Snežnik, nov 09
V naši deželici pod Triglavom smo v marsičem izgubili občutek za zdravo mero; med drugim pri pripravi osnutka nove družinske zakonodaje, ki prinaša, oz. predvideva možnost posvojitve otrok tudi istospolnim parom, kar je v javnosti dvignilo precej prahu in polemik. V parlamentu pa se je vnela burna razprava že pri razlagi pojma družina, kjer se nikakor niso mogli sporazumeti, kdo pravzaprav po novem spada vanjo. Upam, da bodo všteli zraven tudi ''svobodne'' ali po starem ''koruzniške'' zveze, ki jih bo menda kmalu več od tistih, ki so bile sklenjene in potrjene pred matičarjem.
Do zdaj so bile prve z izjemo otrok, ki so se iz teh skupnost rodili, brez kakih medsebojnih pravnih obveznosti, če so recimo kmalu razpadle. Zaradi tega je seveda taka oblika ''prosto viseče'' zveze postala na splošno zelo priljubljena, ker si - ko ti je življenje ali partner postal dolgočasen - enostavno lahko spokal svoje stvari in odšel drugam, ne da bi ti bilo treba po sodiščih kaj deliti ali ''pospravljati'' za sabo.
Upam, da bodo vsaj na tem področju naredili red in obravnavali odslej res vse zveze enako, ne glede na to, če imajo štemplano potrdilo o obstoju - ne pa jih, kot do sedaj - dajali za vzgled vzornega (!?) partnerstva tistim, ki jim je vleka v ''običajnem zakonskem jarmu'' povzročala težave. Po mnenju nekaterih sodobnih ''zdravilcev'' družbe, naj bi bil temu kriv podpis pri matičarju, ki po njihovem ne zafrustrira samo obeh skleniteljev - po možnosti vse življenje trajajoče (kar zanje spet deluje moreče) zakonske zveze, ampak tudi morebitne otroke, ki se iz nje rodijo. Nekateri bi najraje institucionalno obliko družine kar ukinili, ker vidijo v njej glavno gojišče in prenašalca ''virusa zla'' na svetu, zato tudi verjetno predlagajo tako ''zategnjeno'' družinsko zakonodajo, ki bo mladim že vnaprej pobrala veselje do družine.
Do zdaj so bile prve z izjemo otrok, ki so se iz teh skupnost rodili, brez kakih medsebojnih pravnih obveznosti, če so recimo kmalu razpadle. Zaradi tega je seveda taka oblika ''prosto viseče'' zveze postala na splošno zelo priljubljena, ker si - ko ti je življenje ali partner postal dolgočasen - enostavno lahko spokal svoje stvari in odšel drugam, ne da bi ti bilo treba po sodiščih kaj deliti ali ''pospravljati'' za sabo.
Upam, da bodo vsaj na tem področju naredili red in obravnavali odslej res vse zveze enako, ne glede na to, če imajo štemplano potrdilo o obstoju - ne pa jih, kot do sedaj - dajali za vzgled vzornega (!?) partnerstva tistim, ki jim je vleka v ''običajnem zakonskem jarmu'' povzročala težave. Po mnenju nekaterih sodobnih ''zdravilcev'' družbe, naj bi bil temu kriv podpis pri matičarju, ki po njihovem ne zafrustrira samo obeh skleniteljev - po možnosti vse življenje trajajoče (kar zanje spet deluje moreče) zakonske zveze, ampak tudi morebitne otroke, ki se iz nje rodijo. Nekateri bi najraje institucionalno obliko družine kar ukinili, ker vidijo v njej glavno gojišče in prenašalca ''virusa zla'' na svetu, zato tudi verjetno predlagajo tako ''zategnjeno'' družinsko zakonodajo, ki bo mladim že vnaprej pobrala veselje do družine.
To bi človek še do neke mere razumel, če bi služilo t.i.m. ''ničelni toleranci'' na vsakršno obliko nasilja v naši družbi, česar pa ni zaslediti, ker le-to vztrajno narašča na vseh področjih (mediji izpostavljajo predvsem družinsko nasilje), medtem ko z gospodarsko krizo in posledično revščino, ki jo spremlja, jez medsebojne socialne strpnosti nevarno popušča. Vsekakor je to utemeljen razlog za preplah in ukrepanje; vendar ne zgolj s prepovedjo telesnega kaznovanja otrok, ki bo morda pokazala prve koristne učinke šele čez desetletja, ampak s splošno dosledno vzgojo k strpnosti kot tudi socialni pravičnosti.
