duša na bicikli

  Snežnik, avgust 2003

Pravijo, da kri ni voda. Brkinska ne more biti nič drugačna in nič manj vnetljiva, kot recimo štajerska, kadar dobi priložnost za razvnemanje. V to sem se na svoje oči prepričal pod večer 3. julija v natrpano polni dvorani divaške osnovne šole na predstavitvi knjige z zgornjim naslovom, namreč, kako je brkinsko občinstvo zelo toplo in prisrčno sprejelo izid te knjige. V njej sta dve pogumni avtorici (obe z naših krajev) skrbno zbirali in fonetično zapisali vse njihovo (brkinsko seveda in to prvič v samostojni knjižni izdaji) dosegljivo ustno izročilo v obliki raznih pripovedi (literarna folklora), ki so krožile med ljudmi in se ohranile do danes. Svoje poleno na ogenj je dodal še ilustrator knjige, ki je ob risanju res spustil svojo domišljijo v lauf. Na predstavitvi nam je nazorno razložil, kako si on predstavlja brkinsko dušo (naslovna stran knjige), ki je po njegovem iz česa drugega, kot iz lesa, ki ga ima v obilju okoli sebe. S to primerjavo ni mislil na nekaj slabšalnega, ampak plemenitega, ker se iz lesa da veliko narediti, če ima človek dar in domišljijo. Brkincem je prav gotovo ne manjka, sodeč po njihovih sočnih pripovedih, s katerimi so se hranili in vzgajali vsi pretekli rodovi. Ob branju knjige se mi kar samo zastavlja vprašanje, ali smo preživeli na tem skopem, a lepem koščku slovenske zemlje samo zaradi svoje trme in zagledanosti vanjo, ali tudi zaradi iznajdljivosti, s katero so si naši predniki znali lepšati in bogatili življenje, da jim je postalo znosnejše  v težkih razmerah ? Verjetno zaradi obojega. Ne moremo reči, da je revščina, katero so tolkli in jo mi včasih preveč lahkomiselno poveličujemo, sama po sebi kakšna dobrina, je pa vsekakor spodbujevalec človekove ustvarjalnosti, ker ga sili čimbolj izrabljati dane možnosti.Iz tega lahko potegnem zaključek, da je čas blaginje ustvarjanje zunanjih pogojev za življenje, pomanjkanje pa preizkušanje notranje (duhovne) trdnosti!

Eno prisilno interkulturacijo smo že  dali skozi v ranjki Avstro-ogrski monarhiji.

Iz nje se je izcimil lik nepremagljivega in prebrisanega literarnega junaka Martina Krpana, ki je celo cesarja okoli prinesel. Druga nas je doletela v Jugi.

 Od nje nismo odnesli kaj prida, razen, da smo svojo zakladnico kletvic obogatili z nekaj novimi vulgarizmi in se navzeli ohlapnega izražanja. Zdaj, ko se v tretje, tokrat  prostovoljno spuščamo vanjo ( vstop v EU), pa bomo morali dokazati, če smo se kaj naučili iz teh zgodovinskih lekcij in če smo sposobni ohraniti svojo identiteto in jezik brez meja, ki nas zdaj  še (varno) ločujejo od ne zmeraj dobro hotečih sosedov. Upam, da Brkinc ne bo Italijanom prihodnjega 1. maja ob ukinjanju konfina nazdravil s kokakolo, niti ne s slivovko balkanskega jezikovnega porekla, ampak svojim s čješpovim šnopcam. In kar se mi zdi še pomembneje kot to, kaj bo pil, je s čim bo v prihodnje hranil svojo dušo in iz česa bo! Nekje sem prebral pomenljivo misel, da je tudi dušo mogoče  pojesti in uničiti, če se ne skrbi zanjo. Nad tem se je vredno zamisliti. Upam, da se  v prihodnje ne bo vozila brkinska duša po Evropi brez ljudskega izročila v svojem rucaku, ampak bo v njem spet kakšna izrezljana pripoved, nastala v tem času, katero bo sedanji rod ohranil za svoje potomce. Zgovornosti in motivov nam vsekakor ne manjka. V spomin mi je priletel odlomek iz šegave pesmi na račun Krašovk, ki jo je nekje na koncu predstavitve pel moški del MPZ Divača in ki se konča približno takole:

Bom oženu Krašovko (ne vem, natančno kdo)

ne bom rabu pësa…

Zagotovo pa lahko rečem :

Če bi isti oženu Brćinko, ne bi rabu n'ka interneta, ker bi vse od nje zvedu!

