Snežnik, marec 2004
Odkar so nam gospod minister za zdravje zamenjali skoraj vsa dražja zdravila s cenejšimi z obrazložitvijo, da so ''približno enako'' učinkovita, nas hočejo še prepričati, naj ''približno'' zdravo tudi živimo, da ne bodo potem oni krivi, če bo šlo kaj narobe. To velja predvsem za tiste s srčno-žilnimi obolenji, ki jih je v naši zamaščeni deželici pod Triglavom, gledano na evropsko povprečje, dosti preveč. In ker so se želeli oblastniki vnaprej zavarovati pred moralno odgovornostjo za dolgoročne posledice svojega šparanja na zdravilih, so si umislili za najbolj ogroženo populacijo prebivalstva preventivne ambulantne preglede pri osebnem zdravniku, ki je na podlagi zbranih izvidov presodil stopnjo ogroženosti in potrebne ukrepe.
Na teh pregledih je vsak ''osumljenec'' dobil v roke tudi vprašalnik, ki ga je moral do naslednjega srečanja s svojim zdravnikom izpolniti in mu ga prinesti nazaj. Nanašal pa se je v glavnem na njegove prehranjevalne in druge razvade, ki lahko pomembno vplivajo na razvoj omenjenih obolenj. Mene je ob izpolnjevanju vprašalnika seveda prijela pisateljska žilica, da bi v čim lepši luči prikazal svoj portret zdravo živečega Slovenca. Žal je dohtarca takoj opazila mojo namero in se lotila razčiščevanja dvomljivih odgovorov. Nikakor se nisva mogla sporazumeti, kaj natančno pomeni moje obkroženje trditve, da sem ''dovolj telesno aktiven''. Jaz sem trmoglavil, da je to lahko karkoli in ne nujno predpisanih dvajset minut hoje na dan, ki mi po pravici povedano niti malo ne diši, posebno, posebno če je sama sebi namen.
Ni se dala omehčati in tako sem si prislužil še en minus, kar je več kot zadostovalo za vpis v ''šolo za zdravo življenje,'' ki se je odvijala prve tri decembrske torke zapored v kleti bistriškega zdravstvenega doma po dve šolski uri hkrati. Pričakoval sem, da bom glede na stalno veliko gnečo, ki jo vidim v ambulantnih čakalnicah, tam srečal najmanj pol Bistrca, a nas je na moje presenečenje prišlo le kakšna dva ducata. Počutil sem se, kot da sem na seznamu ''odpisanih!'' Moram pohvalit punce iz vrst domačih zdravstvenih delavcev, ki so nam predavale, da so se tako vživele v svoje vloge, da jih je bilo veselje poslušati, čeprav so nam pridigale same prepovedi. Razdelile so nam tudi propagandno gradivo o škodljivosti alkohola, tobaka ter nezmernega uživanja hrane, kjer je bilo vse črno na belem zapisano, koliko katerega živila smemo pojesti naenkrat, da bomo ostali zdravi. Zraven smo dobili celo pivski koledarček, kamor naj bi vpisovali, koliko meric alkoholnih pijač bomo spili v enem tednu.
V predavalnici zmore človek zlahka narediti trdne sklepe, da bo odslej res zdravo živel. A kaj, ko ga zunaj čaka toliko skušnjav in pasti, ki se jim težko izogne brez posledic za dobre medčloveške odnose. Če nam recimo uspe v trgovini priti mimo vabljivo obloženih polic z zdravju nenaklonjenimi izdelki, ne da bi končali v našem nakupovalnem vozičku, se pa moramo z njimi ponovno otepati na kakšnem družabnem srečanju ali obisku, kjer nas gostitelji dobesedno peštajo z njimi! Ne vem, kje je tisto tako opevano spoštovanje ''drugačnosti,'' o katerem nam neprestano žlobudrajo! Tudi jaz sem potemtakem marginalec, ker ne jem, oziroma ne smem peciva in salam! In če se bo kdo spotikal nad mojimi prehranjevalnimi navadami, ga bom obdolžil nestrpnosti, pa bo imel. Lahko se tudi pritožim na varuha človekovih pravic ali celo na Helsinški monitoring, kjer bi bili tamkajšnji zbiralci trofej zelo veseli, če bi Slovenci dodali na svoj seznam novo obliko nestrpnosti ''dietofobija'' in s tem kandidirali za vpis v Guinessovo knjigo rekordov.
