Ravno, ko sem se na ''tiho'' nedeljo (predzadnja nedelja pred Veliko nočjo) zjutraj odpravljal k maši, so na eni od radijskih postaj predvajali popevko s pomenljivim refrenom : ''Na drugi strani,'' ki je pritegnil mojo pozornost zaradi vsebine, ki se je nanašala na vero, prazne obljube, laži in vse ostalo, kar se je pač avtorju zrimalo v glavi na to temo. Sam sebe je seveda samoumevno prištel med prebivalce ''prave strani,'' kjer se bohoti svobodno ustvarjalno življenje brez moralnih predsodkov in prepovedi, medtem, ko verski zamorjenci ''na drugi strani'' osamljeni životarijo, ker so (po njegovem mišljenju seveda) odrezani od toka življenja.
Kar me je pri tem popevkarskem žlobudranju motilo, je bila pod krinko umetniške svobode skrita nestrpnost, ki si lasti pravico do negativne vrednostne sodbe nad soljudmi zgolj zaradi njihove religiozne naravnanosti. Če se je pisec besedila že lotil angažirane družbene teme, bi lahko našel kaj bolj svežega, kot je preživeta in že stokrat prežvečena tema o delitvi na verne in neverne Slovence, ki se že lep čas delijo le še na bogate in revne. To sta edina dva resnično obstojna bregova pri nas, med katerima je vse večji prepad, a ne po krivdi slovenskih kristjanov (teh je vsak dan več na bregu revnih), ampak po zaslugi oblasti, ki bore malo naredi, da bi se socialne razlike v naši družbi zmanjšale!
Ker pa moreče teme (vanje spada tudi naraščajoča revščina) niso primerno tržno blago za zabave željne in vsega site poslušalce, se jih zato pisci besedil izogibajo ter se raje držijo varnih ideoloških plotov, za katerimi so ''mi in oni'' v starih že preizkušenih vlogah, ki so jih vajeni igrati. Pričakoval sem, da se bo mlajša generacija otresla ideoloških predsodkov in naredila korak naprej k lastni miselni osamosvojitvi (podiranju tovrstnih plotov znotraj sebe), a žal opažam, da nekateri nadaljuje tradicijo svojih očetov sicer v malo drugačni, a še zmeraj razpoznavni preobleki, ki vidi na drugi strani plotu, ki so si ga sami postavili, same negativne stvari, še preden sploh pogleda čezenj.
To ni zdrava kritičnost, ampak slabovidnost, ki zavira dialog v naši družbi. Mogoče pa nekaterim sploh ni do njega, ker se dobro počutijo v varnem zavetju svojega plotu. Žal so med njimi tudi mnogi kristjani, ki se še kar naprej navdušujejo nad svojim, iz komunizma pridobljenim kompleksom drugorazrednih državljanov, namesto, da bi ga presegli. Takšna drža ni zame ne dialoška, niti ''pokončna,'' ampak kvečjemu sključena. Pozabljamo, da moramo biti sol in kvas družbe, v kateri živimo, se pravi nekakšen katalizator njene duhovne ''mikroklime.'' In če je v slovenskem prostoru precej onesnažena, nosimo tudi kristjani del krivde za takšno stanje, posebno, kadar se sklicujemo na ''katoliško večino,'' ki naj bi statistično gledano sestavljala slovensko družbo. Pa je že lep čas ne in s tem se bomo morali sprijazniti, da živimo v sekularizirani družbi. Ko se bomo otresli nezdrave domišljavosti o svoji namišljeni številčni (pre)moči, se bomo bolj pogumno in vedro spoprijemali z resničnostjo in njenimi izzivi.
