duša na bicikli

  Snežnik, avgust 2003

Pravijo, da kri ni voda. Brkinska ne more biti nič drugačna in nič manj vnetljiva, kot recimo štajerska, kadar dobi priložnost za razvnemanje. V to sem se na svoje oči prepričal pod večer 3. julija v natrpano polni dvorani divaške osnovne šole na predstavitvi knjige z zgornjim naslovom, namreč, kako je brkinsko občinstvo zelo toplo in prisrčno sprejelo izid te knjige. V njej sta dve pogumni avtorici (obe z naših krajev) skrbno zbirali in fonetično zapisali vse njihovo (brkinsko seveda in to prvič v samostojni knjižni izdaji) dosegljivo ustno izročilo v obliki raznih pripovedi (literarna folklora), ki so krožile med ljudmi in se ohranile do danes. Svoje poleno na ogenj je dodal še ilustrator knjige, ki je ob risanju res spustil svojo domišljijo v lauf. Na predstavitvi nam je nazorno razložil, kako si on predstavlja brkinsko dušo (naslovna stran knjige), ki je po njegovem iz česa drugega, kot iz lesa, ki ga ima v obilju okoli sebe. S to primerjavo ni mislil na nekaj slabšalnega, ampak plemenitega, ker se iz lesa da veliko narediti, če ima človek dar in domišljijo. Brkincem je prav gotovo ne manjka, sodeč po njihovih sočnih pripovedih, s katerimi so se hranili in vzgajali vsi pretekli rodovi. Ob branju knjige se mi kar samo zastavlja vprašanje, ali smo preživeli na tem skopem, a lepem koščku slovenske zemlje samo zaradi svoje trme in zagledanosti vanjo, ali tudi zaradi iznajdljivosti, s katero so si naši predniki znali lepšati in bogatili življenje, da jim je postalo znosnejše  v težkih razmerah ? Verjetno zaradi obojega. Ne moremo reči, da je revščina, katero so tolkli in jo mi včasih preveč lahkomiselno poveličujemo, sama po sebi kakšna dobrina, je pa vsekakor spodbujevalec človekove ustvarjalnosti, ker ga sili čimbolj izrabljati dane možnosti.Iz tega lahko potegnem zaključek, da je čas blaginje ustvarjanje zunanjih pogojev za življenje, pomanjkanje pa preizkušanje notranje (duhovne) trdnosti!

Eno prisilno interkulturacijo smo že  dali skozi v ranjki Avstro-ogrski monarhiji.

Iz nje se je izcimil lik nepremagljivega in prebrisanega literarnega junaka Martina Krpana, ki je celo cesarja okoli prinesel. Druga nas je doletela v Jugi.

 Od nje nismo odnesli kaj prida, razen, da smo svojo zakladnico kletvic obogatili z nekaj novimi vulgarizmi in se navzeli ohlapnega izražanja. Zdaj, ko se v tretje, tokrat  prostovoljno spuščamo vanjo ( vstop v EU), pa bomo morali dokazati, če smo se kaj naučili iz teh zgodovinskih lekcij in če smo sposobni ohraniti svojo identiteto in jezik brez meja, ki nas zdaj  še (varno) ločujejo od ne zmeraj dobro hotečih sosedov. Upam, da Brkinc ne bo Italijanom prihodnjega 1. maja ob ukinjanju konfina nazdravil s kokakolo, niti ne s slivovko balkanskega jezikovnega porekla, ampak svojim s čješpovim šnopcam. In kar se mi zdi še pomembneje kot to, kaj bo pil, je s čim bo v prihodnje hranil svojo dušo in iz česa bo! Nekje sem prebral pomenljivo misel, da je tudi dušo mogoče  pojesti in uničiti, če se ne skrbi zanjo. Nad tem se je vredno zamisliti. Upam, da se  v prihodnje ne bo vozila brkinska duša po Evropi brez ljudskega izročila v svojem rucaku, ampak bo v njem spet kakšna izrezljana pripoved, nastala v tem času, katero bo sedanji rod ohranil za svoje potomce. Zgovornosti in motivov nam vsekakor ne manjka. V spomin mi je priletel odlomek iz šegave pesmi na račun Krašovk, ki jo je nekje na koncu predstavitve pel moški del MPZ Divača in ki se konča približno takole:

Bom oženu Krašovko (ne vem, natančno kdo)

ne bom rabu pësa…

Zagotovo pa lahko rečem :

Če bi isti oženu Brćinko, ne bi rabu n'ka interneta, ker bi vse od nje zvedu!