Prav gotovo ste po TV spremljali, kakšno strašno razdejanje je na obalah indijskega oceana pustilo za sabo popotresno valovanje morja, ki je dobesedno odplaknilo z zemljevida številne obalne kraje z ljudmi vred. Ob tem se mi sama od sebe postavlja primerjava med to katastrofo in nakupovalnim ''potresom,'' ki se vsako zimo sproži na Zahodu in vsako leto dlje seže njegovo valovanje. Razdejanje, ki ga pušča za sabo, je sicer očem nevidno, a za ljudi nič manj uničujoče od morskih valov. Kar je najbolj zaskrbljujoče, pa je, da predvsem v naši deželici pod Triglavom skoraj nikogar ne vznemirja, če pljuska ob njene bregove. Še več, na lastna ušesa sem slišal, mislim da v enem od TV dnevnikov pred božičnimi prazniki, kako je neka ''razsvetljena'' antropologinja hitela vneto razlagati gledalcem, da je predpraznično nakupovanje pomemben sodoben ritual, ki združuje milijone ljudi. Tako se je spozabila, da je celo trdila, da je zapravljanje denarja za darila tako rekoč neizbežna nujnost našega časa za zagotavljanje in ohranjanje človekovega družbenega položaja, za katerega je treba pač nekaj žrtvovati!
Kot kažejo javne raziskave, nekateri v ta namen celo najamejo kredit, da nakupijo darila, ki po trditvah taiste gospe nimajo več zgolj samo simbolnega značaja (izkazovanja pozornosti), ampak statusnega, čemur mora biti tudi podrejena njegova vsebnost in vrednost, zato pri tem ne gre škrtariti z denarjem. Iz tega lahko potegnem zaključek, da višje ko stoji naš obdarovanec na družbeni lojtri, dražje darilo mu moramo kupiti, če želimo od njega kaj pričakovati! Ob tem gre dobro razmisliti (beri izračunati), kakšne vrste in koliko poznanstev si z denarjem, ki ga premoremo, pravzaprav lahko privoščimo! Žalosten svet in čas, v katerem si mora človek kupovati prijaznost in naklonjenost pri soljudeh, ker to pomeni, da so tudi prijateljstvo in podobne še doslej nedotaknjene svetinje postale tržno blago. Brrr! Človeka kar zmrazi ob ugotovitvi, kako blizu prepada smo, v katerem so končale civilizacije pred nami, mi pa se lepo mirno igramo nad njim! Čudi me, kako se Slovenci pri svojih velikih bratih vedno zgledujemo le po njihovih razvadah in ne po tistem, kar bi bilo vredno posnemanja : recimo spoštovanje posameznika in njegovih pravic ter svoboščin.
Kot kažejo javne raziskave, nekateri v ta namen celo najamejo kredit, da nakupijo darila, ki po trditvah taiste gospe nimajo več zgolj samo simbolnega značaja (izkazovanja pozornosti), ampak statusnega, čemur mora biti tudi podrejena njegova vsebnost in vrednost, zato pri tem ne gre škrtariti z denarjem. Iz tega lahko potegnem zaključek, da višje ko stoji naš obdarovanec na družbeni lojtri, dražje darilo mu moramo kupiti, če želimo od njega kaj pričakovati! Ob tem gre dobro razmisliti (beri izračunati), kakšne vrste in koliko poznanstev si z denarjem, ki ga premoremo, pravzaprav lahko privoščimo! Žalosten svet in čas, v katerem si mora človek kupovati prijaznost in naklonjenost pri soljudeh, ker to pomeni, da so tudi prijateljstvo in podobne še doslej nedotaknjene svetinje postale tržno blago. Brrr! Človeka kar zmrazi ob ugotovitvi, kako blizu prepada smo, v katerem so končale civilizacije pred nami, mi pa se lepo mirno igramo nad njim! Čudi me, kako se Slovenci pri svojih velikih bratih vedno zgledujemo le po njihovih razvadah in ne po tistem, kar bi bilo vredno posnemanja : recimo spoštovanje posameznika in njegovih pravic ter svoboščin.
