Snežnik, marec 2008
Sam ne vem, zakaj je bil tudi meni takoj všeč naslov teme likovnega natečaja, ki ga je pozimi razpisala naša izpostava JSKD : ''Tudi črna je barva,'' na katerega se je s svojimi deli prijavilo veliko likovnih ustvarjalcev iz raznih koncev Primorske. Nekaj od teh del smo si lahko ogledali na uvodni prireditvi v bistriški mesec kulture na premskem gradu koncem januarja, ko je bila otvoritev razstave. Zanimivo, da je ta tema privlačila tudi pisce v naš cajtng, čeprav zagotovo vem, da ni bilo v njem nobenega razpisa! Najbrž zato, ker na medijski sceni to zimo prevladujejo črni toni, v Bistrci pa že skoraj eno desetletje, zato imamo verjetno pri nas toliko literatov, ki so že po naravi nagnjeni k tej barvi. Pesnik je namreč kot vešča, le da ga v nasprotju z njo ne vleče k luči, ampak v temo, ki jo hoče s svojo besedo razsvetliti. Politiki imajo podobno manijo, le s to razliko, da se ne trudijo razsvetljevati senčnih strani družbene stvarnosti iz čistega človekoljubja, ampak zaradi glasov volivcev, ki jih ob tem nabirajo v času pred volitvami.
Pustimo ob strani nagibe, ki človeka vodijo k temu početju in se posvetimo pojavu ''črnih lukenj'' ki privlačijo takšne ali drugačne razsvetljevalce. V vzdušju, kakršno vlada v naši občini, so dobri pogoji za njihovo nastajanje. Ob tem se mi vsiljuje povezava med slednjim in vznikom nenavadno velikega števila pevskih skupin v naši občini. Slovenci se imamo za narod pevcev in to tudi smo že po njihovi številčnosti, ki na bistriškem gotovo krepko presega že tako visoko državno povprečje merjeno na število prebivalstva, ki se organizirano ukvarja s petjem.
No, našim uglasbenim pesmim očitajo, da so večinoma otožne. Čisto logično, saj smo v svoji zgodovini imeli zelo malo veselih obdobij, da bi jih lahko opevali.
No, našim uglasbenim pesmim očitajo, da so večinoma otožne. Čisto logično, saj smo v svoji zgodovini imeli zelo malo veselih obdobij, da bi jih lahko opevali.
Sicer pa s petjem izganjamo iz sebe žalost in ne obratno, da jo kličemo vase. Podobno je s pesniško besedo, da ne širi malodušja, čeprav se zdi temačna, ampak ga skuša preseči. Poezija in petje so torej neke vrste državljanskega protesta proti malodušju, zato nimajo prav tisti, ki govorijo, da se v Bistrci nič ne dogaja. Na politični sceni morda ne, se pa drugje. Ko začne ljudstvo skoraj množično prepevati in pesnikovati, bi se morali oblastniki globoko zamisliti, kot se je goriški grof tik pred izbruhom tolminskega kmečkega punta, ko je od svojih biričev izvedel, da so ga podložniki nehali preklinjati in začeli moliti.
Ameriška kinematografija je recimo v času gospodarske krize med obema vojnama začela množično proizvajati lahkotne plesne filme, ki naj bi brezposelne ljudi razbremenili tesnobe. Mussolini je menda počel nekaj podobnega z odprtjem popoldanskih zabavišč skoraj v vsaki vasi. V začetku je morda učinkovalo, potem pa je šlo, kamor je šlo…v vojno…
No, sodobni človek zna sam poskrbeti za svoje razvedrilo, pričakuje pa od tistih, ki jim je zaupal svoj glas in davke za vodenje njegove občine, da se bodo res trudili vztrajno vleči njen voz po poti skupnega napredka skozi ves mandat, ne pa samo takrat, ko izračunajo, da se jim to splača. Vedno se splača, pa čeprav se nam zdi, da ni poti, ker je vsak premik boljši od stopicanja na mestu in tarnanja nad žalostno usodo nerazvitih!
V zvezi s tem naj povem, da me je ne vem, kdo opozoril, da je z našim občinskim grbom nekaj narobe, ker da so menda vesla v ladjici obrnjena v napačno smer vožnje, se pravi nazaj. Morda pa je tu iskati razlog, da ne krenemo z mesta? Ko sem že pri tem, kaj so rekli občani, končam s tem, kar sem sam rekel ob plačevanju položnic pri naši poštarci, namreč, da bi se moral že januar imenovati Sušec, ker posebno letos že ta mesec čutimo sušo v svojih takvinih. Odgovorila mi je, da bodo verjetno vsi podobni, zato bi jih lahko kar oštevilčili s Sušec 1,2,3.4...
Imejte se kljub temu fajn!
