PREDSTAVITEV TREH MLADIH BISTRIŠKIH LITERATOV

Snežnik, marec 2007

V letošnjem mesecu kulture so dobili svojo priložnost tudi bistriški literati in sicer v četrtek 15, februarja v knjižnici Makse Samsa. V uro in pol trajajočem programu nam je vodja bistriške izpostave JSKD Igor Štemberger, ki se je po sili razmer znašel v vlogi moderatorja, na izviren in prepričljiv način trudil predstaviti tri mlade domače pesniške obraze (Olgo Novak, Matjaža Vrha in Patricijo Dodič), na videz sicer zelo raznorodne po slogu pisanja, a hkrati sorodne po erotičnem naboju, ki ga izžarevajo nekatere njihove pesmi. Med razgovorom z njimi o tej temi so prišli do ugotovitve (bolj zgovorna je bila ženska stran), da je erotika sestavni del pesniškega sveta, ki se ga ni treba sramovati. Meje, ki bi natančno določala do kje se v besedi natančno ''sme'' iti, da ne bi prestopili meja dobrega okusa in praga vulgarnosti, pravzaprav ni, ker jo pesnik sproti določa tako, kot razdaljo do bralca.

No, ob poslušanju njihovih pesmi, ki so jih sami izbrali in večino tudi sami prebrali, ni bilo zaznati v zraku kake erotične prenapetosti, ampak prej mehko zastrto otožnost, ki se je prepletala celo v za plesno glasbo napisanih besedilih Matjaža Vrha (eno sam zapel ob kitari), ki postaja vse bolj priznan pisec besedil za narodno zabavne ansamble.  Pravi šok je bilo za nas njegovo priznanje, da ga pri pisanju navdihuje glasba, za katero išče primerno besedilo in ne kakšni posebni notranji pesniški vzgibi. Končno je vseeno, kaj pesnika pripravi k pisanju, važna je stvaritev, ki jo dobi bralec ali poslušalec v branje ali poslušanje.

Kar se tiče slednjega, smo bili po nastopu še ostalih dveh soudeležencev večera, se pravi Patricije Dodič in Olge Novak, navdušeni nad vsemi tremi in izrazili željo, da bi tisto, kar so nam povedali, želeli kje prebrati tudi v knjižni obliki. Na to vprašanje nismo dobili določnega odgovora, je pa zagotovo, da bomo o njih v prihodnje še slišali in brali v medijih To velja tudi za mlado nadarjeno in če se ne motim, da tudi že nagrajeno harmonikarko Tejo Ljubič, ki je s svojim igranjem poskrbela, da  smo res pozabili na čas. Nekateri gledalci so po prireditvi prostodušno priznali, da so komaj vzdržali na stolih, ker so jih zasrbele pete in bi kar zaplesali

DNEVI, KI JIH NE POZABIŠ

Snežnik,  sept. 2008

Letošnji 24. avgust se je kar iz dveh razlogov zapisal z zlatimi črkami v zgodovino premske cerkve in župnije. Prvi je bila ponovitev zlate maše našega nekdanjega dolgoletnega župnika Janeza Premrla, drugi pa zaključek obsežnih in zahtevnih obnovitvenih del pri naši cerkvi. Ta je ravno do praznika svoje zavetnice sv. Helene, katere god (shod) smo tisto nedeljo slovesno obhajali, dobila novo streho ter obnovljeno in na novo prebarvano fasado. Pogleda, ki se je nudil nanjo tistega prazničnega nedeljskega jutra, je bilo v njeni 140 letni zgodovini (cerkev bila tedaj sezidana) deležno zelo malo župnikov, ker so se vsi po vrsti otepali z velikimi težavami pri njenem vzdrževanju. Najhujše čase je cerkev doživela ob zadnjem prekrivanju pred dobrimi štiridesetimi leti, ko je bilo zaradi dolgotrajnega zamakanja v notranjost močno poškodovanih večina poslikav Toneta Kralja. Od teh so sedaj nekatere restavrirane in tako rešene nadaljnjega propadanja. Ob tistem nesrečnem prekrivanju je cerkev utrpela tudi nekaj arhitektonskih ran na svoji zunanjosti, saj sta ji bila spremenjena oblika in naklon strehe ter odstranjene nekatere okrasne zidne obrobe. 

