Snežnik, marec 09
Hitro razvijajoče se svetovno gospodarstvo zadnjih let je spominjalo na svetopisemsko zgodbo o zidanju mogočnega mesta in stolpa v šinárski deželi, ki so se ga tamkajšnji podjetni in objestni ljudje odločili sezidati do neba, ''da bi si naredili ime,'' a ga niso uspeli dokončati; Bog naj bi jim namreč pomešal jezike (po tem dobilo mesto ime Babél), da se niso mogli več sporazumevati, ter so se potem razkropili po svetu. Sedanjemu človeku pa je za dograditev njegovega stolpa zmanjkalo zidakov oziroma kupcev, ki bi pokupili vse, kar je nagrmadila njegova mogočna industrija. To pa v glavnem zaradi tega, ker je kapital na veliko začel služiti samemu sebi, se pravi dobičku in ne potrebam človeka, zaradi česar je prišlo do hitro naraščajočega nesorazmerja med ponudbo trga in kupno močjo prebivalstva, kar je pripeljalo do globoke gospodarske krize.
Če bi se lastniki kapitala prej streznili od svoje pijanosti zaradi dobičkov in jih del namenili za plače svojih delavcev (bodočih kupcev), bi bila gospodarska rast sicer precej počasnejša, a posledice krize manj boleče in tudi krajše. Tako pa so se ob ''popotresnem recesijskem valu,'' ki je iz Amerike obšel vso zemeljsko oblo, zamajali vsi svetovni finančni stolpi in mnogi celo porušili. Nihče od strokovnjakov si ne upa napovedati, koliko časa bo trajala kriza. Eno je že mogoče reči, in sicer, da je - če ne za vedno, pa vsaj za dlje časa - konec zlate dobe naše civilizacije, ki jo sicer bolj ogrožajo podnebne spremembe kot pa porušeni finančni trgi; le-te se da v določenem času sanirati, medtem ko se vremena ne da.
Glede tega pa predvsem glede izpustov toplogrednih plinov, človeštvo nikakor ne najde skupnega jezika, ker se je nerazviti svet naveličal biti večno reven in se je podal na tvegano pot hitre industrializacije svojih dežel. Zanje je glavni cilj čim prej rešiti se revščine in lakote, čemur so pripravljene žrtvovati tudi svoje okolje, od katerega, po pravici povedano, niso imele kake oprijemljive koristi, če jih ni moglo dostojno preživljati. Pri tem je treba dodati še visoko rodnost, ki gre navadno vštric z revščino, in novi zapleti so tu.
V neki TV-oddaji sem zasledil osupljiv podatek, da bi človeštvo s tako visokim prirastkom prebivalstva, kot ga ima sedaj, in s tako ambicioznimi načrti, kot jih goji, potrebovalo pet planetov, če bi hoteli vse uresničiti. Ker vemo, da imamo na razpolago samo enega, se bomo morali na globalni ravni čim prej sporazumeti o še dopustnih vrednostih obremenitve našega skupnega ozračja in vode ter seveda to tudi upoštevati pri načrtovanju prihodnjega razvoja, sicer se bomo vsi skupaj podušili.
Časa za premislek je vse manj. Poti tudi, ker smo se tokrat vsi znašli na isti barki, s katero vsi potonemo ali pa izplavamo v mirnejšo in svetlejšo prihodnost. Nobena država se ne more več iti svojih reševalnih ukrepov, ker je svetovno gospodarstvo danes tako med seboj prepleteno, da je postalo nerazdružljivo.
Pri nas so začeli nekateri že skoraj na glas sanjati o zlatih starih časih socializma, ko smo vsi približno enako malo imeli, a bili skoraj vsi zaposleni. Pozabljajo, da tedaj tudi kapitalistični zahod skoraj ni poznal brezposelnosti in je na veliko uvažal delovno silo iz jugovzhodnih držav. Med njimi tudi številne naše delavce, predvsem iz Štajerske in Prekmurja, od katerih je precejšen del v tujini pričakal tudi penzijo in s svojimi deviznimi prihranki dolgo zalagal naše deviz vedno lačne banke. Dejstva so takšna, kot so, in nič ni zlàto, čeprav se od blizu ali od daleč še tako sveti, dokler se tega s karati ne izmeri. Isto velja za družbene ureditve, ki so vse pomanjkljive in podvržene razpadanju, čeprav so si, kot recimo nacizem in tudi komunizem, obetale najmanj tisočletno vladanje. Kaj je od njihovih idej in sistemov ostalo, smo lahko sami videli. Vsekakor pa se je pokazalo, da niso bile kos zakonitostim kolesja razvoja, ki se včasih zavrti drugače od pričakovane smeri - kot recimo sedaj, ko smo namesto v vzponu že na drugi strani vrha na poti k dnu. Upajmo, da ga bomo hitro prešli.