Na teh pregledih je vsak ''osumljenec'' dobil v roke tudi vprašalnik, ki ga je moral do naslednjega srečanja s svojim zdravnikom izpolniti in mu ga prinesti nazaj. Nanašal pa se je v glavnem na njegove prehranjevalne in druge razvade, ki lahko pomembno vplivajo na razvoj omenjenih obolenj. Mene je ob izpolnjevanju vprašalnika seveda prijela pisateljska žilica, da bi v čim lepši luči prikazal svoj portret zdravo živečega Slovenca. Žal je dohtarca takoj opazila mojo namero in se lotila razčiščevanja dvomljivih odgovorov. Nikakor se nisva mogla sporazumeti, kaj natančno pomeni moje obkroženje trditve, da sem ''dovolj telesno aktiven''. Jaz sem trmoglavil, da je to lahko karkoli in ne nujno predpisanih dvajset minut hoje na dan, ki mi po pravici povedano niti malo ne diši, posebno, posebno če je sama sebi namen.
Ni se dala omehčati in tako sem si prislužil še en minus, kar je več kot zadostovalo za vpis v ''šolo za zdravo življenje,'' ki se je odvijala prve tri decembrske torke zapored v kleti bistriškega zdravstvenega doma po dve šolski uri hkrati. Pričakoval sem, da bom glede na stalno veliko gnečo, ki jo vidim v ambulantnih čakalnicah, tam srečal najmanj pol Bistrca, a nas je na moje presenečenje prišlo le kakšna dva ducata. Počutil sem se, kot da sem na seznamu ''odpisanih!'' Moram pohvalit punce iz vrst domačih zdravstvenih delavcev, ki so nam predavale, da so se tako vživele v svoje vloge, da jih je bilo veselje poslušati, čeprav so nam pridigale same prepovedi. Razdelile so nam tudi propagandno gradivo o škodljivosti alkohola, tobaka ter nezmernega uživanja hrane, kjer je bilo vse črno na belem zapisano, koliko katerega živila smemo pojesti naenkrat, da bomo ostali zdravi. Zraven smo dobili celo pivski koledarček, kamor naj bi vpisovali, koliko meric alkoholnih pijač bomo spili v enem tednu.
V predavalnici zmore človek zlahka narediti trdne sklepe, da bo odslej res zdravo živel. A kaj, ko ga zunaj čaka toliko skušnjav in pasti, ki se jim težko izogne brez posledic za dobre medčloveške odnose. Če nam recimo uspe v trgovini priti mimo vabljivo obloženih polic z zdravju nenaklonjenimi izdelki, ne da bi končali v našem nakupovalnem vozičku, se pa moramo z njimi ponovno otepati na kakšnem družabnem srečanju ali obisku, kjer nas gostitelji dobesedno peštajo z njimi! Ne vem, kje je tisto tako opevano spoštovanje ''drugačnosti,'' o katerem nam neprestano žlobudrajo! Tudi jaz sem potemtakem marginalec, ker ne jem, oziroma ne smem peciva in salam! In če se bo kdo spotikal nad mojimi prehranjevalnimi navadami, ga bom obdolžil nestrpnosti, pa bo imel. Lahko se tudi pritožim na varuha človekovih pravic ali celo na Helsinški monitoring, kjer bi bili tamkajšnji zbiralci trofej zelo veseli, če bi Slovenci dodali na svoj seznam novo obliko nestrpnosti ''dietofobija'' in s tem kandidirali za vpis v Guinessovo knjigo rekordov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar