POLETNA PREMIŠLJEVANJA

Snežnik, avgust 2002

Ko človek opazuje dogajanje na bistriški sceni, dobi občutek, kot da so to poletje vsi na dopustu, ker je povsod kamor prideš, neobičajno mirno. Obmolknili so celo nepogrešljivi nergači, ki  bi morali zabavljati čez takšno nenormalno stanje. Pa nič od tega! Verjetno tudi oni šparajo svoje moči za spremljanje jesenskih volilnih bojev.

  Ko sem se nekega vročega julijskega dne ves obupan zadeskal po internetu v želji, da se vsaj tam napijem ustvarjalne svežine, sem najprej pristal na brkinski spletni strani, kjer se kalijo naši mladi domači upi. ''To pa bo nekaj!'' sem si zadovoljno dejal sam pri sebi, ko sem uzrl obetajoč naslov : ''Brkini on line '' in  takoj zraven še ''Prihodnost brkini neta.'' Toda moje navdušenje je kaj hitro splahnelo, ko sem natančneje pogledal na datum zadnjega ''pakiranja''. Maj 2002!! Kako naj bo človek dobro razpoložen, če mora pri tolikšni medijski ponudbi jesti postana obvestila o že davno odšpilanih koncertih! Najbolj pa me je poparilo mišljenje mulcev, ki so si vtepli v glavo, da je internet namenjen samo njim in njihovim žurkam. Kdo pa jim je to natvezel? Porkasvet, kaj mi starejši nimamo ničesar, o čemer bi lahko razpravljali  na brkinskem forumu?  Pa še koliko! Recimo o gojenju južnega sadja in zelenjave v Brkinih!! To bi bil topič, kot rečejo oni v svojem žargonu neki privlačni temi za splošno glodanje. Reševanje bistriškega kmetijstva na hiter in učinkovit način! Lahko bi si sproti v živo med seboj izmenjevali vrtnarske izkušnje, za kar bi poskrbela seveda naša domača, brkinska TV postaja, ki bi vsak večer postregla svojim kabelskim gle(o)dalcem s posnetki najlepše zelenjave s kakšnega vrta, namesto s pornografijo. To bi bila odlična priložnost za brkinske kandidate (seveda vrtnarje) za občinske svetnike, da bi spotoma predstavili poleg svojih vrtnarskih uspehov še svoj volilni program kar na svojem vrtu. Potem jim ne bi bilo treba hoditi po mučnih predvolilnih predstavitvah naokoli po občini, ampak bi volivci kar lepo doma sedeli pred televizorji in ob srebanju svoje kave spremljali njihove predstave. Tako se danes dela, da je čim manj stroškov in vse na enem kraju. Mulcem je treba dajati pozitiven vzgled podjetnosti, ne pa jim popuščati v slabih stvareh, kot to recimo počnemo pri njihovi spletni strani. Eno samo stokanje, da ni volje, ljudi in kaj vem še vse česa, kar bi potrebovali za preživetje tiste strani.  

Ne bo držalo, ker sem na svoje oči v nedeljo 7. julija popoldne na Premskih srečanjih z občudovanjem opazoval, kako so se nekateri njihovi malo starejši vrstniki iz brkinske folklorne skupine zavzeto trudili in potili v tistem vročem vremenu po dvorišču premskega gradu, da bi nam v živo pokazali nekaj svoje ustvarjalnosti. Moram reči, da so nas prepričali, da jim nič ne manjka v primerjavi s kakšnimi Yankiji, ki jih gledamo poskakovati na televiziji.  

Do iste ugotovitve smo prišli ob gledanju igralske skupine iz Harij, ki ni nič zaostajala za sorodnimi ljudskimi gledališči, saj je pripravila publiko v zavzeto spremljanje njihove predstave v domačem narečju. Problem je torej le v naši omrtvičenosti, ki je prisotna na vseh področjih življenja in ki nam ne pusti dihati. Mislimo, da moramo biti takšni, kot bi nas morali drugi videti: vsestransko nerazvita občina, ki potrebuje same podpore. Nič nimam proti kakšni finančni injekciji, vendar ne na račun naše samozavesti, ki vse bolj plahni ob tej vsiljeni drži, v kateri hodimo v prestolnico razlagat, kako švoh se počutimo. Pozabljamo, da oblastnikom ni všeč tarnanje podložnikov o njihovi bolehnosti, ker jih spravlja ob živce in v nelagodno razpoloženje. Naše pobožne (verjetno predvolilne) želje, da bi radi imeli svojo gimnazijo, se jim zato zdijo neresne, ker prihajajo z desetletno časovno zamudo. Še z Domom na Vidmu ne vemo, kam, ko nam ga skoraj zastonj ponujajo. Če bomo tako napredovali, bomo kmalu bolj potrebovali dom za predčasno postarano mladino (obnovljeni Sokolski dom), ne pa šole.

 Podobno se nam obeta na področju ljubiteljske kulture, če bi morala ZKD nekega dne zaradi pomanjkanja denarja ostati brez strokovne službe in to samo zaradi naše bistriške skromnosti, ki špara denar tam, kjer je najmanj pametno. Pri tolikih zborih, kot jih imamo, bi  bila boljša rešitev, kako enostavno priti do trajnega vira denarja zanje, da občinski svet izglasuje odlok o obveznem  petju na pogrebih, vključno s poslovilnim nagovorom, da bi del pokojnikove posmrtnine šel vsaj v kulturne namene, namesto v gnijoče vence in kadeče sveče, ki obremenjujejo okolje in mrliče. S tem bi ujeli dve muhi z enim samim zamahom. Pevci bi dobili kakšen tolar na svoje vedno prazne transakcijske račune, pokojniki pa bolj kulturno slovo s tega sveta. 

Kaj pa je pravzaprav kultura drugega, kot prisvojeni ali privzgojeni način obnašanja, oblačenja, mišljenja, govorjenja, prehranjevanja…in tudi pokopavanja. Zakaj pa ne? Saj gre vendar za najstarejši človeški ritual. 

Ne gre mi iz spomina ''instant'' pogreb nekega sorodnika, kateremu sem pred leti prisostvoval v nekdanjem 'Titovem' Velenju, ko je ob začetku pogrebnega obreda iznad mrliške vežice zahreščala na nas iz zvočnikov s kasete predvajana slovenska zborovska pesem. In ko se je potem iz iste smeri oglasil še duhovnikov glas, smo se vsi zdrznili in preplašeno pogledali tja gor, če ni morda tudi on prišel iz konzerve! Tudi nam se lahko to zgodi pri vsej ljubiteljski kulturi, ki jo (še) imamo, če se ne bomo pravočasno ustavili in se vprašali, kaj in predvsem, kam si pravzaprav želimo. 

Naj vam te moje ugotovitve ne zagrenijo ostanka poletja. Ne razmišljajte še o jeseni ter o šolskih ali drugih tegobah, ki jih prinaša s sabo. Predvsem pa nikamor ne hitite! Pustite, naj vam tečejo dnevi počasi skozi dlani kot studenčnica, da boste v njej videli svoj obraz in se tudi odžejali. Nastavite svoj obraz soncu in vetru, naj pusti na njem kakšen svoj odtis, da ne bo izgledal na koncu leta kot prazen zemljevid.