Takrat je spomeniško varstvo očitno spalo ali pa imelo drugačna merila kot danes, ko za vsak neznaten poseg zahteva kup soglasij ter elaboratov in dokler ni zadoščeno vsem njihovim zahtevam, ni možno začeti z deli. Ta so, kar se tiče zunanjščine, vsaj upamo, za našo generacijo, bila res zadnja! Znotraj pa, bogsigavedi, kdaj bo priromal sveti Metod iz ateljeja nazaj na svoje staro mesto na steni, kakor tudi ali se bodo dela nadaljevala na nasprotni strani cerkvene ladje pri Marijinem oznanjenju. Obljube, oziroma želje zanesenjakov so eno, finančno kritje astronomsko visokih stroškov restavriranja pa drugo. Znano je, da je neprimerno dražje, kot če bi vse poslikali na novo…Človek lahko samo občuduje zagnanost prednikov, ki so tako rekoč z golimi rokami postavili pokonci tako ogromno stavbo. O tem njihovem podvigu priča kronika zidave cerkve, ki jo je v digitalno obliko spravil ravno naš zlatomašnik Janez in jo tako naredil dostopno širši javnosti. V njej med drugim piše (odlomki): 

Novo cerkev s. Helene na Premu smo začeli zidati 6. dan septembra 1866. Žalostne okoliščine niso dopustile, da bi  se bilo delo pomladi  že začeti moglo. Veselo priterkovanje zvonov je naznanilo, da padla je perva skala v fundament. Fundament, okoli  4 čevlje globok,- povsod do rastoče skale skopan,-bil je zapolnjen v 14 dneh,-potreboval je-65 zidarjev in 46 manualov.

Kvaterno nedeljo-23 sept.-bil je odločen dan za blagoslovljenje glavnega kamna, kterega  je postavil p.n. gospod dekan iz Loke,-moj nepozabljivi prijatel-Franc Kramar-sorojak iz Dolenje vasi pri Ribnici, med obilno asistencijo. 

V glavni kamen smo vzidali - vpričo  neštevilnega ljudstva v trdo zaperti stekleni posodi-sedanjih trojih poglavitnih časnikov slovenskih :«Danice, Novice in Slovenca«-vsacega zadnji list, in ljubljanski šematizem. Do 4. oktobra so zidarji še delali - potem ko je bil cerkven zid okoli in okoli polovng seženj visok,-se je potrebno zdelo-za to leto odnehati. Stara cerkev je še čez zimo stala-notri   v (nastavljeni) novi..Velikonočne praznike 1867 smo še praznovali v stari cerkvi. Velikonočni ponedeljek-22.aprila-je bilo pri slovesni božji službi-zahvalnica »Te Deum«-s primerno pridigo za slovo. Drug dan dan (23. aprila) smo po sveti maši prenesli ss. Zakramente v grajščinsko kapelo,-ter cerkev obropano vsega-poderati začeli.- Pri podiranju smo našli v lončeni posodi 520 srebrnih denarčkov z napisom Mainhard Comes Tirol. (Mainhard je umrl l. 1295). Druziga starinskega spominka nismo nič našli, dasiravno smo do dna iz fundamentov kamnje pobrali…

Kdor pa od sedanjih prečudnih časov in o zgodovini premske cerkve še kaj več zvediti želi: naj se pri podpisanih (tehmal - ko boste cerkev zopet poderali-in novo zidali…že v večnosti) oglasi, ki so bili z neštevilno množico vred pričujoči pri slovesni stavbi glavnega kamna : Anton Grašic, dekan iz Ternova, France Kramar, dekan iz Stare Loke, Matevž Frelih, farman premski, Janez Bilc, zgodnik Ternovski, Jak. Jevšek, učitelj premski, Jože Žnidaršič, župan, Jul. Murgelj k.k. Aktnar.. Na Premu 23. septembra 1866.- pod papežem Pijem IX. in vikšim pastirjem-knezoškofom ljubljanskem Jernejem Vidmarjem.

Ni kaj dodati, tudi ne kaj kopati ob morebitnem podiranju, ker poleg žuljev graditeljev ni v temeljih vzidanega nič takega, kar bi privlačilo sodobne iskalce starin.

Na sliki dolgoletni premski župnik  Janez Premrl

v družbi Bistriških Škuork,

ki so prišle našemu jubilantu po cerkveni slovesnosti zapet pod lipo

pred premsko cerkvijo.

PET MINUT BLAZNOSTI

Snežnik,  april ‘09

PET MINUT BLAZNOSTI

Se zbudiš neko jutro in imaš že sto sedem let.
Prebiraš pesmi in si misliš: še ena stran.
Stojiš le pet minut in požiraš stoletja.
Nato srkneš malo zelenega čaja  /…/
/…/ prekrižaš roke na knjigi
in samo za pet minut zamižiš.
Odletiš v svojo oker savano. /…/
/.../ Razbijaš štiri strani sveta.
Narišeš mušice in zeleno jaso.
Rdeči mak in potok in hiše.
Narišeš človeka, zajebano maso,
posilstva in vojne, zavist in pohlep. /…/
/…/ Na mizi pustiš besedo mir. /…/
/…/ Se sprašuješ, kako izprazniti praznino.
Če je čas albatros, razprt v medvrstico. /.../
/…/ Med strune dihaš drobne tišine.
In ko hodiš tri korake naprej, tri nazaj, kje je čas?
In zakaj z ogledalom pod brado lahko zgrmiš v nebo?
Zadnja stran norosti /.../
Usoda nam spleta čudne mreže. /.../

