ponedeljek, 7. september 2015

BLEDA LUNA MIRNO PLAVA...

Snežnik, september -neugotovljivega leta objave

Za politike je že od davnine znano, da v svojih javnih nastopih v glavnem govorijo tisto, kar ljudje radi slišijo, zato se ne gre čuditi, da tudi sedanji radi postrežejo svojim volivcem s kako njihovim ušesom všečno izjavo, kot recimo naš predsednik vlade o strogih varčevalnih ukrepih na vseh področjih javne uprave. Nič ni narobe, če želi vlada biti vzornik vsem ostalim, ki se financirajo iz proračunskega denarja, kako je treba v kriznih časih odgovorno ravnati z njim. Se mi pa zdi malo pretirano s strani novinarjev na TV javno spraševati, oziroma že kar zasliševati naše uboge, od govorjenja utrujene poslance, kje bodo potrošili svojo poslansko plačo med parlamentarnimi počitnicami. 
Dosti bolj umestno bi bilo o tem povprašati recimo vodilne kadre podjetij in ustanov v večinski državni lasti, kjer si še vedno ne glede na delovno uspešnost med seboj delijo zgražanja vredne visoke prejemke, o katerih lahko poslanci samo sanjajo. Na to pa verjetno volivci niti ne pomislijo, da obstaja kup večjih požiralcev proračunskega denarja od poslancev, na katere običajno najprej stresejo svojo državljansko nezadovoljstvo, ki si ga po pravici povedano včasih tudi do neke mere zaslužijo, kadar v parlamentarnih razpravah porabijo večino časa za jalovo medsebojno obtoževanje, namesto za argumentirano razpravljanje o temi dnevnega reda. Res pa je treba ob tem pripomniti, da lahko sčasoma pripelje občutek nemoči poslance opozicije do tega, da jim postane čisto vseeno, kaj govorijo, če se njihovi predlogi nikoli niti toliko ne upoštevajo, kot recimo obrobnim družbenim skupinam, ki jim sedanja vlada namenja več posluha, kot pa poslanskim pobudam. 
Samo po sebi ni nič spotakljivega, če se notranja ministrica pojavi na ''paradi ponosa'' (povorka istospôlno usmerjenih), je pa - vsaj zame nekaj narobe z našo zavestjo – če namenijo v večernem TV dnevniku temu obrobnemu dogodku prvo mesto med domačimi novicami dneva. Pustimo stat, če so uredniki iz določenih razlogov potisnili spominsko slovesnost v Kočevskem rogu nekoliko v ozadje, vendar ne bi smeli še tabora Slovencev po svetu, ki se je tudi isti dan (4. julija) odvijal v Dolenjskih toplicah, ker daje državljanu misliti, da so zanje zdomci in izseljenci manj pomembni od marginalnih družbenih skupin, za katere pogosto trobijo, da so ogrožene in da jih je treba zaščititi pred samovoljo ''večine.'' Če nam asimilacija vse bolj požira manjšine in ljudi na tujih tleh, se nam zaradi tega očitno ni treba vznemirjati, ker je to pač neizbežna usoda malih narodov!
Ko že omenjam vsesplošno varčevanje v javnih službah in ustanovah, ne morem mimo našega bistriškega zdravstvenega doma, kjer bi lahko brez kakih dodatnih stroškov marsikateremu bolniku iz drugih krajev prišparali nepotrebne ''ujedce'' in poti v Bistrico, če bi klice na tel. številke ambulant, ki so zaradi dopusta ali odsotnosti zdravnika zaprte in ''gluhe,'' preusmerili na avtomatski odzivnik, kjer bi dobil vse potrebne informacije o tem, do kdaj določena ambulanta ne dela ter kam naj se medtem v primeru potrebe obrne.
 Kako zna biti tedaj stvar čisto po nepotrebnem zamotana, sem izkusil na lastni koži enkrat v prvi polovici junija, ko sem skušal priti do zdravnika, da bi mi pogledal ali je varno pustiti ostanke klopa v nogi, ki sem ga bil kak dan prej nekje staknil ter mu ob poizkusu izdiranja odtrgal glavo. Ker mi sprejemne pisarne naše zdravnice nikakor ni uspelo priklicati (pozneje videl, da je bila zaprta), sem se enkrat po kosilu odpravil osebno v zdravstveni dom in sicer na urgenco, ki bi po moji logiki morala prevzeti primere odsotnega zdravnika, ki ne morejo počakati na naslednje jutro. Tam pa so me le poučili, da sem imel možnost priti dopoldne, ko je ordiniral nadomestni zdravnik naše zdravnice, za katerega pa nisem mogel vedeti, če se mi ni nihče ni odzval na telefon! Svetovali so mi, naj poizkusim srečo v dežurni ambulanti. Ob tem pa se je zaštekala moja domišljija, ki nikakor ni mogla razvozlati, zakaj me ne bi lahko pogledala zdravnica na urgenci, ki je bila v času moje navzočnosti brez dela.
Ne bi polemiziral o ravnanju osebja, ker je bilo verjetno povsem v skladu s pravili, da ne gre za nujen primer, ki bi spadal v njihovo pristojnost. Me pa čudi, kako to, da sta v popoldanskem času delovali dve vzporedni dežurni zdravniški službi, ko bi povsem zadostovala ena. 
Glede na omenjene osebne izkušnje lahko mirno zatrdim, da to prav nič ne vpliva na hitrejšo dostopnost do zdravstvenih uslug, saj sem prišel do njih šele čez dober teden dni na že predhodno naročenem obisku pri osebni zdravnici, na kar sem moral čakati cele tri tedne. Se mi je namreč vse skupaj tako zagravžalo, da sem se na mestu obrnil in jo z urgence pobral naravnost domov. Kot vidite, sem preživel, klop pa medtem ravno prav razpadel, da so lahko tisto, kar je ostalo od njega, spravili ven!

Pripis:
Ko tole dajem v ponovno objavo, naj povem, da so medtem v našem zdravstvenem domu le uvedli avtomatski odzivnik menda po vseh splošnih ambulantah. To sicer ne rešuje vseh naših zagat v zvezi z ''lovljenjem zdravnikov'', je pa vsekakor pomembna pridobitev na poti k njim.

Hrušica


Takšenle pogled se je je včeraj popoldne nudil v okolici
vaškega doma v Hrušici, kjer se je na prostem odvijala prireditev
ob 20. obletnici pevske skupine Hrušiški fantje.
Bilo veliko njihovih glasbenih gostov, še veliko več pa obiskovalcev,
za katere ni samo kmalu zmanjkalo stolic, ampak skoraj tudi prostora.Enako parkirišč za avte.



Med glasbenimi gosti je bil tudi znani in uveljavljeni kantavtor Rudi Bučar, ki je zapel najprej skupaj z otroškim pevskim zborom, zatem pa še s Hrušiškimi fanti zelo uspelo priredbo ljudske pesmi Na oknu deva je slonela. Slednjo sem dal tudi v zvočno podlago na svojo video lepljenko, ki si jo lahko ogledate na spodaj priloženi povezavi.



https://goo.gl/photos/teCnDZQtnMnpLZnDA