VEČERNI ZVON

okt 2003

Sodobni človek postaja vse bolj alergičen (Slovenci pri tem nič ne zaostajamo) na vse, kar bi mu utegnilo omejevati osebno svobodo ali bolje povedano : samovoljo. Kmalu ne bo smel nihče niti več glasno prdniti zunaj svojega bivališča, da ne bi motil koga od ljubiteljev tišine. Nekateri Primorci - tudi na bistriškem so že znani primeri - so na primer ''zboleli'' za preobčutljivostjo ušesnih bobničev na zvonove. Eden takšnih ušesnih obolevnikov iz Kopra, član gibanja ''za zmerni razvoj'' (vragsigavedi, kaj naj bi to pomenilo) in občinski svetnik v eni osebi, si je privoščil dan pred letošnjim Velikim Šmarnom zaščitno ovijanje kembljev zvonov koprske stolne cerkve s tapisonom z obrazložitvijo, da so (za njegova ušesa seveda) preglasni. Očitno je od letošnje vročine nekaterim v glavi zakuhalo, vključno z varuhom človekovih pravic, ki je po tem dogodku na TV nekaj pleteničil, da si je slovenska RKC (upam, da veste, da ta tolikokrat uporabljena kratica ne pomeni Rdečega križa, ampak Rimokatoliško cerkev) skoraj sama kriva za takšne izpade nestrpnosti, ker jih izziva s svojim vmešavanjem v  javne zadeve. 
Nekdo iz civilnega združenja je lepo povedal, da je pri vsem tem najbolj zaskrbljujoče obnašanje medijev, ki so šli Marku Breclju tako na roko, da ga je prišla koprska TV celo pričakat po uspešno opravljeni ''akciji'' proti (spet po njegovem mnenju) preveč glasnim ''klerikalcem.'' Ob tem mi je šinila v glavo zamisel, da bi ga bilo pametno povabiti k nam na Prem (seveda brez honorarja), da bi tudi nas malo, ''medijsko promoviral'' s kakšnim podvigom v notranjščini cerkve, kjer bi recimo protestno razdrl zidarski oder (osebno pomagam!) z obrazložitvijo, da moti pogled na napol obnovljeno Kraljevo sliko sv. Cirila (Metoda še niti začeli niso), na katero so očitno oni ''tam gor'' pozabili, da sploh obstaja. Mi smo kljub temu zadnjega julija brez običajnega medijskega in tudi siceršnjega hrupa skoraj ilegalno spravili v zvonik naš novi zvon, ko da bi slutili, da ga ne bomo smeli preveč razkazovati, da ne bi komu pokvaril okusa tišine. 

No, pri nas res ni nobene nevarnosti, da bi komu odžirali pravico do molka, ker se oglašajo izven običajnega urnika samo, kadar koga pospremijo v grob, pa še to bo kmalu postalo za koga moteče in bomo imeli tihe pogrebe (spotoma predlagam še ukinitev nagrobnih nagovorov in petja). Ne bi se čudil, če bi zagovorniki ''zmernega razvoja'' nekega dne začeli zbirati podpise za razpis referenduma tudi o prepovedi ptičjega petja pred peto uro zjutraj! Vsekakor pa bi bilo nujno takoj predlagati v javno razpravo popravke vseh tekstov v našem slovstvu in uglasbenih besedilih, ki vsebujejo besedo zvon in še kakšno odvečno pripono pred njo, kot recimo  ‘’mili, domači’’ ali ''večerni,’’ da ne bi komu od novodobnih ''razsvetljencev''  kalila duševnega miru. Preden človek doseže ta ''visoki duhovni nivo,'' se pravi, da postane samozadosten, mora najprej utišati okoli sebe vse tiste glasove, ki mu šepetajo, da je kljub svoji ideji o popolnosti še vedno krhek in podvržen umiranju. 
Torej ni naključje, da se privrženci raznovrstnih gibanj za ''osvoboditev človeka'' tako enodušno trudijo utišati najprej zvonove, ker nas zelo glasno opominjajo na minljivost, katero se oni trudijo ustaviti in jo zamenjati z iluzijo brezčasja, ki ji pravijo obnovljeni raj na zemlji (po možnosti en sam človek na km ²), v katerem naj bi si s kloniranjem v nedogled podaljševal utrudljivo bivanje na zemlji. Hvala lepa za takšno prihodnost, v kateri bi se v neskončnost ponavljal, kot pokvarjena plošča! Lepše je živeti z zavestjo smrti v sebi ter neponovljivosti življenja, ker to človeka dela skromnega in sprejemljivega za lepoto in bolečino okoli sebe, v sebi in bližnjem, a hkrati tudi vedrega popotnika skozi čas.

