Snežnik, junij 2003
''Joj, kam plove ta dežela!'' mi je očitajoče zaklical eden mojih znancev, ki me je ujel na parkirišču, ko sem se ravno spravljal iz avta. Nisem se utegnil niti zravnati in obrniti, da bi ga povprašal, kaj imam jaz osebno pri tem, že me je zasul z novim besednim rafalom v hrbet. ''Sama korupcija in finančne goljufije vsepovsod! Kradejo pri belem dnevu in nihče nič ne ukrene!''
Pa kaj to meni pripoveduješ, saj nisem javni tožilec!'' sem postal nervozen, ker se mi je mudilo po opravkih. A se ni pustil motiti. ''Vsaj to napiši v Snežnik,'' je povzdignil svoj glas, ''kakšna čudna občina smo, da nimamo niti svojega glasila, ampak nekakšen samostojen časopis, ki si ga moramo kupiti, če ga hočemo brati. Pa kje si še kaj takega videl, kot samo v Bistrci?'' je še kar naprej silil vame. Kaj sem drugega mogel, kot previdno molčati na te grenke resnice in mu obljubiti, da bom napisal, kar mi je naročil. Bom pa na svojo pest pripisal tudi tisto, kar mi ni nihče naročil, namreč, kako skrbi komunala po podražitvi svojih storitev za odvažanje odpadkov z našega (premskega) pokopališča.
Mislim, da ne bom kaj dosti pretiraval, če bom rekel, da čaka kontejner najmanj že en mesec na odvoz. Ko sem ga prvič posnel prvega maja, je bil že lepo zvrhan (glej prvo sliko), kar pomeni, da je poteklo vsaj pol meseca od zadnjega praznjenja. Podobno se je dogajalo s pokopališko vodovodno napeljavo, ki jo je poškodovala zimska zmrzal in je mrknila. Prvega maja je bila pipa še zmeraj suha. Ob mojem drugem obhodu 18. maja pa je iz pipe začuda tekla voda, a do tedaj so uporabniki lepo točili župnikovo vodo s pipe na dvorišču. Na njegove stroške seveda, da ne bo pomote, da gre za isti števec. Očitno se je naša občina odločila šparati na napačnem koncu, posebej še v turistični vasi, za katero nas proglaša, ko morajo obiskovalci in pogrebci gledati ter vohati tisto gnijočo nesnago blizu vhoda na pokopališče. Kaj si mislijo ob tem, ni težko uganiti…Če se ne motim, je naš Bürgermeister na predvolilnih shodih nekaj obljubljal, da vasi ne bodo prikrajšane na račun centra za nobeno od komunalnih uslug, a je verjetno medtem že pozabil, sicer ne bi dal blagoslova za podražitev komunalnih storitev brez vsake razprave, ali je bila sploh potrebna in predvsem komu.
Pa ni vse tako temno v naši občini, kot zgleda. Dosti svetlih zvezdic je med nami, ki pa jih zaradi zamegljenosti z malodušjem ne opazimo. Eno takšnih sem srečal na trnovski pošti. Ko sem prišel k njim po opravkih, mi je poštarca (če sem prav prebral na okencu, je bila tisti dan v službi gospa Elizabeta), prijazno pomolila svečo, ki sem jo pred mesecem dni kupil pri njej in v naglici tam tudi pozabil. Ne morete si misliti, kako sem bil ganjen nad njeno zavzetostjo, da je tisto svečo cel mesec hranila zame!
Prav je, da takšna osebna doživetja tudi javno povemo, da ne bomo živeli v zmotni miselnosti, da je človečnost odpovedala na celi črti in da nas povsod gledajo samo skozi denar in tudi, da takšna dejanja ostanejo neopažena. Nikakor! Drugo podobno presenečenje sem doživel tam, kjer ga sploh nisem pričakoval, namreč na Transportu, kjer so me fantje, ko sem prišel na vrsto za tehnični pregled avta, prijazno opomnili, da ga moram kmalu peljati k mehaniku zaradi nekaterih pomanjkljivosti, ki so jih odkrili in dodali, da če ne mislim napisati o njih kaj dobrega, naj raje molčim. Držal sem besedo. Torej fantje, imejte vedno nasmeh na ustih, pa bomo tudi mi lažje prenašali vaše pripombe o napakah na naših jeklenih konjičkih.
Vam pa, dragi bralci, ni treba zaradi tega preveč blagohotno gledati na nepravilnosti, ki se dogajajo okoli vas. Tudi te je treba povedati, sicer ne moremo pričakovati, da bo kdaj bolje. Pa boh do prihodnjič
Ni komentarjev:
Objavite komentar