CONFINE APERTO

 junij 2004

Človek bi pričakoval, da bo po prvem maju na meji z zahodnimi sosedi vse drugače, ker smo postali člani iste družine. Ko pa smo nekaj dni zatem zaradi cestne zapore hoteli z avtom po italijanski strani nadaljevati pot proti morju, so na moje presenečenje še vedno na starih mestih (nekdanji mejni bloki) v svojih boksih ždeli policaji in smo se morali lepo dvakrat ustaviti ter dvakrat pokazati osebne izkaznice, preden smo prešli mejo. Pa še nekam mrko so gledali, ko da jim ni prav, da ni več carine in ostalih mejnih radosti, katere so še do nedavno grenile ljudem življenje. Po vseh velikih izrečenih besedah ob proslavljanju velikega dogodka se mi je zdelo samoumevno, da bodo odsihmal na enem kraju urejali mejne zadeve. Če ne ravno bratsko objeti in s flašo brkinskega šnopca v rokah, pa vsaj drug ob drugem, kot spodobni družinski člani. Po pasani praznični evro-evforiji je nastalo zatišje, v katerem so se vse glasneje začeli oglašati stari strahovi pred sosedi, s katerimi nimamo ravno najboljših zgodovinskih izkušenj. Ko človek pade v vodo, se oprime tistega, kar mu je najbolj pri roki, čeprav trhle veje! Tako so recimo na pobočju Sabotina neki ''domoljubi'' obnovili pobledeli napis NAŠ TITO, narejen iz kamenja, ki je Italijane dolga desetletja ob pogledu nanj spravljal ob živce in jih očitno še zmeraj, sicer ne bi vsak večer na drugi strani zasvetile luči v barvah italijanske trobojnice. Če jih ne bi nekateri govorniki še dodatno dražili na zborovanjih ob dnevu upora z besednjakom, ki je pospominjal na omenjeni napis, nam morda ne bi kakšen teden zatem na koprski obvoznici razobesili transparenta z žaljivo vsebino v italijanščini in hoteli podobno narediti tudi na Titovem trgu v Kopru, a jim je policija pravočasno preprečila namero. Kot protiutež strahovom pred izgubo nacionalne identitete po odpravi meja ustanavljajo na obeh straneh vse tja do Koroške nekakšna domoljubna društva, ki naj bi pomagala ohranjati narodov zgodovinski spomin in domoljubje.

 Najbrž pa je vsem krepko nelagodno, ker smo ostali brez varnega zavetja meja, ki so nas do sedaj med seboj ločevale, a tudi ščitile pred vsiljivostjo sosedov. Prav gotovo zdaj ni pravi čas za čustveno razvnemanje spominov na čase, ko smo se postrani, ali celo preko puškinih muh gledali, ker to ne vodi k sožitju, niti ne spada k domoljubju. Vsakdo naj pogumno prevzame svoj del zgodovinske odgovornosti za svoje početje, pa se bomo prej zglihali, kot z očitki, kdo je več svinjarij zagrešil… Za odnose med sosednimi narodi namreč veljajo podobna pravila, kot na osebni ravni med sosedi, da se odnosi zlahka hitro skrhajo, a mukoma in dolgo urejajo, kadar gre za  globoka razhajanja. Pri tem so premalo zgolj lepe besede, ampak so potrebna dejanja, s katerimi pokažemo svojo pripravljenost za strpno sožitje, ki se začenja pri drobnih stvareh. Če hočemo s sosedom obdržati dobre odnose, ga ne smemo ob vsaki krizi spominjati na njegove pretekle napake, ker sicer sproti porušimo, kar smo zgradili. Ko se bomo tega zavedli, bomo bolj odgovorno ravnali s svojimi besedami, da ne bodo kup kamenja za medsebojno obmetavanje, ampak za gradnjo mostu med nami. Za to pa je potrebna velika mera potrpežljivosti in tudi vztrajnosti, preden poveže oba bregova. In dlje, ko sta vsaksebi, več podpornikov in kamenja, a tudi časa je potrebno za njegovo dograditev.

