ki ga prispevamo s svojim osebnim zgledom in ravnanjem. Več, ko jih bo, močnejši in varnejši bo jez in mi za njim. K temu lahko vsak kaj prispeva, če ne drugega, kakšno pohvalo, kadar je to potrebno. Nihče se zaradi tega ne bo prevzel, se bo pa gotovo dobro počutil, ko bo videl, da njegov trud ni ostal neopažen. Kar se slednjega tiče, menim, da si vse naše bistriške prodajalke zaslužijo po eno zvezdico za svojo prijaznost in ustrežljivost do kupcev. Bi pa dal črno piko našim trgovcem ( mislim lastnike bistriške živilske prodajne mreže), ker po zaprtju Balastya človek ne more nikjer dobiti takšnega sezonskega sadja (razen morda banan), ki bi ga lahko še isti dan dal v usta. Jabolka moram recimo najmanj teden ''pacati'' na toplem  preden postanejo užitna. Tudi z kiwiji bi lahko balinal…Vem, da se sliši noro, a zelo prav bi prišla kaka trgovina z malce manj blestečim, a takoj užitnim sadjem. Seveda po nižji ceni. Prepričan sem, da dobiček od prodaje ne bi bil nič manjši, naše zadovoljstvo pa gotovo večje, kot sedaj, ko imamo iz trgovine prineseno sadje bolj za razstavo, kot za hrano.

SKRITI ZAKLADI

 Snežnik, junij 2003

''Joj, kam plove ta dežela!'' mi je očitajoče zaklical eden mojih znancev, ki me je ujel na parkirišču, ko sem se ravno spravljal iz avta. Nisem se utegnil niti zravnati in obrniti, da bi ga povprašal, kaj imam jaz osebno pri tem, že me je zasul z novim besednim rafalom v hrbet. ''Sama korupcija in  finančne goljufije vsepovsod! Kradejo pri belem dnevu in nihče nič ne ukrene!''

Pa kaj to meni pripoveduješ, saj nisem javni tožilec!'' sem postal nervozen, ker se mi je mudilo po opravkih. A se ni pustil motiti. ''Vsaj to napiši v Snežnik,'' je povzdignil svoj glas, ''kakšna čudna občina smo, da nimamo niti svojega glasila, ampak nekakšen samostojen časopis, ki si ga moramo kupiti, če ga hočemo brati. Pa kje si še kaj takega videl, kot samo v Bistrci?'' je še kar naprej silil vame. Kaj sem drugega mogel, kot previdno molčati na te grenke resnice in mu obljubiti, da bom napisal, kar mi je naročil. Bom pa na svojo pest pripisal tudi tisto, kar mi ni nihče naročil, namreč, kako skrbi komunala po podražitvi svojih storitev za odvažanje odpadkov z našega (premskega) pokopališča.

 Mislim, da ne bom kaj dosti pretiraval, če bom rekel, da čaka kontejner najmanj že en mesec na odvoz. Ko sem ga prvič posnel prvega maja, je bil že lepo zvrhan (glej prvo sliko), kar pomeni, da je poteklo vsaj pol meseca od zadnjega praznjenja. Podobno se je dogajalo s pokopališko vodovodno napeljavo, ki jo je poškodovala zimska zmrzal in je mrknila. Prvega maja je bila pipa še zmeraj suha. Ob mojem drugem obhodu 18. maja pa je iz pipe začuda tekla voda, a do tedaj so uporabniki lepo točili župnikovo vodo s pipe na dvorišču. Na njegove stroške seveda, da ne bo pomote, da gre za isti števec. Očitno se je naša občina odločila šparati na napačnem koncu, posebej še v turistični vasi, za katero nas proglaša, ko morajo obiskovalci in pogrebci gledati ter vohati tisto gnijočo nesnago blizu vhoda na pokopališče. Kaj si mislijo ob tem, ni težko uganiti…Če se ne motim, je naš Bürgermeister na predvolilnih shodih nekaj obljubljal, da vasi ne bodo prikrajšane na račun centra za nobeno od komunalnih uslug, a je verjetno medtem že pozabil, sicer ne bi dal blagoslova za podražitev komunalnih storitev brez vsake razprave, ali je bila sploh potrebna in predvsem komu. 

Pa ni vse tako temno v naši občini, kot zgleda. Dosti svetlih zvezdic je med nami, ki pa jih zaradi zamegljenosti z malodušjem ne opazimo. Eno takšnih sem srečal na trnovski pošti. Ko sem prišel k njim po opravkih, mi je poštarca (če sem prav prebral na okencu, je bila tisti dan v službi gospa Elizabeta), prijazno pomolila svečo, ki sem jo pred mesecem dni kupil pri njej in v naglici tam tudi pozabil. Ne morete si misliti, kako sem bil ganjen nad njeno zavzetostjo, da je tisto svečo cel mesec hranila zame!

 Prav je, da  takšna osebna doživetja tudi javno povemo, da ne bomo živeli v zmotni miselnosti, da je človečnost odpovedala na celi črti in da nas povsod gledajo samo skozi denar in tudi, da takšna dejanja ostanejo neopažena. Nikakor! Drugo podobno presenečenje sem doživel tam, kjer ga sploh nisem pričakoval, namreč na Transportu, kjer so me fantje, ko sem prišel na vrsto za tehnični pregled avta, prijazno opomnili, da ga moram kmalu peljati k mehaniku zaradi nekaterih pomanjkljivosti, ki so jih odkrili in dodali, da če ne mislim napisati o njih kaj dobrega, naj raje molčim. Držal sem besedo. Torej fantje, imejte vedno nasmeh na ustih, pa bomo tudi mi lažje prenašali vaše pripombe o napakah na naših jeklenih konjičkih.

Vam pa, dragi bralci, ni treba zaradi tega preveč blagohotno gledati na nepravilnosti, ki se dogajajo okoli vas. Tudi te je treba povedati, sicer ne moremo pričakovati, da bo kdaj bolje. Pa boh do prihodnjič