V praznični številki Snežnika je gospa Neta Vergan načela zelo vnetljivo temo, in sicer o grmadah sveč, ki jih prižigamo na grobovih ne samo ob praznikih, ampak skozi vse leto. Ti odpadki res predstavljajo vse večjo obremenitev ter grožnjo za okolje, ker so zelo težko razgradljivi. Ne vem, kje sem pobral podatek, da znaša njihov odvoz menda tretjino vseh rednih stroškov vzdrževanja pokopališč, s čimer si nevede sami dvigujemo cene letnega prispevka za njihovo vzdrževanje, ki ga plačujemo komunali. Ti se bodo z oddaljenostjo novih deponij, ko se bodo stare zaprle, še povečali Malce sem se poglobil v iskanje razlogov za množičen pojav ''svečomanije,'' ki najbrž ni zgolj slovenska razvada. Ne bi mogel trditi, da izhaja iz povečanega spoštovanja do pokojnih, ampak prej iz potrošniške miselnosti, ki se je zalezla v vse pore človekovega življenja, žal tudi na grobove, ki jih zna iznajdljiva trgovska mašinerija še kako izkoristiti za dober posel, da nam vsiljuje kupovati tudi tisto, česar mi, še manj pa pokojni ne potrebujejo. Sodobni človek je vse manj sposoben presoje, ali mora to, kar delajo drugi, nujno početi tudi sam, zato se pogosto brez razmišljanja pridruži večini. Morda pa je sedanja globalna gospodarska kriza, v katero smo skupaj z drugimi zabredli, priložnost, da - v računalniškem jeziku povedano - ''preformatiramo'' (predimenzioniramo) svojo zavest na zdravo mero potreb. Gotovo bo kdo od bralcev rekel, da to nima kake vidne zveze s konkretnim ekološkim problemom, ki ga sveče kot odpadek predstavljajo. Pa ga ima, ker moramo najprej ozdraviti svojo zavest potrebe po množici sveč na enem samem grobu, saj se bomo dosti lažje lotili reševanja omenjenega problema, če bomo imeli eno samo, ki popolnoma zadostuje. Naj ob tem povem, da sem se pred božičnimi prazniki, se pravi, še preden sem prebral članek gospe Nete, tudi sam ukvarjal s podobnimi mislimi kot ona in iskal po naših trgovinah tako vrsto sveč, ki bi bile več kot samo za enkratno uporabo. Ni mi bilo treba dolgo iskati; odkril sem novo vrsto nagrobnih sveč na našem tržišču, in sicer na tekoči vosek, ki jih poznam iz cerkve, kjer že dolgo ter uspešno nadomeščajo sveče iz trdega voska.
Ne vidim razloga, zakaj jih ne bi prižigali tudi na grobovih, in s tem zmanjšali odpadke na najnižjo možno mero. S tem bi bil volk (naša požrešna zavest) sit in koza (čutni učinek) ostala cela, ker gre pri sveči na tekoči vosek za živ, naraven plamen, in ne za imitacijo kot pri elektronski utripalki. Je tudi dosti bolj zanesljiv od nje, posebno ob zelo nizkih temperaturah, kjer baterije hitro končajo svoje poslanstvo z elektroniko vred; kako je z zbiranjem in skladiščenjem baterij, pa govori novi strogi zakon o ravnanju s temi za okolje nevarnimi odpadki. Sveča na tekoči vosek pa z malo pazljivosti lahko zelo dolgo služi svojemu namenu, ne da bi koga ogrožala, ker je ni treba vsakokrat zamenjati, ampak samo dolivati vosek v rezervoarček in je nared za nadaljnjo uporabo. To je dosti enostavneje in ceneje kot reciklaža grmade pogorelih sveč, pri kateri bi imeli korist le predelovalci in trgovci, ne pa okolje ali mi, ker bi račun za prevoze sem ter tja zagotovo plačali spet mi, in to kar dvakrat. Prvič ob nakupu sveč in drugič na položnici za vzdrževanje grobov, ker komunalni stroški ne bi bili nič manjši, kot so, če bi pokurili isto količino sveč kot doslej! Če »preklopimo« na eno samo, pa je matematika čisto drugačna, ker bi se to še kako poznalo predvsem na deponiji, ki bi jo dosti bolj smotrno izkoristili za zbirališče kakih drugih odpadkov, s katerimi ne vemo kam.
Luč, o kateri govorimo in jo sveča samo simbolizira, mora stalno goreti za naše drage pokojne v naših srcih in ne na kraju, kamor smo položili njihove zemeljske ostanke ter morda na nagrobni kamen celo zapisali ''k večnemu počitku,'' pri čemer pa bi po našem obnašanju sodeč težko rekli, da ga pokojni imajo. Mir namreč. Moram pa ob tem omeniti še drugo sodobno potrošniško navado, ki dosti prispeva k temu, in sicer grmade sveč, ki jih ob kropljenju pokojnikov znesemo njihovim svojcem. Ti so jih potem ne glede na svoje ekološke ali druge nazore prisiljeni toliko časa prižigati na grobu, dokler ne porabijo vse zaloge, kar lahko traja več kot do prve obletnice smrti! Dosti bolje bi bilo, ko bi tisti denar raje namenili za humanitarne namene, kjer je potreb in prošenj za pomoč vsak dan več. Ob koncu preteklega leta sem v poročilih ujel zaskrbljujočo vest, da tako Rdečemu križu, kot Karitasu pohajajo zaloge živil in celo obleke, kar pomeni, da je skrajni čas, da začnemo drugače razmišljati ter predvsem ravnati!