moj rojstni kraj

 časopis Snežnik, februar 2001

Vsak človek ima svoj rojstni kraj, ki si ga navadno ne more sam izbrati, ampak mu ga določi usoda in njegovo ime ga poslej spremlja kot nevidna senca vse življenje, če si to želi ali ne, v vseh dokumentih in pri slavnih ljudeh po smrti celo na spominskih ploščah, ki jih hodijo radovedni turisti ogledovat. Pogostna tarča tovrstne neizživete kulturne romarske gorečnosti je ravno prenovljena Kettejeva spominska soba v nekdanji premski šoli, na katero ob koncu šolskega leta jurišajo trume od dolge vožnje pregretih šolarjev, ki jih pripeljejo tja z avtobusi, da bi si čisto od blizu ogledali rojstno hišo in kraj tega slavnega pesnika slovenske moderne. Tja pa  ne prihajajo samo mulci in njihovi izmučeni učitelji, ampak tudi  romarji iz tretjega življenjskega obdobja, ki  želijo na stara leta na hitro nadoknaditi vse zamujene priložnosti mladih let, ko si niso utegnili ogledati vseh lepot in znamenitosti naše dežele, ker so imeli druge opravke. In ker želijo res čisto vse videti, jim pokažejo še skoraj  prazen grad in okrušene Kraljeve slike v cerkvi, nad katerimi se seveda v svoji kulturni prebujenosti zgražajo, da so še zmeraj v tako klavrnem stanju. V glavnem pa odhajajo potešeni in s prikrito solzo  v očeh, ker so dostojno izpolnili svoje kulturno poslanstvo. To je opaziti na njihovih obrazih, ki drsijo mimo v tistih velikih škatlah za prevažanje ljudi. Tudi meni se ob teh prizorih milo stori, ko mi vsakokrat  pride naprej, da si ne smem več teh  žlahtnih čustev deliti z njimi, odkar so cestarji pred časom sneli tablo s krajevnim imenom naše vasi. Vem, da mi bo kdo takoj navrgel, da se po nepotrebnem toliko vznemirjam zaradi ene same pozabljene table, ki je stala tam samo zaradi prometnega znaka, ki označuje začetek naselja. Prav. Nikar pa me ne prepričujte, da predstavlja tisti kos pleha s številko, ki visi nad našim partonom, še zmeraj ime mojega rojstnega kraja in da tudi v dokumentih ni opaziti nobenih sprememb. Stvari se spreminjajo najprej navznoter, čeprav se nam zdijo zmeraj enake in se šele pozneje sesujejo, ko tega ne pričakujemo. Človek ni nobena izjema.

Ja, samo zaradi table se počutim drugače. Ko ne bi pisal, me ne bi toliko brigalo, če stoji ali ne in bi se že kako izmazal, ko bi me kje vprašali, od kod sem. A vsak pesnik, čeprav mu ni do tega, mora imeti svoj rojstni kraj že iz čustvenih nagibov, da se lahko nanj izgovarja, ko mu gre kaj narobe.  Prešeren je imel svojo drago Vrbo, o kateri je spesnil pomenljiv sonet. V njem nas prepričuje, da naj človek nikar ne odhaja iz svojega rojstnega kraja brez pravega razloga, ker bo vse življenje nesrečen.In da bi si to zapomnili za zmeraj, smo se ga morali v šoli naučiti na pamet. Za Ketteja mi znano, če je kaj obrajtal svoj  rojstni kraj, v katerem se je slučajno rodil, ker ga ni nikoli omenjal v pesmih in tudi verjetno se ni več vrnil vanj vse do zdaj, ko ima tu, če mu je to všeč ali ne, lepo spominsko sobo, ker v Stari cukrarni res ne bi primerno imeti kaj takšnega. Ne bi bilo spodobno …..

 Mene pa je skoraj premagala skušnjava, da bi to storil napisal pesem namreč o svojem rojstnem kraju, a sem že pri prvem verzu nehal, ko sem se spomnil na tisto prazno štango pod pošto, na kateri ni table z mojim rojstnim krajem. Pa piši, če imaš o čem!

 Gotovo bi se domorodci, ki bivajo v centru vasi takoj  obregnili, zakaj se prištevam mednje, ko pa vsi vejo, da bivam spodaj v Potoku, za katerega se ne ve, kam zdaj spada, ko neprestano okoli nas premikajo občinske meje. Lahko se že jutri prebudimo v občini Notranjski regijski park, ki bi celo našo ozko dolino verjetno razdelil na dvoje, ker nas potok ločuje med seboj. Potem bi imeli vsaj mir, ker bi zaradi prepovedi vožnje morali ubogi kulturniški romarji hoditi peš na vrh ( kar bi bilo bolj primerno njihovemu namenu ) in se ne bi več tako samozadovoljno vozili mimo nas.

Ampak to vseeno ne bi rešilo mojih čustvenih težav z rojstnim krajem vse dokler ne bo tam tiste presnete table, na kateri bo nekaj pisalo. Do tedaj pa moram molčati in se zavijati v kulturni molk tako, kot moji nekdanji sovaščani. Če nimam drugega, moram obdržati na sebi vsaj dostojanstvo. To je tisto zadnje ogrinjalo, ki ga človek nikoli ne sme sleči…niti v svojem rojstnem kraju, čeprav nima še imena…