ko sonce zamiži

                                      .https://youtu.be/eBl06dcU76M


Nocoj si bomo privoščili malo glasbene sprostitve.
Za tiste, ki imate predvajalnik
nastavljen na samodejno predvajanje, priporočam, da slednje izklopite ali pa po končani prvi skladbi ročno prekličete nadaljevanje predvajanja albuma. Uživajte v glasbi in diapozitivih.

CENA ČLOVEŠKEGA DELA IN DUŠE

Snežnik,   junij 2007

Odkar smo odpravili diktaturo proletariata, se skoraj nikjer več ne sliši včasih zelo priljubljene krilatice z nekdanjih prvomajskih proslav: ''Delu čast in oblast!'' No, roko na srce, delo kot takšno nikoli ni imelo kaj dosti vpliva na odločanje v podjetjih niti kje drugje, kaj šele oblasti nad ustvarjenim kapitalom niti v času komunizma, ampak tisti, ki so v imenu ''delavskega razreda'' upravljali z njim. Ne bi se spuščal v podrobno razglabljanje o tem, kako in v kakšne namene so ga obračali in kam se je ''odvrtel'' v času privatizacije, ker je bilo o tej temi prelitega že dovolj tiskarskega črnila.

 Mene zanima in hkrati skrbi nekaj drugega, zakaj Slovenci tako slepo kopiramo vzorce tujih političnih in ekonomskih sistemov na svoja tla brez predhodnega preverjanja, ali se bo ta oblika sploh obnesla pri nas ali ne? Takoj po drugi svetovni vojni smo se šli nasilno kolektivizacijo z nerazvitim kmečkim življem, iz katerega so tedanji oblastniki kanili na hitro narediti ''osvobojene'' proletarce, a ustvarili hibrid polkmeta, ki je bil svoje premalo plačano delo v tovarni prisiljen dopolnjevati s ''popoldanskim'' zaslužkom od tiste zemlje, ki so mu jo po agrarni reformi dovolili obdržati v zasebni lasti. Koliko je to dvotirno življenje vplivalo na razvoj in večjo poseljenost podeželja, je težko izmeriti; kakšen vpliv je imelo garanje na dveh šihtih zapored na njihovo zdravje, je  pa jasno vidno na pokopališčih, ki so polna imen prezgodaj umrlih mož iz te dobe, ki niso učakali primerne starosti, ne lepše prihodnosti.

 Ta se res ne more doseči brez žrtev, kot so nam radi govorili, ko nam je šlo slabo, vendar ne za vsako ceno in ne na račun zgrešenih političnih eksperimentov, kakršnih smo v preteklosti kar nekaj prestali in tudi drago plačevali. Sedaj seveda želimo čimprej nadoknaditi zamude, ki so nastale ob prestopanju iz enega vlaka na drugega, pri čemer obstaja nevarnost, da spotoma odvržemo kaj uporabne ''prtljage'' v dobri veri, da se rešujemo bremen preteklosti. S tem mislim na vrednote, ki jih je naš človek skozi vso preteklo zgodovino negoval in ohranjal v vseh sistemih, v katerih je pristal.  

Komunizem si vrednot ni izmislil, oziroma ustvaril, ampak samo nekatere stare preoblekel v lastne prepoznavne barve, pa je zgledalo, ko da so se šele z njim rodile. Vsekakor ni prav, da jih pustimo samo zato odmreti, ker so se navzele vonja po polpretekli zgodovini, kot recimo duh tovarištva in solidarnosti. V tej dobi neizprosne tekmovalnosti bi nam prišel še kako prav, da ne bi na sočloveka gledali le kot na možni vir dobička, ampak tudi kot bližnjega, s katerim delimo dobro in slabo na tem svetu. Ne samo družboslovci, ampak tudi čisto navadni smrtniki ugotavljajo, da se sedanja družba zelo hitro spreminja in z družbenimi oblikami vred odmirajo tudi vrednote. V ospredju ni več kolektivna, niti družinska, ampak osebna sreča, ki ne pozna besede odpoved (bolj malo tudi dvojino, ko gre za lastnino), ampak samo uživanje, ki skupaj s potrošništvom postaja prava sodobna para-religija, katere templji so sodobni trgovski mega centri, v katerih ljudje ne kupujejo samo špežo, ampak se v njih vsestransko ''osrečujejo.'' To je odvisno seveda od tega, koliko evrov ima kdo na razpolago.
Pa smo spet tam, kjer sem začel, namreč pri nekdanjih prvomajskih zborovanjih, kjer so peli hvalnice delu in njegovim sadovom navadno tisti, ki so ga gledali bolj od daleč! So imeli pa denar in ga imajo tudi danes, zato bi z zamenjavo besed dobili zelo uporabno sodobno parolo, oziroma, kot danes rečejo ''slogan'' za na  kakega od teh templjev in sicer: ''Denarju čast in oblast!' kar povsem ne drži, saj z njim ni mogoče kupiti sreče, zadovoljstva in notranjega miru. Prijaznosti in dobrih med sosedskih odnosov tudi ne, zato ostaja še vedno zgolj plačilno sredstvo za tisto, kar ima svojo tržno ceno. Človeška dobrota in duša je nimata!

