Svoje dni se v naši deželici pod Triglavom ni smelo niti razmišljati, kaj šele na glas govoriti o stvareh, ki niso bile po nosu oblasti, ker je bila zelo občutljiva za kritiko svojega obnašanja in ni trpela nobenega dvomljivca ali kot danes pravimo ''drugače mislečega'' državljana. Vsi so morali biti na njeni ''liniji.'' Če je kdo trmasto gonil svojo, so ga poslali na prevzgojo. Ena takšnih bolj mehkih oblik ''obdelave'' preveč ''zgovornih'' državljanov moškega spola so bile pogostne vojaške vaje, kjer so smeli govoriti samo, ko so jim to ukazali. Morda je ravno zaradi prikrajšanosti za pravico do svobodnega izražanja pri nas tako v modi nasprotovanje vsemu, kar prihaja od zgoraj, pa če je to potrebno ali ne.
Žal smo približno spet tam, kjer smo že bili, da namreč kljub ukinitvi zloglasnega 133. člena KZ SFRJ o verbalnem deliktu človek vseeno ne more nekaznovano javno razkazovati svojega mišljenja o določenih družbenih in razvojnih vprašanjih, ker si s tem lahko mimogrede nakoplje sveto jezo raznih okoljevarstvenih in civilnih združenj, ki se imajo za od Boga postavljene zaščitnike in razlagalce pravic malega človeka in živali. Če se kdo ne strinja z njihovimi, pogosto bolj čustveno, kot strokovno podprtimi argumenti o kaki stvari, proti kateri se oni borijo, ga sicer ne proglasijo za reakcionarja ali razrednega sovražnika, ampak za globalista, kar je v bistvu eno in isto, saj pomeni človeka, ki se (po njihovem mnenju seveda) zavzema za nekaj, kar nasprotuje ''javnim'' interesom, ki jih vodilne elite teh združb propagirajo predvsem v lastne namene.
Nadziranje oblasti res vodi k demokratizaciji družbe, vendar ne s takšnimi rokoborskimi prijemi, nad katerimi se ogrevajo mnogi novo pečeni oporečniki, ki bi v svoji vnemi najraje porušili pred sabo vse, kar jim pride pod roke in se z ruševinami zagradili pred celim svetom. Podobni so človeku, ki bi se vsakih deset let namesto preurejanja svoje hiše lotil njenega nenačrtnega rušenja.
Da bo naš bivanjski prostor prijaznejši in svetlejši, nam ni potrebno porušiti cele hiše, ampak morda narediti samo eno odprtino v steni za okno in se nam bo svet izza njega zdel poslej čisto drugačen. Podobno velja za našo občino.
Žal smo približno spet tam, kjer smo že bili, da namreč kljub ukinitvi zloglasnega 133. člena KZ SFRJ o verbalnem deliktu človek vseeno ne more nekaznovano javno razkazovati svojega mišljenja o določenih družbenih in razvojnih vprašanjih, ker si s tem lahko mimogrede nakoplje sveto jezo raznih okoljevarstvenih in civilnih združenj, ki se imajo za od Boga postavljene zaščitnike in razlagalce pravic malega človeka in živali. Če se kdo ne strinja z njihovimi, pogosto bolj čustveno, kot strokovno podprtimi argumenti o kaki stvari, proti kateri se oni borijo, ga sicer ne proglasijo za reakcionarja ali razrednega sovražnika, ampak za globalista, kar je v bistvu eno in isto, saj pomeni človeka, ki se (po njihovem mnenju seveda) zavzema za nekaj, kar nasprotuje ''javnim'' interesom, ki jih vodilne elite teh združb propagirajo predvsem v lastne namene.