Iz prve pa izgleda, da smo že opravili izpit, če se sklicujemo na svojo papirnato toleranco do kakšne od ''obrobnih'' skupin naše družbe, med katere prištevajo recimo ljudi s istospolnimi nagnjenji, kar pa nima kaj dosti opraviti z omejevanjem vsesplošnega nasilja, ki smo ga v taki ali drugačni obliki (če ne drugega, gotovo verbalnega) vsi kdaj deležni. Enako nima določena spolna usmerjenost ali pa celibat kake znanstveno podprte povezave s pojavom pedofistva, ki mu ga nekateri na račun kakega posamičnega primera (ali pa zlonamerno), kar povprek pripisujejo.
Če bi bilo treba koga kastrirati (nad čimer se navdušuje Matija V. v svojem zadnjem razmišljanju v našem cajtngu), potem bi bila po mojem filmska in revialna erotična industrija prva potrebna takega - sicer ne veterinarskega, ampak zakonodajnega in davčnega posega, ker na veliko proizvaja hrano za vzpodbujanje vseh zvrsti človeške sprevrženosti ter jo preko vseh možnih tržnih niš neovirano spravlja v obtok in seveda v denar. Na srečo so vsaj na nacionalni TV nekoliko priprli vrata tej povodnji, medtem ko država še ni naredila kakega bistvenega reza v njene svoboščine. Kako tudi bi, če se imamo za visoko tolerantno družbo, ki vse dovoljuje in prenese ter si vsake toliko izmisli kako novo obliko ''družbene manjšine,'' ki bi jo bilo treba zaščititi. Preostali ''navadni'' državljani pa naj se znajdemo, kot vemo in znamo!
Iz prve pa izgleda, da smo že opravili izpit, če se sklicujemo na svojo papirnato toleranco do kakšne od ''obrobnih'' skupin naše družbe, med katere prištevajo recimo ljudi s istospolnimi nagnjenji, kar pa nima kaj dosti opraviti z omejevanjem vsesplošnega nasilja, ki smo ga v taki ali drugačni obliki (če ne drugega, gotovo verbalnega) vsi kdaj deležni. Enako nima določena spolna usmerjenost ali pa celibat kake znanstveno podprte povezave s pojavom pedofistva, ki mu ga nekateri na račun kakega posamičnega primera (ali pa zlonamerno), kar povprek pripisujejo.
Če bi bilo treba koga kastrirati (nad čimer se navdušuje Matija V. v svojem zadnjem razmišljanju v našem cajtngu), potem bi bila po mojem filmska in revialna erotična industrija prva potrebna takega - sicer ne veterinarskega, ampak zakonodajnega in davčnega posega, ker na veliko proizvaja hrano za vzpodbujanje vseh zvrsti človeške sprevrženosti ter jo preko vseh možnih tržnih niš neovirano spravlja v obtok in seveda v denar. Na srečo so vsaj na nacionalni TV nekoliko priprli vrata tej povodnji, medtem ko država še ni naredila kakega bistvenega reza v njene svoboščine. Kako tudi bi, če se imamo za visoko tolerantno družbo, ki vse dovoljuje in prenese ter si vsake toliko izmisli kako novo obliko ''družbene manjšine,'' ki bi jo bilo treba zaščititi. Preostali ''navadni'' državljani pa naj se znajdemo, kot vemo in znamo!
Ko sem že pri tem, ne morem mimo nove bistriške ''pridobitve,'' namreč prenovljene ceste od Placa do Komunale, ki bi jo lahko poimenovali: ''Bistriška pot v prihodnost,'' ker ima toliko namerno postavljenih grbin za upočasnjevanje hitrosti vožnje, da je bolje z avtom ne zapeljati, oz. ''skakljati'' po njej - predvsem ne v temi, če ni to neobhodno potrebno. Našim vrlim občinarjem predlagam, da svoje priznanje, s katerim večkrat ne vejo, kam z njim - za prihodnji občinski praznik podelijo tistemu jasnovidcu, ki je ta projekt potrdil. Izgleda namreč, da mu je bilo dano videti v bistriško prihodnost, kjer verjetno ni več avtov, zato nam je že zdaj postavil ovire, da bi se jih (avtov namreč) postopoma odvadili uporabljati. Pa ne, ker bi bili preveč obremenjujoči za okolje ali naše zdravje, ampak za naše vse bolj plitve žepe..