PROMOCIJA ZDRAVJA

Snežnik, marec 2004

Odkar so nam gospod minister za zdravje zamenjali skoraj vsa dražja zdravila s cenejšimi z obrazložitvijo, da so ''približno enako'' učinkovita, nas hočejo še prepričati, naj ''približno'' zdravo tudi  živimo, da ne bodo potem oni krivi, če bo šlo kaj narobe. To velja predvsem za tiste s srčno-žilnimi obolenji, ki jih je v naši zamaščeni deželici pod Triglavom, gledano na evropsko povprečje, dosti preveč. In ker so se želeli oblastniki vnaprej zavarovati pred moralno odgovornostjo za dolgoročne posledice svojega šparanja na zdravilih, so si umislili za najbolj ogroženo populacijo prebivalstva preventivne ambulantne preglede pri osebnem zdravniku, ki je na podlagi zbranih izvidov presodil stopnjo ogroženosti in potrebne ukrepe. 
Na teh pregledih je vsak ''osumljenec'' dobil v roke tudi vprašalnik, ki ga je moral do naslednjega srečanja s svojim zdravnikom izpolniti in mu ga prinesti nazaj. Nanašal pa se je v glavnem na njegove prehranjevalne in druge razvade, ki lahko pomembno vplivajo na razvoj omenjenih obolenj. Mene je ob izpolnjevanju vprašalnika seveda prijela pisateljska žilica, da bi v čim lepši luči prikazal svoj portret zdravo živečega Slovenca. Žal je dohtarca takoj opazila mojo namero in se lotila razčiščevanja dvomljivih odgovorov. Nikakor se nisva mogla sporazumeti, kaj natančno pomeni moje obkroženje trditve, da sem ''dovolj telesno aktiven''. Jaz sem trmoglavil, da je to lahko karkoli in ne nujno predpisanih dvajset minut hoje na dan, ki mi po pravici povedano niti malo ne diši, posebno, posebno če je sama sebi namen.
Ni se dala omehčati in tako sem si prislužil še en minus, kar je več kot zadostovalo za vpis v ''šolo za zdravo življenje,'' ki se je odvijala prve tri decembrske torke zapored v kleti bistriškega zdravstvenega doma po dve šolski uri hkrati. Pričakoval sem, da bom glede na stalno veliko gnečo, ki jo vidim v ambulantnih čakalnicah, tam srečal najmanj pol Bistrca, a nas je na moje presenečenje prišlo le kakšna dva ducata. Počutil sem se, kot da sem na seznamu ''odpisanih!''  Moram pohvalit punce iz vrst domačih zdravstvenih delavcev, ki so nam predavale, da so se tako vživele v svoje vloge, da jih je bilo veselje poslušati, čeprav so nam pridigale same prepovedi. Razdelile so nam tudi propagandno gradivo o škodljivosti alkohola, tobaka ter nezmernega uživanja hrane, kjer je bilo vse črno na belem zapisano, koliko katerega živila smemo pojesti naenkrat, da bomo ostali zdravi. Zraven smo dobili celo pivski koledarček, kamor naj bi vpisovali, koliko meric alkoholnih pijač bomo spili v enem tednu.
V predavalnici zmore človek zlahka narediti trdne sklepe, da bo odslej res zdravo živel. A kaj, ko ga zunaj čaka toliko skušnjav in pasti, ki se jim težko izogne brez posledic za dobre medčloveške odnose. Če nam recimo uspe v trgovini priti mimo vabljivo obloženih polic z zdravju nenaklonjenimi izdelki, ne da bi končali v našem nakupovalnem vozičku, se pa moramo z njimi ponovno otepati na kakšnem družabnem srečanju ali obisku, kjer nas gostitelji dobesedno peštajo z njimi! Ne vem, kje je tisto tako opevano spoštovanje ''drugačnosti,'' o katerem nam neprestano žlobudrajo! Tudi jaz sem potemtakem marginalec, ker ne jem, oziroma ne smem peciva in salam! In če se bo kdo spotikal nad mojimi prehranjevalnimi navadami, ga bom obdolžil nestrpnosti, pa bo imel. Lahko se tudi pritožim na varuha človekovih pravic ali celo na Helsinški monitoring, kjer bi bili tamkajšnji zbiralci trofej zelo veseli, če bi Slovenci dodali na svoj  seznam novo obliko nestrpnosti ''dietofobija'' in s tem kandidirali za vpis v Guinessovo knjigo rekordov.