DEŽELA NESTRPNEŽEV

   Snežnik, maj 2004

Že nekaj časa me z vseh strani ''ždocajo'' (tako se po brkinsko reče nadležnemu suvanju v od zadaj), naj vendar kaj napišem o nestrpnosti, ki baje v naši družbi dobiva že apokaliptične razsežnosti. Eden izmed kompanjonov me je ves zaskrbljen opomnil, da če ne bom tekoče sledil dogajanju, sčasoma ne bom imel več o čem pisati! Neč se bat zame, ker zmeraj najdem dovolj gradiva za glodanje, ki ga pustijo za sabo medijski mrhovinarji. 
In da ne bi kaj po svoje razlagal, sem šel najprej pogledat v SSKJ (slovar slov. knj. jezika), kaj tam piše pod besedo nestrpnost in našel tole : Nestrpnost (ž) =Pomanjkanje razumevanja…Poizkusil sem še s tujko ''fobija,'' kjer sem glede na njeno pogostno uporabo v naših medijih pričakoval najmanj eno stran razlage, a je na moje presenečenje bilo samo nekaj besed. Citiram: fobija – e ž psiht. bolezenski strah pred določenimi bitji, predmeti ali položaji : bolnike mučijo razne fobije 
Dvomim, da imata ta dva pojma kakšno zvezo s tistim, s čimer so nas oblepili mediji, namreč z vseh vrst nestrpnostjo, ki naj bi nas razžirala do tujih priseljencev, drugovercev, drugače spolno usmerjenih in še bi se kaj našlo na seznamu naglavnih grehov, ki težijo naše grešne duše. Pa imajo ti samozvani pravicebranilci iz naše dežele Šentflorjanske, ki s Hanžkom na čelu uprizarjajo pravi lov na čarovnice in si izmišljajo vedno nova imena za svoje strahove, sploh kakšen oprijemljiv dokaz zanje? Zdi se, da hote ali pa nezavedno zamenjujejo motnje v medsebojnem sporazumevanju s klasično obliko nestrpnosti in pri tem nezavedno ali pa celo hote pozabljajo, ob kakšni ozki ter tudi nestrpni ideološki šolski vzgoji je odraščala slovenska populacija sedanjih tridesetletnikov vse tja do osemdesetletnikov. Po več kot polstoletni (na Primorskem še dosti dlje trajajoči) vsiljeni pohlevni drži, ne moremo od našega človeka pričakovati, da se bo zdaj kar postavil pokonci in sproščeno komuniciral s svojo okolico, ker so v njegovi podzavesti še zmeraj prisotni strahovi iz časov enoumja, ko ni smel na glas izražati svojega prepričanja, ker ga je lahko drago koštalo. Smo torej takšni,  

kakršne so nas naredili prejšnji oblastniki in nas očitno tudi sedanji želijo takšne videti : nezaupljive in preplašene, ker je takšnim ljudem lažje vladati! Tokrat nas prepričujejo, da bolehamo za fobijami, ki bi se jih morali javno sramovati. Kako priročno!

In kar je najhuje v naši deželici pod Triglavom, da sploh nimamo izdelanega nekega kodeksa državljanskih vrednot, katerega bi priznavali vsi državljani ne glede na politično, etnično ali nazorsko pripadnost, ampak si ga vsak po svoje sproti določa, kot mu paše in tistega, ki se ne strinja z njim, enostavno proglasi za nestrpneža. Ironično je, da varuh človekovih pravic pri tem izdatno pomaga pri širjenju moralne zmede, namesto, da bi udaril po mizi in napravil malo reda. Še malo pa bo naša družba sestavljena iz samih ''manjšin'' lovcev, ribičev, gobarjev, gasilcev, planincev, vrtičkarjev… Potem ne bomo potrebovali samo enega varuha človekovih pravic, ampak vsaka interesna skupina svojega, tako kot ga recimo zahtevajo mulci, da naj bi jih branil pred starši in šolo, ker baje vzgoja škodljivo vpliva na njihov razvoj. Zanimivo, da vsi nakladajo samo o nekakšnih univerzalnih človeških pravicah, a nihče nič ne krkne o vsakdanjih državljanskih dolžnostih. Hm, če ne priznavamo dolžnosti, tudi pravic ne moremo zahtevati v imenu nečesa, kar (vsaj za nas) ne obstaja! To je možno samo v naši deželici, kjer je vse prividno, celo resničnost.

 Ko bo nestrpnost iz mode, si bodo mediji gotovo izmislili kakšno drugo kolektivno manijo, s katero si bomo spet kakšno leto po nepotrebnem krajšali spanje (oni pa ohranjali obstoj), ker izgleda, da še nismo zreli za normalno življenje, v katerem obstaja še kaj drugega in predvsem lepšega, razen nestrpnosti!