Snežnik, nov. 2007
Pogosto se mi dogaja, da me zgodba poišče dobesedno kar na cesti ali v trgovini in jo potem malo predelano pripravim za javno uporabo. Tokrat je prišla za spremembo po žici, ko mi je po dolgem času zazvonil v veži telefon in to ravno sredi kosila. Vem, da boste rekli, da ni to nič nenavadnega. Zame je, ker se običajno vedno zmedem in ne vem, kako naprej s sogovornikom, posebno če ta mečka in mi hoče po ovinkih kaj povedati. Tokrat ni bilo tako, ker mi je mili ženski glasek, ki je prišel iz tiste sitaste skodele, ki ji pravimo telefonska slušalka, takoj, ko sem jo dvignil, v hipu spravil ušesa pokonci.
»Veste, sem od zavarovalnice… predvidevamo, da ste starejši občan, ki bi ga mogoče zanimala naša najnovejša ponudba paketnega življenjskega zavarovanja, ki vključuje tudi pogrebnino in ostale posmrtne usluge, ki jih je sedanji pokojninski zakon ukinil. Posebno ugodnost predstavlja takojšnje izplačilo že teden dni po vaši smrti…«
Ob tem zagotovilu mi je povsem pobralo še tisto malo zgovornosti, ki jo imam. Skušal sem zaustaviti ta besedni plaz, ki me je vse bolj zagrinjal. »Ampak jaz ne mislim še nekaj časa umreti!« sem obupano zastokal, ko da mi ponuja mrliški list v hrambo.
In sploh, kako mi morete govoriti o ugodni ponudbi, če velja za po smrti! sem skušal protestirati proti nasilnemu krajšanju moje življenjske dobe.
»Kako da ni ugodna? Ne mislite vendar samo nase, ampak tudi na druge!« se tisti glasek, ki je postajal vse odločnejši, ni pustil zmesti mojemu sebičnemu razglabljanju o nepomembni podrobnosti, kdo bo pokasiral mojo življenjsko zavarovalnino, ko bom škripnil.
Zanje je vseeno, glavno je da me zavarujejo. To je njihov cilj.
»Veste, na vašem področju smo opravili neko raziskavo in ljudje so pokazali kar precejšnjo mero zanimanja za našo ponudbo. Čudim se vaši ležernosti, da ne poskrbite zase. Napredka ne morete zaustaviti. Takšno pač je življenje, da sedaj tudi smrt tržimo. To je del posla…« »Že, že, ampak ne ravno na meni in to že zdaj, ko sem še živ!« sem ves prepaden zamrmral in odložil slušalko, ne da bi se poslovil.
»Veste, sem od zavarovalnice… predvidevamo, da ste starejši občan, ki bi ga mogoče zanimala naša najnovejša ponudba paketnega življenjskega zavarovanja, ki vključuje tudi pogrebnino in ostale posmrtne usluge, ki jih je sedanji pokojninski zakon ukinil. Posebno ugodnost predstavlja takojšnje izplačilo že teden dni po vaši smrti…«
Ob tem zagotovilu mi je povsem pobralo še tisto malo zgovornosti, ki jo imam. Skušal sem zaustaviti ta besedni plaz, ki me je vse bolj zagrinjal. »Ampak jaz ne mislim še nekaj časa umreti!« sem obupano zastokal, ko da mi ponuja mrliški list v hrambo.
In sploh, kako mi morete govoriti o ugodni ponudbi, če velja za po smrti! sem skušal protestirati proti nasilnemu krajšanju moje življenjske dobe.
»Kako da ni ugodna? Ne mislite vendar samo nase, ampak tudi na druge!« se tisti glasek, ki je postajal vse odločnejši, ni pustil zmesti mojemu sebičnemu razglabljanju o nepomembni podrobnosti, kdo bo pokasiral mojo življenjsko zavarovalnino, ko bom škripnil.
Zanje je vseeno, glavno je da me zavarujejo. To je njihov cilj.
»Veste, na vašem področju smo opravili neko raziskavo in ljudje so pokazali kar precejšnjo mero zanimanja za našo ponudbo. Čudim se vaši ležernosti, da ne poskrbite zase. Napredka ne morete zaustaviti. Takšno pač je življenje, da sedaj tudi smrt tržimo. To je del posla…« »Že, že, ampak ne ravno na meni in to že zdaj, ko sem še živ!« sem ves prepaden zamrmral in odložil slušalko, ne da bi se poslovil.
Ko sem to čez nekaj dni ves zgrožen zaupal prijatelju Toniju, se je samo namuznil nad mojo nevednostjo v poslovnem obnašanju.
»Kaj se zgražaš, če ti ponujajo pošteno kupčijo!« je v nasprotju z mojimi pričakovanji odločno odrezal svojo resnico. »Punca je imela čisto prav. Na smrt moraš gledati tudi s poslovne strani in jo čim bolje vnovčiti, tako, kot delnice.« Ničesar nisem razumel, ampak ga samo gledal.
Skoraj bi bil pozabil na to neprijetno telefonsko dogodivščino, če ne bi nekaj tednov zatem na borjaču pred nakupovalnim centrom uzrl kup vreč z zemljo. Spet boste rekli, da ni to nič nenavadnega, ker jo zmeraj prodajajo za razne vrtnarske namene. Ampak moj pogled je kot magnet pritegnil napis na vreči, ki me je v trenutku povezal s tisto telefonsko ponudbo. Na papirju je namreč s črnimi črkami pisalo kot na nagrobniku :
Grab(n)erde.
Skoraj bi bil pozabil na to neprijetno telefonsko dogodivščino, če ne bi nekaj tednov zatem na borjaču pred nakupovalnim centrom uzrl kup vreč z zemljo. Spet boste rekli, da ni to nič nenavadnega, ker jo zmeraj prodajajo za razne vrtnarske namene. Ampak moj pogled je kot magnet pritegnil napis na vreči, ki me je v trenutku povezal s tisto telefonsko ponudbo. Na papirju je namreč s črnimi črkami pisalo kot na nagrobniku :
Grab(n)erde.
Ob tem me je po hrbtu neprijetno zmrazilo in vse mogoče predstave so mi šinile skozi možgane. Mar je tudi ta zemlja za grobove del tiste vabljive ponudbe zavarovalniškega paketa za bodoče mrliče? Kaj pa če je vse res, da zdaj, ko prihaja Evropa, ne bi bilo umestno ležati v domači brkinski zemlji, ker bi se človek počutil odrinjenega od tokov globalizacije? Morali se bomo torej prilagajati prav v vsem, če bomo hoteli biti enaki in to celo pod zemljo, ki bo morala biti iste znamke po celi Uniji vsaj na vrhu, kjer rastejo rože. Ob tej nepričakovani ugotovitvi sem povsem otrpnil.
»Kaj pa tako zavzeto gledaš, saj je samo zemlja!« me je iz mračnega razmišljanja zbudil začudeni glas znanca za mojim hrbtom.
»Kaj pa tako zavzeto gledaš, saj je samo zemlja!« me je iz mračnega razmišljanja zbudil začudeni glas znanca za mojim hrbtom.
»Že, že, zemlja, ampak čigava?« sem zbegano odvrnil.
»Saj je vseeno, čigava, ko si mrtev. Zemlja je zemlja!« je pribil in me tako čudno pogledal, kot, da je z mano nekaj hudo narobe.
»Ampak zakaj pa se potem bojujemo za rodno grudo, če je vseeno, katera je?« nisem mogel odnehati. »Lahko bi ukinili vojne in prodajali zemljo sosedom. To bi imelo enak učinek na njihovo zavest, kot, če bi njim zasedli deželo. Predvsem pa bi imeli manj žrtev in namesto stroškov bojevanja dvojni dobiček!
»Ampak zakaj pa se potem bojujemo za rodno grudo, če je vseeno, katera je?« nisem mogel odnehati. »Lahko bi ukinili vojne in prodajali zemljo sosedom. To bi imelo enak učinek na njihovo zavest, kot, če bi njim zasedli deželo. Predvsem pa bi imeli manj žrtev in namesto stroškov bojevanja dvojni dobiček!
Pisci ste pa res čudni tiči,« je zatarnal. »Predvsem pa nikoli zadovoljni s tistim, kar vidite! Vedno sumite, da je za običajnim videzom še kaj skrito!«
Odtaval sem v trgovino po nameravanem nakupu in na policah se mi je med prikupnimi artikli neprestano vtihotapljal napis Grabenerde. Na poti domov sem razmišljal o teh neobičajnih vprašanjih, ki so se mi porodila ob pogledu na tiste nesrečne vreče z zemljo pred trgovino.
Res je zmeraj kaj zadaj za tistim, kar gledamo, če to priznamo ali ne. Zrcalo skušamo tako namestiti pred svoje oči, da bi videli hkrati še od zadaj. To pa ni mogoče, zato se vrtimo okoli predmeta svojega gledanja in vidimo samo tisto, kar nam je trenutno pred očmi. Morda je tako bolje za nas, ker bi se sicer vse življenje dolgočasili, če bi nam bilo že ob rojstvu vse razkrito. Pa recite, da ni tako!
Res je zmeraj kaj zadaj za tistim, kar gledamo, če to priznamo ali ne. Zrcalo skušamo tako namestiti pred svoje oči, da bi videli hkrati še od zadaj. To pa ni mogoče, zato se vrtimo okoli predmeta svojega gledanja in vidimo samo tisto, kar nam je trenutno pred očmi. Morda je tako bolje za nas, ker bi se sicer vse življenje dolgočasili, če bi nam bilo že ob rojstvu vse razkrito. Pa recite, da ni tako!