Nadziranje oblasti res vodi k demokratizaciji družbe, vendar ne s takšnimi rokoborskimi prijemi, nad katerimi se ogrevajo mnogi novo pečeni oporečniki, ki bi v svoji vnemi najraje porušili pred sabo vse, kar jim pride pod roke in se z ruševinami zagradili pred celim svetom. Podobni so človeku, ki bi se vsakih deset let namesto preurejanja svoje hiše lotil njenega nenačrtnega rušenja.
Da bo naš bivanjski prostor prijaznejši in svetlejši, nam ni potrebno porušiti cele hiše, ampak morda narediti samo eno odprtino v steni za okno in se nam bo svet izza njega zdel poslej čisto drugačen. Podobno velja za našo občino.
Če hočemo spustiti vanjo več svetlobe in upanja v prihodnost, nam ni treba zaradi tega podirati strehe nad županom, ampak na prihodnjih volitvah onemogočiti ponovno izvolitev sedanjim občinskim svetnikom, ki se pogosto vedejo kot razred prvošolčkov, ko ob njegovem pozivu na glasovanje o kakem odloku brez premisleka dvigujejo roke. Ker so tako pridni, predlagam, da jih nagradimo z enodnevnim (seveda brez plačane sejnine) letovanjem na Volovji rebri, kjer bi si ob vetrni kopeli bistrili pogled na bistriško prihodnost.
Na to bomo morali sicer še malo počakati, da prej postavijo tiste zloglasne vetrnice, ki so že do sedaj povzročile toliko prepiha v naši občini, da bi z njim proizvajali električno energijo najmanj kako leto! In če jih slučajno še ne bodo postavili v času njihovega mandata, lahko nasprotniki vetrnic vseeno poskrbijo za vetrno kopel svojih občinskih svetnikov na ta način, da se tam gori postavijo v vrsto in pihajo vanje! Prepričan sem, da bi obojim odleglo pri duši.
Ko bo te utrudljive vojne konec, se oporečniki lahko odpravijo v Pivko razkopavat železniške tire proti našemu koncu, ker jih v bližnji prihodnosti ne bomo nujno potrebovali!
Na to bomo morali sicer še malo počakati, da prej postavijo tiste zloglasne vetrnice, ki so že do sedaj povzročile toliko prepiha v naši občini, da bi z njim proizvajali električno energijo najmanj kako leto! In če jih slučajno še ne bodo postavili v času njihovega mandata, lahko nasprotniki vetrnic vseeno poskrbijo za vetrno kopel svojih občinskih svetnikov na ta način, da se tam gori postavijo v vrsto in pihajo vanje! Prepričan sem, da bi obojim odleglo pri duši.
Ko bo te utrudljive vojne konec, se oporečniki lahko odpravijo v Pivko razkopavat železniške tire proti našemu koncu, ker jih v bližnji prihodnosti ne bomo nujno potrebovali!
P.S.
Moj prjatu Marjan me je nedavno tega povpraševal, v kateri prodajalni natančno dela tista gospa, o kateri sem se zadnjič tako čustveno razpisal. Takoj mi je postalo sumljivo, kaj ga to tako zanima. Spomnil sem se, da sem omenjal čokolado, na katero je on čisto nor. Torej, punce, če pride in reče, da me pozna (kar je res), mu nikar ne dajte čokolade. Niti za denar ne, ker ima sladkorno. Za take bi moral nad blagajno viseti napis, da čokolada škoduje zdravju in je zato ne smejo prodajati. Kar se pa tiče prijaznega možakarja, ki me je enkrat v drugi polovici maja na mojem borjaču nagovoril iz avta in trdil da me pozna in jaz njega, vabim, da se oglasi, ko gre spet kaj mimo. Obenem ponovno slovesno izjavljam, kar sem mu že tisti dan povedal, da ga res ne poznam! Ne glede na to, če je bilo njegovo hvaljenje mojega pisanja zgolj pretveza, da bi od mene dobil kozarec vina, po katerem me je spraševal, mu ga bom vseeno dal, četudi pride brez potrdila o istovetnosti!
