KLOŠARKA

Še na mojih neobjavljenih kratkih literarnih zgodb

Ko je Štefan tistega aprilskega popoldneva stopil iz dolgega temačnega hodnika na s soncem obsijano ploščad pred bolnico, je najprej obstal, ko da ne ve, kam je namenjen in nato kot mesečnik odtaval k najbližji klopi med borovce, kjer se je nemočen sesedel nanjo. Obisk pri materi Katarini ga je bil zelo potrl. Nadejal se je, da jo bo v kratkem lahko vzel domov, a po tistem, kar je videl, ni izgledalo, da se bo še kdaj vrnila, ker je lebdela kot sveča, ki lahko vsak hip ugasne. Tokrat ga niti prepoznala ni več. Zdelo se mu je, da je trenutek bridkega slovesa strašljivo blizu.

»Gospod, če bi lahko prispevali kakšen tolarček za en kofetek!« ga je sredi razglabljanja o nič kaj obetavni prihodnosti dosegel proseč ženski glas. Ni vedel, ali se mu je samo zdelo ali ga res nekdo nagovarja. Kot v polsnu je samodejno segel z roko v torbico z dokumenti, ki jo je imel okoli pasu in pobrskal po njeni vsebini ter potisnil nekaj papirnatih bankovcev v smeri glasu, ne da bi se ozrl na njegovo lastnico.

»Kako ste dobri! Stokrat bohlonaj, rešili ste me iz stiske! Že ves dan sem tu, pa se me ni še nihče usmilil«… je potožila neznanka in z dlanmi prestregla njegovo roko z denarjem. Šele ko se ga je dotaknila, se je zavedel, kje je in se zazrl vanjo. Po videzu ni bila nič kaj podobna klošarki, ampak prej kakšni obiskovalki bolnice, ki jih je bilo v tistem času vse polno naokrog. Toda, še preden jo je utegnil povprašati, kako se je znašla v tej zanjo nenavadni vlogi, ga je prehitela :

»Gospod, molila bom za vas, če smem!?

»Ni treba moliti zame!« je ne da bi vedel zakaj, skoraj osorno odvrnil Štefan, naglo vstal in se namenil proti avtu, ki ga je imel parkiranega nedaleč stran. »Nihče mi ne pusti moliti!« je obupano zaklicala za njim neznanka. »Mislila sem, da ste vsaj vi drugačni. Pa sem se zmotila.«

Kar obstal je ob teh njenih očitajočih besedah in se skrušeno obrnil nazaj. 
»Čakajte malo, nisem rekel, da ne smete moliti, ampak samo, da ni treba moliti zame zaradi tistih nekaj fičnikov, ki sem vam jih dal!« je Štefan hitel popravljati svojo prejšnjo nerodno izrečeno izjavo.

"Torej smem moliti?" je veselo vprašala in se zaupljivo primaknila malo bližje. 
"Seveda smete. Kolikor vam da duša. Ampak ni nujno, da ravno zame, marveč za mir v svetu in za tiste, ki trpijo krivico in pomanjkanje.

Zmolila bom petdeset očenašev!" je hitela velikodušno obljubljati klošarka.

Ste znoreli?!« se je Štefan ustrašil njene nezaslišane ponudbe. »Tako ne bova kupčevala, da bi vi za dve kofeti cel dan molili, morda še celo lačni in žejni. Ne dovolim!" je spet postajal oster.

"Torej ne smem moliti?" ga je razočarano pogledala in nemočno povesila roke ob telesu. 
"Smete, vendar pa najprej izpijte tisti dve presneti kofeti, za katere ste me prosili in potem delajte, kar hočete!" je skoraj revsnil nanjo, potegnil ključe iz žepa in odklenil avto, da bi sedel vanj.

"Če mi dovolite, vam blagoslovim avto!" mu je postregla z novo, še bolj osupljivo ponudbo.

»Tega pa se res ne bi branil,« je spravljivo pripomnil Štefan in se pričakujoče zazrl vanjo, kako neki bo to naredila. Stopila je k avtu, položila roki nanj in s slovesnim glasom spregovorila:

"Prosim te avto, da svojega dobrega lastnika varno pripelješ domov in mu vselej zvesto služiš, da ne bo na cesti s tabo ogrožal ne sebe, ne drugih. Naj ga povsod spremlja angel varuh. 

Amen!" je Štefan resnobno zapečatil njen blagoslov. "Kar se tiče angela varuha, nimam nič proti, če bi glede na mojo raztresenost in gnečo, ki je na cesti, imel kar dva. Bi se počutil bolj varnega!" je smeje dodal…"Zdaj pa res moram oditi. Zbogom, dobra ženska! Če se najine poti ne prekrižajo več na tem svetu, se pa zagotovo v nebesih, kjer bova vsaj upam lahko v miru skupaj spila zastonj kofe in obujala spomine na ta srečni dan, ko sva se srečala."

Ko je Štefan nekaj trenutkov zatem že brzel po obalni cesti in se nato zapodil v črnokalski klanec, ni čutil ne sonca, ki je zoprno pripekalo in mu svetilo v oči, niti utrujenosti od večdnevnih voženj tja doli. Celo pot proti domu, ki se je zmeraj zdela neznansko dolga in mučna, se mu je tokrat zdela krajša in prijetna. Tudi vse temne misli, ki so ga do malo prej morile, so se nekam porazgubile. Počutil se je tako lahkega, ko da bi ga nosile nevidne roke.