Še do nedavnega je veljal pri nas materializem za ''napreden'' življenjski nazor in to samo zato, ker je zanikal duhovno razsežnost človeške narave. Je pa prejšnji sistem, v katerem je bil materialistični nazor državna vera, skrbno pazil, da nismo nikoli imeli denarja več kot samo za preživetje, enako potrošniških artiklov (najbrž v skrbi za naš dušni blagor) in nas na ta način obvaroval pred skušnjavami zapravljanja.
Tudi v sedanjem večina prebivalstva nima denarja na pretek, a smo ne glede na različne plačilne sposobnosti vsi zapadli v nebrzdano potrošništvo, ki prehaja že v zasvojenost. Naši predniki bi temu rekli pijanost od kruha, od katere se je težje strezniti kot od vina! In kar je najhuje, trdimo, da tovrstna zasvojenost sploh ni škodljiva, ampak nujna. Čisto lahko bi se ji izognili, če bi uporabili učinkovito domače zdravilo, ki so mu naši predniki rekli zdrava pamet in postavili stvari na svoje mesto. Te nam očitno primanjkuje (zdrave pameti namreč), sicer se ne bi tako brezglavo obnašali, posebno pred zimskimi prazniki, ko hitimo ko matasti nakupovati stvari, ki jih dostikrat ne potrebujemo niti mi, niti tisti, katerim jih nameravamo podariti. S takšno naivno dobrohotnostjo prav gotovo ne bomo nič doprinesli k ohranitvi delovnih mest v domačih podjetjih, če bomo kupovali v glavnem samo cenene uvožene izdelke (ti so povrhu še dvomljive uporabne in estetske vrednosti), s katerimi so posebno pred prazniki obložene police naših trgovin. Naloga trgovcev je, da ponujajo, naša pa, da izbiramo. Pri tem bi nam prišlo prav malo domoljubne zavesti, ki bi nas, če se že ne moremo upreti skušnjavi nakupovanja, usmerila pogled vsaj na domače izdelke, ki verjamem, da nič ne zaostajajo za tujimi, razen morda v naši zavesti!
Tudi v sedanjem večina prebivalstva nima denarja na pretek, a smo ne glede na različne plačilne sposobnosti vsi zapadli v nebrzdano potrošništvo, ki prehaja že v zasvojenost. Naši predniki bi temu rekli pijanost od kruha, od katere se je težje strezniti kot od vina! In kar je najhuje, trdimo, da tovrstna zasvojenost sploh ni škodljiva, ampak nujna. Čisto lahko bi se ji izognili, če bi uporabili učinkovito domače zdravilo, ki so mu naši predniki rekli zdrava pamet in postavili stvari na svoje mesto. Te nam očitno primanjkuje (zdrave pameti namreč), sicer se ne bi tako brezglavo obnašali, posebno pred zimskimi prazniki, ko hitimo ko matasti nakupovati stvari, ki jih dostikrat ne potrebujemo niti mi, niti tisti, katerim jih nameravamo podariti. S takšno naivno dobrohotnostjo prav gotovo ne bomo nič doprinesli k ohranitvi delovnih mest v domačih podjetjih, če bomo kupovali v glavnem samo cenene uvožene izdelke (ti so povrhu še dvomljive uporabne in estetske vrednosti), s katerimi so posebno pred prazniki obložene police naših trgovin. Naloga trgovcev je, da ponujajo, naša pa, da izbiramo. Pri tem bi nam prišlo prav malo domoljubne zavesti, ki bi nas, če se že ne moremo upreti skušnjavi nakupovanja, usmerila pogled vsaj na domače izdelke, ki verjamem, da nič ne zaostajajo za tujimi, razen morda v naši zavesti!