V petek, 13. februarja, smo pospremili v javnost prvorojeno pesniško zbirko naše sicer že kar nekaj časa tudi v širšem prostoru uveljavljene pesnice Patricije Dodič-Patre. Za spremembo se to ritualno dejanje ni odvijalo v knjižnici, ampak v lokalu nasproti nje (v gostilni Tomex), ki si ga je avtorica izbrala za predstavitev. Pa ne zato, ker bi imela kake predsodke do knjižnice, ampak zaradi domačnega ambienta, ki ga ta lokal nudi. In res je bil zelo primerna kulisa za dogajanje tistega večera. Tega pa je bilo veliko, kakor tudi občinstva, ki se je komaj »speštalo« noter. Najbolj glasni in tudi številčno zastopani sodelujoči so bili člani pivške glasbene skupine ''Js sm forti,'' ki so nam za uvod in tudi vmes zaigrali ter zapeli nekaj znanih »komadov«. Na koncu pa je vodja skupine Silvo Čelhar na željo avtorice izrekel še nekaj besed, in sicer v šegavost zavitih trpkih resnic o pesništvu in pesnikih, ki jim že od Prešernovih časov sem nenehno sreča laže kot tudi javnost osle kaže, da pesnik še zmerom živi in umre brez d'narja kakor tudi brez javnega priznanja. Da pa je kljub temu to, kar počnejo pesniki in z njimi Patra, nekaj velikega in pomembnega, čeprav ni z mastnimi črkami zabeleženo v medijih. Citiral je verze Toneta Pavčka, ki pravi o človekovem poslanstvu: 

Na svetu si, da gledaš  sonce,
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš sence.

Ob tem se je Patri zahvalil, ker nam pomaga odganjati sence s svojimi pesmimi. Sam bi k temu dodal še svojo misel, da niso pesniki tisti, ki vnašajo v svet sence in otožnost, ampak razmere in časi, v katerih se pesmi rodijo. Kjer so namreč sence, morata biti tudi luč in svetloba, ki jih zarisujeta. Meja med obojim pa je tistih nekaj trenutkov blaznosti (pot do sebe in resnice), o katerih nam govorijo Patrine pesmi. Jaz pravim tem prebliskom trenutki božanskega videnja Lepote, ki so dani pesniku ob »napadu« navdiha na stičišču svetlobe in teme.

Zanj je pesnjenje hkrati slast in muka, plezanje v večno zasledovani, a nikoli osvojeni smeri Lepote, h kateri se neprestano vrača kot mesečnik in hodi čez njene nevarne previse … Kako zgleda njegovo prebujanje v vsakdanjo resničnost, so v zaključni točki uradnega dela programa povedali oziroma zapeli glasbeniki s Kreslinovo pesmijo, ki se začne takole:

''Sence so zginle, težko je zaspat, jutri pa z njimi moral bom vstat''…

To vstajanje pa je ponovno odpravljanje v sivo steno dneva in iskanje obraza Lepote v vsem, kar nam pride nasproti.

Knjiga je tematsko razdeljena na tri sklope. V prvem je Patrino splošno videnje življenja, drugi obsega erotiko, tretji pa socialno vsebino, v katero je vtkala vse, kar jo v odnosu z družbo prizadeva, tudi negativne oziroma temne plati medčloveških odnosov in življenja. Rdeča povezovalna nit vseh treh sklopov je po njenem ljubezen do življenja, brez katere so vse stvari, ki jih počnemo, mrtve. 

Še nekaj podatkov o sodelavcih, ki so se s Patro vred trudili pri nastajanju knjige. Za oblikovanje in prelom strani je poskrbel Marjan Krebelj, za lektoriranje Helena Pirih Rosa. Spremno besedo je prispeval Zoran Pevec, ilustracije Lea Benčič.  Knjigo je izdalo Literarno društvo Ilirska Bistrica, izid pa je sofinancirala Občina Ilirska Bistrica; natisnila jo je tiskarna Mljač iz Divače. Dobite jo lahko v knjižnici Makse Samsa ali v knjigarni Kakež. 

Naj še povem, da so na predstavitvi poleg Igorja Štembergerja, vodje bistriške izpostave JSKD, ki je povezoval program in se pogovarjal z avtorico, sodelovali še Aleksander Borenovič, Mirjana Ujčič, Helena Strle in Gjilten Sali, ki so vsak prebrali po eno pesem, slednja prepesnjeno v albanski jezik.

Za konec pa v avtoričinem imenu vabilo na še eno Patrino prireditev, in sicer odprtje

 razstave "Starešine," ki bo v prostorih Občine Kozina,  13. marca. ob 18. uri.