Letošnja jesen je bila darežljiva s knjižnimi izdajami, zato bi se tokrat lotil kar te teme. Med drugim sta izšli dve sicer precej različni deli, eno pesmi, drugo pa zbrani prevodi razprav in člankov, v katerih pa se avtorja na zelo podoben način spoprijemata z vprašanjem našega bivanja na zemlji, kjer nikakor ne uspemo izkoreniniti zla iz sebe in sveta niti vzpostaviti pravičnosti in trajnega miru na njem. Tako Svetlana Makarovič v TV- predstavitvi svoje knjige Sàmost, kot naš Frane Tomšič ob svojem Malem katekizmu (predstavljenem v Bistrici) zagovarjata zelo sorodno stališče, da naj bi bile največji vzpodbujevalec zla ''plombe'', ki jih vtisnejo v človekove možgane religije s svojimi predpisi in prepovedmi; te mu ne dopuščajo samostojnega razmišljanja, ampak ga usmerjajo tja, kamor hočejo njihovi posredniki, se pravi v slepo poslušnost. Makarovičeva gre še dlje, saj trdi, da naj bi celo ime, ki ga podelijo pri krstu, omejevalno vplivalo na človekovo duhovno rast in obnašanje, zato je proti krščevanju majhnih otrok.
Potemtakem bi moral človek dobiti ime šele s polnoletnostjo, ko bi si ga sam izbral. Ne verjamem, da bi zaradi tega imeli bolj srečno otroštvo kakor tudi ne preostali del življenja, saj je večina tega, kar nas v njem doleti, splet naključij, na katere ne moremo vplivati. Kar se tiče plimovanja zla, menim, da za ciklične izbruhe njegovih ''poplav'' niso krive religiozne plombe, ampak odpoved zavor individualne vesti pri kolektivni zasvojenosti z ideologijami, ki se ponavljajo v številnih različicah skozi vso zgodovino. To se je lepo videlo na nürnberških procesih proti nacistom, ko so jim sodili zaradi holokavsta in so se vsi zapovrstjo izgovarjali na poslušnost ukazom nadrejenih; poslušnost je bila po njihovem odveza od vsakršne osebne moralne odgovornosti za dejanja, ki naj bi služila »višjim ciljem«.
Zgleda, da so se imeli podobno kakor srednjeveški inkvizitorji za od Boga poslane iztrebljevalce zla iz sveta. Kako se je to ''čiščenje'' končalo in koliko žrtev je terjalo, vemo.
Ob gledanju TV-dokumentarca o ljudeh iz papuanskega plemena Kombai, ki živijo v drevesnih hišah, pa se mi je porodila zanimiva primerjava. Raziskovalec se je sicer trudil spoznati njihove običaje predvsem zaradi ljudožerstva, h kateremu so nagnjeni. Ob iskanju odgovora na vprašanje, zakaj to počnejo, je dobil osupljiv odgovor, ki je postavil na glavo vse naše dosedanje razlage vzrokov za pojav kanibalizma. Pri njih le-ta ne izvira niti iz trajnega pomanjkanja hrane niti iz izkrivljenih medsebojnih razmerij, ampak iz strahu pred silami zla, zaradi česar hudobnega človeka, ki naj bi bil v stiku z njim, iz svoje srede odstranijo tako, da ga enostavno pojejo!
Ob tem se mi sama od sebe vsiljuje podobnost med ljudožerstvom, srednjeveškimi grmadami, ki jih danes nekateri tako radi omenjajo, ter sodobnimi mediji. Ti uporabljajo sicer bolj ''humane,'' a simbolno zelo podobne metode odstranjevanja tistih, ki se znajdejo na njihovem seznamu, pa če imajo kaj opraviti s tistim, za kar jih dolžijo, ali ne. Tudi v našem času namreč vsak dan gorijo - predvsem v rumenem tisku - številne besedne grmade pod izbranimi žrtvami, pri čemer je najbolj žalostno to, da ne iz skrbi za zdravo duhovno ozračje sredine, iz katere izhajajo, ampak iz želje ustreči vse večjemu apetitu bralcev po takih novicah, ki prinašajo večje naklade in tudi zaslužek.
Naj zaključim s Svetlano Makarovič, ki je na koncu predstavitve svoje knjige Sàmost (naslov pomeni desetništvo oziroma brezdomstvo sodobnega iščočega človeka) ponižno priznala, da nima jasnega odgovora na vprašanje, kako se za zmeraj znebiti zla v sebi kakor tudi ne strahu pred neznanimi silami, ki ni preveval samo pračloveka, ampak tudi današnjega človeka. S svoje strani vam povem, da je edini učinkoviti način, kako zmanjšati zlo in krivice okrog sebe, da vsak dan sproti odstranjujemo ta »plevel« v svojem in ne na sosedovem »vrtu«.
