Snežnik, maj 2004
Že nekaj časa me z vseh strani ''ždocajo'' (tako se po brkinsko reče nadležnemu suvanju v od zadaj), naj vendar kaj napišem o nestrpnosti, ki baje v naši družbi dobiva že apokaliptične razsežnosti. Eden izmed kompanjonov me je ves zaskrbljen opomnil, da če ne bom tekoče sledil dogajanju, sčasoma ne bom imel več o čem pisati! Neč se bat zame, ker zmeraj najdem dovolj gradiva za glodanje, ki ga pustijo za sabo medijski mrhovinarji.
In da ne bi kaj po svoje razlagal, sem šel najprej pogledat v SSKJ (slovar slov. knj. jezika), kaj tam piše pod besedo nestrpnost in našel tole : Nestrpnost (ž) =Pomanjkanje razumevanja…Poizkusil sem še s tujko ''fobija,'' kjer sem glede na njeno pogostno uporabo v naših medijih pričakoval najmanj eno stran razlage, a je na moje presenečenje bilo samo nekaj besed. Citiram: fobija – e ž psiht. bolezenski strah pred določenimi bitji, predmeti ali položaji : bolnike mučijo razne fobije
Dvomim, da imata ta dva pojma kakšno zvezo s tistim, s čimer so nas oblepili mediji, namreč z vseh vrst nestrpnostjo, ki naj bi nas razžirala do tujih priseljencev, drugovercev, drugače spolno usmerjenih in še bi se kaj našlo na seznamu naglavnih grehov, ki težijo naše grešne duše. Pa imajo ti samozvani pravicebranilci iz naše dežele Šentflorjanske, ki s Hanžkom na čelu uprizarjajo pravi lov na čarovnice in si izmišljajo vedno nova imena za svoje strahove, sploh kakšen oprijemljiv dokaz zanje? Zdi se, da hote ali pa nezavedno zamenjujejo motnje v medsebojnem sporazumevanju s klasično obliko nestrpnosti in pri tem nezavedno ali pa celo hote pozabljajo, ob kakšni ozki ter tudi nestrpni ideološki šolski vzgoji je odraščala slovenska populacija sedanjih tridesetletnikov vse tja do osemdesetletnikov. Po več kot polstoletni (na Primorskem še dosti dlje trajajoči) vsiljeni pohlevni drži, ne moremo od našega človeka pričakovati, da se bo zdaj kar postavil pokonci in sproščeno komuniciral s svojo okolico, ker so v njegovi podzavesti še zmeraj prisotni strahovi iz časov enoumja, ko ni smel na glas izražati svojega prepričanja, ker ga je lahko drago koštalo. Smo torej takšni,
In da ne bi kaj po svoje razlagal, sem šel najprej pogledat v SSKJ (slovar slov. knj. jezika), kaj tam piše pod besedo nestrpnost in našel tole : Nestrpnost (ž) =Pomanjkanje razumevanja…Poizkusil sem še s tujko ''fobija,'' kjer sem glede na njeno pogostno uporabo v naših medijih pričakoval najmanj eno stran razlage, a je na moje presenečenje bilo samo nekaj besed. Citiram: fobija – e ž psiht. bolezenski strah pred določenimi bitji, predmeti ali položaji : bolnike mučijo razne fobije
Dvomim, da imata ta dva pojma kakšno zvezo s tistim, s čimer so nas oblepili mediji, namreč z vseh vrst nestrpnostjo, ki naj bi nas razžirala do tujih priseljencev, drugovercev, drugače spolno usmerjenih in še bi se kaj našlo na seznamu naglavnih grehov, ki težijo naše grešne duše. Pa imajo ti samozvani pravicebranilci iz naše dežele Šentflorjanske, ki s Hanžkom na čelu uprizarjajo pravi lov na čarovnice in si izmišljajo vedno nova imena za svoje strahove, sploh kakšen oprijemljiv dokaz zanje? Zdi se, da hote ali pa nezavedno zamenjujejo motnje v medsebojnem sporazumevanju s klasično obliko nestrpnosti in pri tem nezavedno ali pa celo hote pozabljajo, ob kakšni ozki ter tudi nestrpni ideološki šolski vzgoji je odraščala slovenska populacija sedanjih tridesetletnikov vse tja do osemdesetletnikov. Po več kot polstoletni (na Primorskem še dosti dlje trajajoči) vsiljeni pohlevni drži, ne moremo od našega človeka pričakovati, da se bo zdaj kar postavil pokonci in sproščeno komuniciral s svojo okolico, ker so v njegovi podzavesti še zmeraj prisotni strahovi iz časov enoumja, ko ni smel na glas izražati svojega prepričanja, ker ga je lahko drago koštalo. Smo torej takšni,
kakršne so nas naredili prejšnji oblastniki in nas očitno tudi sedanji želijo takšne videti : nezaupljive in preplašene, ker je takšnim ljudem lažje vladati! Tokrat nas prepričujejo, da bolehamo za fobijami, ki bi se jih morali javno sramovati. Kako priročno!
In kar je najhuje v naši deželici pod Triglavom, da sploh nimamo izdelanega nekega kodeksa državljanskih vrednot, katerega bi priznavali vsi državljani ne glede na politično, etnično ali nazorsko pripadnost, ampak si ga vsak po svoje sproti določa, kot mu paše in tistega, ki se ne strinja z njim, enostavno proglasi za nestrpneža. Ironično je, da varuh človekovih pravic pri tem izdatno pomaga pri širjenju moralne zmede, namesto, da bi udaril po mizi in napravil malo reda. Še malo pa bo naša družba sestavljena iz samih ''manjšin'' lovcev, ribičev, gobarjev, gasilcev, planincev, vrtičkarjev… Potem ne bomo potrebovali samo enega varuha človekovih pravic, ampak vsaka interesna skupina svojega, tako kot ga recimo zahtevajo mulci, da naj bi jih branil pred starši in šolo, ker baje vzgoja škodljivo vpliva na njihov razvoj. Zanimivo, da vsi nakladajo samo o nekakšnih univerzalnih človeških pravicah, a nihče nič ne krkne o vsakdanjih državljanskih dolžnostih. Hm, če ne priznavamo dolžnosti, tudi pravic ne moremo zahtevati v imenu nečesa, kar (vsaj za nas) ne obstaja! To je možno samo v naši deželici, kjer je vse prividno, celo resničnost.
Ko bo nestrpnost iz mode, si bodo mediji gotovo izmislili kakšno drugo kolektivno manijo, s katero si bomo spet kakšno leto po nepotrebnem krajšali spanje (oni pa ohranjali obstoj), ker izgleda, da še nismo zreli za normalno življenje, v katerem obstaja še kaj drugega in predvsem lepšega, razen nestrpnosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar