junij 2004
Človek bi pričakoval, da bo po prvem maju na meji z zahodnimi sosedi vse drugače, ker smo postali člani iste družine. Ko pa smo nekaj dni zatem zaradi cestne zapore hoteli z avtom po italijanski strani nadaljevati pot proti morju, so na moje presenečenje še vedno na starih mestih (nekdanji mejni bloki) v svojih boksih ždeli policaji in smo se morali lepo dvakrat ustaviti ter dvakrat pokazati osebne izkaznice, preden smo prešli mejo. Pa še nekam mrko so gledali, ko da jim ni prav, da ni več carine in ostalih mejnih radosti, katere so še do nedavno grenile ljudem življenje. Po vseh velikih izrečenih besedah ob proslavljanju velikega dogodka se mi je zdelo samoumevno, da bodo odsihmal na enem kraju urejali mejne zadeve. Če ne ravno bratsko objeti in s flašo brkinskega šnopca v rokah, pa vsaj drug ob drugem, kot spodobni družinski člani. Po pasani praznični evro-evforiji je nastalo zatišje, v katerem so se vse glasneje začeli oglašati stari strahovi pred sosedi, s katerimi nimamo ravno najboljših zgodovinskih izkušenj. Ko človek pade v vodo, se oprime tistega, kar mu je najbolj pri roki, čeprav trhle veje! Tako so recimo na pobočju Sabotina neki ''domoljubi'' obnovili pobledeli napis NAŠ TITO, narejen iz kamenja, ki je Italijane dolga desetletja ob pogledu nanj spravljal ob živce in jih očitno še zmeraj, sicer ne bi vsak večer na drugi strani zasvetile luči v barvah italijanske trobojnice. Če jih ne bi nekateri govorniki še dodatno dražili na zborovanjih ob dnevu upora z besednjakom, ki je pospominjal na omenjeni napis, nam morda ne bi kakšen teden zatem na koprski obvoznici razobesili transparenta z žaljivo vsebino v italijanščini in hoteli podobno narediti tudi na Titovem trgu v Kopru, a jim je policija pravočasno preprečila namero. Kot protiutež strahovom pred izgubo nacionalne identitete po odpravi meja ustanavljajo na obeh straneh vse tja do Koroške nekakšna domoljubna društva, ki naj bi pomagala ohranjati narodov zgodovinski spomin in domoljubje.
Najbrž pa je vsem krepko nelagodno, ker smo ostali brez varnega zavetja meja, ki so nas do sedaj med seboj ločevale, a tudi ščitile pred vsiljivostjo sosedov. Prav gotovo zdaj ni pravi čas za čustveno razvnemanje spominov na čase, ko smo se postrani, ali celo preko puškinih muh gledali, ker to ne vodi k sožitju, niti ne spada k domoljubju. Vsakdo naj pogumno prevzame svoj del zgodovinske odgovornosti za svoje početje, pa se bomo prej zglihali, kot z očitki, kdo je več svinjarij zagrešil… Za odnose med sosednimi narodi namreč veljajo podobna pravila, kot na osebni ravni med sosedi, da se odnosi zlahka hitro skrhajo, a mukoma in dolgo urejajo, kadar gre za globoka razhajanja. Pri tem so premalo zgolj lepe besede, ampak so potrebna dejanja, s katerimi pokažemo svojo pripravljenost za strpno sožitje, ki se začenja pri drobnih stvareh. Če hočemo s sosedom obdržati dobre odnose, ga ne smemo ob vsaki krizi spominjati na njegove pretekle napake, ker sicer sproti porušimo, kar smo zgradili. Ko se bomo tega zavedli, bomo bolj odgovorno ravnali s svojimi besedami, da ne bodo kup kamenja za medsebojno obmetavanje, ampak za gradnjo mostu med nami. Za to pa je potrebna velika mera potrpežljivosti in tudi vztrajnosti, preden poveže oba bregova. In dlje, ko sta vsaksebi, več podpornikov in kamenja, a tudi časa je potrebno za njegovo dograditev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar