v premislek

Odkar se od blizu soočamo z migracijsko problematiko, so se v naših medijih razvnele burne razprave o tem, kje so še sprejemljive meje svobode izražanja in kje se začne območje sovražnega govora. Nekateri bi najraje kar nazaj uvedli zloglasni 133. člen KZ SFRJ, po katerem je bilo vsakršno, režimu ali od njega dirigiranem javnem mnenju nenaklonjeno govorjenje ali pisanje  opredeljeno kot težko kaznivo dejanje spodkopavanja in rušenja družbene ureditve in kot takšno tudi primerno sodno sankcionirano.

Tokrat naj bi  omejevanje svobode izražanja zajemalo predvsem nestrpno govorjenje in pisanje o migrantih. Pri tem so se nekateri pisci s svojimi komentarji na spletu res preveč spozabili in prestopili mejo dobrega okusa, kar pa ne more biti opravičljiv razlog samozvanih moralnih razsodnikov, ki v imenu varstva človečanskih pravic pozivajo k pogromu tudi na tiste, ki strpno in argumentirano zagovarjajo svoja stališča. In to samo zato, ker so drugačna od njihovih. To pa zaudarja po svinčenih časih enoumja nekdanje Juge, v kateri je vladalo sistematično kratenje državljanskih svoboščin tudi v dobi ''dobrega'' Tita, ki statistično gledano na število prebivalcev, po političnih zapornikih ni nič zaostajal za tedanjo SSSR. 

Ne vem, če o tem kaj piše v šolskih učbenikih za mladino, kot tudi, da so vse do razpada  ''zlate'' Juge njeni državljani tvegali življenje pri ilegalnem prehodu državne meje - bila strogo zastražena s strani vojske, ki ji je bilo ukazano na vsakogar streljati. Toliko za primerjavo, kako so še do pred 26 leti pri nas in drugod po državah vzhodnega bloka ravnali z domačimi prebežniki. Tujih itak niso imeli, saj ni bil nihče nor, da bi silil noter...

Na sliki : pogled na morje iz podhoda nekdanje Kardeljeve službene vile v Preluki pri Reki,

kjer naj bi bilo za časa njegovega bivanja strogo omejeno gibanje po dobršnem delu obale, ki je zdaj lepo urejena sprehajalna pot za obiskovalce. 

STVAR ČASTI

 Snežnik, sept 2007
 

Odkar smo iz svojega mišljenja in besednjaka izrinili izraz ''sveto,'' tudi ostale besede, ki izhajajo iz istega besednega korena, kot npr. ''svetinje'' skoraj več ne uporabljamo, ker se nam zdi, da v današnjem v potrošništvo usmerjenem svetu ni nič več takega, kar bi poleg denarja zaslužilo našo pozornost, kaj šele čaščenje. S slednjim je v tesni povezavi tudi čast, ki jo je sodobni človek poistovetil s pojmom uspešnost, kar pa ne gre skupaj, ker pot k uspehu ni nujno častna, se pravi vzorna in pregledna, ampak polna ovinkastih bližnjic, kakor tudi dejanj, ki jih ni narekovala notranja moralna drža, ampak želja po javni potrditvi in prestižu. S tem mislim predvsem medijsko osvetljene humanitarne poteze kakih petičnežev, ko od svojega obilja odrinejo kaj drobiža za človekoljubne namene, pri čemer ni jasno, ali nam jih mediji postavljajo za vzgled radodarnosti, ali uspešnosti! 

Kakorkoli že je, večina navadnih zemljanov, kakor tudi Slovencev nima skrbi, kam s presežki svojih dohodkov, ker komaj vežejo en konec meseca z naslednjim. Blagostanje naroda se ne meri samo po njegovem letnem ustvarjenem BDP (bruto dohodek na prebivalca), ampak tudi po njegovi kulturni in duhovni omiki. Med bogastvo, ki ga ne morejo izničiti borzni zlomi ali kake druge katastrofe, vsekakor sodi narodova kulturna dediščina, katere nosilna stebra sta jezik in literatura. V tem smo Slovenci povsem enakovredni, če ne celo (gledano na število prebivalcev) bogatejši od nekaterih velikih narodov. Obstaja pa nevarnost, da to prednost v dobi globalizacije, ki stremi k enemu samemu sporazumevalnemu jeziku, lahko hitro zapravimo, če ne bomo skrbeli za svoj materin jezik, ki nam ga sicer nihče ne prepoveduje govoriti ne pisati, a tudi ne ukazuje! Pa bi ga zakon moral zaščititi pred zlorabljanjem in izumrtjem. Na hitrost sprejemanja zakonov, kakor tudi na njihovo izvajanje navaden državljan ne more kaj dosti vplivati, kar pa ne pomeni, da ne more prav nič narediti za svojo materinščino.  

O tem je na 19. tradicionalnem romanju, oziroma shodu '' treh Slovenij,'' (izseljenstvo, zamejstvo in matična domovina) ki je bilo 5. avgusta na sv. Višarjih, govorila znana publicistka in pisateljica Berta Golob, ki se je trdo obregnila ob preveč ohlapno in malomarno rabo slovenščine v vsakdanji rabi. Ona imenuje ta novi uporabni jezik ''slovangla,'' ker prevladujejo v njem angleške spakedranke, namesto blagoglasnih domačih izrazov, ob čemer človek dobi vtis, ko da nam je zmanjkalo domišljije pri iskanju besed ali pa še huje; da nam je vseeno, kakšen jezik govorimo. S tem se ne smemo sprijazniti, ampak ob vsaki spozabi drug drugega opominjati k odgovorni rabi materinščine. To je stvar časti, ki ji pravimo nacionalni ponos, da smo to, kar smo. Tega pa nam krepko primanjkuje, namreč samospoštovanja, kar se odraža pri malomarni rabi jezika, kakor tudi v brezbrižnosti do nacionalnih simbolov (zastava), na katere ne gledamo kot na svetinje, ampak kot na modne dodatke.

 Narečja vsekakor ne spadajo v zvrst  naših ''grehov'' zoper domovinsko zavest in materinščino, ampak k bogatenju njene barvitosti s pokrajinskimi ali celo krajevnimi izraznimi posebnostmi, zato jih je treba enako spoštovati ter negovati, kot knjižni jezik. Izbrano in barvito izražanje ne spada samo na literarne večere in slavistične seminarje, ampak na vsa področja medsebojnega komuniciranja, tako tistega na cesti, trgovini ali lokalu, kot pri sestavljanju SMS ter internetnih besedil. Materinščina je jezik, v katerem razmišljamo, molimo in sanjamo. Ne dovolimo si, da bi to počeli v ''slovangliju,'' ker bi pomenilo, da se naš besedni zaklad spušča na raven jamskega človeka. Upam, da ne z njim tudi naše duhovno obzorje.