V začetku novembra je poteklo dvajset let od padca zloglasnega berlinskega zidu. Ob tem so naši komentatorji pikro pripomnili, da ponekod v svetu še vedno nastajajo celo nove podobne nasilne fizične ločilne pregrade med narodi, kot recimo med Židi in Palestinci.
Še več pa jih je ostalo v človeških glavah po razpadu totalitarnih režimov, katere je težje odstraniti, kot betonske zidove. Žal to velja tudi za našo družbo, kjer se po krajšem premoru spet nadaljuje poglabljanje starih ideoloških ločilnih jarkov, ki delijo ljudi na ''naše'' in ''vaše.'' Nekateri ''kopači'' so se tako vživeli v svojo vlogo, da uporabljajo celo nekdanje izraze, kot npr. ''ta beli'' ali ''domobranci'' za ljudi, ki ne morejo imeti nič skupnega z njimi, razen morda v glavah teh pregretežev, katerim kot izgleda primanjkuje sovražnikov, zato si jih pač ustvarjajo, kjer in kolikor se jim zdi potrebno. Do tu bi še nekako šlo to na videz nenevarno besedno ''obstreljevanje,'' če ne bi imeli z njim bridkih zgodovinskih izkušenj, kam nas je pripeljalo med drugo svetovno vojno, da smo se šli poleg boja proti okupatorju spotoma še državljansko vojno, od katere si še vedno nismo povsem moralno opomogli, kakor jo tudi izgleda ne dokončali, sicer bi že dosegli narodno spravo, o kateri pa skoraj ni več slišati..
Pustimo to temo za kdaj drugič in se vrnimo k povojnim razmeram, ki ne verjamem, da bi bile kaj bistveno drugačne (ostali bi vseeno brez lastne države, vojske in političnih svoboščin), čeprav ne bi bilo vmes tragične zablode domobranstva, ki mu je - če hočemo biti resnicoljubni - v veliki meri botroval izključujoč odnos vodstva OF do soodločanja pri njenem vodenju tudi drugače mislečim političnim skupinam, ki jih je z dolomitsko izjavo povsem onemogočil. S tem je bilo formalno tudi konec slovenskega večstrankarskega parlamentarnega sistema v pokrajinah, ki so spadale pod Kraljevino Jugoslavijo. Primorci pa ga tedaj itak že polni dve desetletji nismo imeli, zato nam ni predstavljal kake izgube. Jo pa je vsekakor nesrečna Koroška, ki podobno kot že njene predhodnice ob Maistrovih bojih za severno mejo - tudi Titove Jugoslavije očitno ni kaj dosti zanimalo slovensko narodno ozemlje onstran Karavank, sicer ne bi na mirovni konferenci ponovno pristala na isto staro krivično mejno črto, ki poteka po tem naravnem zidu in nas ne ločuje samo od Avstrijcev, ampak in predvsem od svojih rojakov. Tem pa ne glede na vladajočo stranko, ves čas vztrajno kratijo nacionalne pravice.
Ko že omenjam pravice, me je zelo osupnil podatek, ki sem ga zasledil v TV dokumentarni oddaji o slovenskih medvojnih izgnancih; da je namreč naša povojna oblast priznala (vsaj tako sem razumel, da je to naredila) status žrtve okupatorjevega nasilja le tistim nekaj tisočem, ki so bili deportirani v Srbijo, prezrla pa ostale, ki jih je bilo približno petkrat toliko (nad 40 000) razseljenih po nemškem Reichu. Kot je razvidno iz pričevanj teh preživelih pregnancev, se konfinacija posebno otrokom ni kaj bistveno razlikovala od koncentracijskih taborišč, razen da jih ni živelo toliko na enem kupu – ker so bili enako brez vsakih svoboščin, kot tudi normalnega otroštva. Ko so se pregnanci po vojni vrnili na svoje požgane in izropane domove, jih je čakalo novo razočaranje, saj so si jih morali sami obnavljati.
Tudi matere padlih borcev in talcev je niso bolje odnesle, ker se dobro spomnim, da je moja stara mama dolga leta dobivala za svojega - v prvi prekomorski brigadi na Korčuli padlega sina - mesečno ''preživnino'' v znesku bednih 1200 din, kar bi danes v najboljšem primeru zneslo tam okoli 20 €. To je bila tedanja uradno odmerjena cena človeškega življenja, zato se ni čuditi, da si bil lahko hitro obenj celo po vojni - in to ne glede na to, če si bil med njo na ''pravi'' strani - če si samo na glas podvomil o njenemu ''pravičnem'' ravnanju.
Tudi matere padlih borcev in talcev je niso bolje odnesle, ker se dobro spomnim, da je moja stara mama dolga leta dobivala za svojega - v prvi prekomorski brigadi na Korčuli padlega sina - mesečno ''preživnino'' v znesku bednih 1200 din, kar bi danes v najboljšem primeru zneslo tam okoli 20 €. To je bila tedanja uradno odmerjena cena človeškega življenja, zato se ni čuditi, da si bil lahko hitro obenj celo po vojni - in to ne glede na to, če si bil med njo na ''pravi'' strani - če si samo na glas podvomil o njenemu ''pravičnem'' ravnanju.
Če potegnemo črto pod vse omenjene stvari, potem pridemo do zaključka, da svoboda in sožitje nista nekaj, kar nastane in raste v družbi ali med sosedi samo od sebe, ampak ju je treba nenehno potrpežljivo graditi in negovati, sicer razpadeta, kot sta ves čas po vojni zelo opevana jugo-bratstvo in enotnost ob prvi priložnosti, ki se je ponudila, prešla v medsebojno ''bratsko'' klanje.
Predvsem v kriznih časih je razmeroma lahko zrevoltirati ljudi in jih spraviti na cesto, težje pa jim je zagotoviti varno prihodnost. Kričači jim je prav zagotovo ne bodo. Jih pa ne gre podcenjevati, kot je Churchill Hitlerja in Mussolinija v začetku njunega delovanja, češ, da nimata ta poulična kričača nobene resne možnosti priti na oblast, a se je temeljito uštel v svoji presoji, ki je zelo drago stala evropske narode, saj so do padca berlinskega zidu čutili in nosili posledice predvojne lahkomiselnosti svojih političnih voditeljev, ki so mirno opazovali priprave na njun uničevalski pohod. Churchill je po vsem tem naivno nasedel še Stalinovim zagotovilom, da bo spoštoval pravice Poljakov in ostalih - z njegove strani ''osvobojenih'' narodov ter jim omogočil svobodne volitve - kar seveda ni niti v sanjah nameraval, ampak je nepredušno zaprl meje svojega po vojni precej povečanega imperija z ''železno zaveso'' in za nameček dal postaviti še berlinski zid.
Upam, da se je Evropa kaj naučila iz te več kot pet desetletij trajajoče zgodovinske lekcije, da v bodoče ne bo ničesar več prepuščala naključju, ampak pravočasno preprečila razvoj kriznih žarišč, ki bi lahko prerasla v splošno epidemijo, za katero niti pri gripi niso prepričani, če jo lahko s cepivom uspešno obvladajo, kaj šele družbene razmere, če bi te enkrat ušle iz nadzora.
