PRVI ŠOLSKI DAN

Snežnik,  okt. 2009

Že precej pred začetkom šole so nas tudi letos po vseh medijih na veliko opozarjali, naj bomo za volanom še posebno pozorni na naše malčke, ki bodo prvič samostojno na cesti, ker so zelo nepredvidljivi v svojem obnašanju. Na sam prvi šolski dan zjutraj pa so na radiu Koper poklicali in povprašali enega znanih slovenskih književnikov, po čem se spominja svojega prvega šolskega dne. Kot večini drugih ne več ravno mladih nekdanjih šolarjev, je tudi njemu že skoraj povsem izhlapel iz spomina, ker mu ni predstavljal takega spektakla, kot ga današnji starši, oziroma vsi skupaj vred uprizarjamo.

Če pogledam mojega, ki se je zgodil pred natanko pol stoletja, si ga tudi jaz zagotovo ne bi po ničemer zapomnil, če ne bi takoj po prestopu praga nekdanje gostilniške sobe preurejene v  učilnico, zaradi lasanja z enim od sošolcev zabredel v težave z učiteljico, ki je oba za kazen poslala stati vsakega v en kot zraven table in gledati v zid. Ne spominjam se, kako dolgo sva morala tam ždeti, kakor tudi ne, zakaj sva si pravzaprav skočila v lase, ker sva bila oba dokaj miroljubne narave. Žal ga ne morem vprašati, če morda on kaj več ve o tem, ker že lep čas na britofu uživa mir pred nadlogami tega sveta, med katere šteje tudi šola. To smo sicer kmečki otroci z olajšanjem pričakovali, saj nas je rešila nekaterih nič kaj priljubljenih domačih poletnih obveznosti, kot je bila recimo vsakodnevna paša kakih požrešnih krav. Te so včasih ravno sredi naše najbolj zavzete igre s kakim od sotrpinov, ki je pasel kje blizu, ušle na kako bližnjo njivo koruze in si jo na veliko privoščile, za kar smo si potem pri oškodovancu, kot tudi doma nakopali neprimerno več težav, kot pa zaradi obnašanja v šoli. Bolele pa so najbolj tiste kazni, ki smo jih po nedolžnem prestajali. 

Jaz sem nekaj takšnih krivičnih obsodb doživel na svoji koži, med drugim tudi v šoli, kjer sicer od tistega nesrečnega prvega dne nisem nikoli več dajal razlogov za skrbi ne učiteljem, ne staršem. So pa za to poskrbeli moji sošolci - bilo je menda v petem razredu, ko so iz šolske omare lepega dne neznano kam izginili zvezki z našimi šolskimi nalogami in krivdo zvrnili name z utemeljitvijo, da sem menda dobil slabo oceno in jo hotel malo ''popraviti.'' To seveda ni bilo res, ker mi učenje sploh ni delalo preglavic, kot tudi ne starši, če bi dobil kako slabo oceno. Teh vsaj pri meni nikoli niti gledali niso, razen v spričevalu, ker so imeli tedaj pomembnejših opravkov in skrbi s preživetjem družine. 
V moje pravice in svoboščine so posegli le v primeru, če sem naredil kak resen prekršek. Za omenjeno izginotje šolskih zvezkov je morala priti mama v šolo in to prvič in zadnjič v moji šolski karieri, pa še to ne na svojo pobudo, ampak na pisno zahtevo učiteljice. Kaj sta se pogovarjali, mi ni povedala, a me tudi ni brigalo, saj nisem imel nič pri tej zadevi. Je pa verjetno takrat v meni dozorel sklep, da se izognem zadnjemu dnevu šole in slovesu od nje, kar se je čez tri leta tudi zgodilo, da se nisem udeležil ne zaključnega šolskega izleta, ne valete ali kako se je že temu poslovilnemu ceremonialu tedaj reklo.

 Čez dvajset let me je usoda spet postavila pred podobno izbiro, ko je datum vabila srečanja s sošolci, na katerega sem takrat za spremembo želel iti, sovpadel ravno z mojim literarnim nastopom na prvih premskih srečanjih. Se razume, da sem dal prednost literaturi, ki je prevladovala v mojem življenju še naslednji dve desetletji. Zdaj me ne vleče nikamor več, razen še k zvonovom in k vam, dragi bralci, med katerimi je tudi nekaj nekdanjih sošolcev, ki jih ob tej priliki lepo pozdravljam in se jim zahvaljujem za dolgoletno potrpežljivo prebiranje mojih člankov. 
Naj ob tem pripomnim, da smo bili ena zadnjih generacij idealistov, ki je še imela željo spremeniti svet, kakor tudi vizijo, kako naj bi izgledal. Najbrž je k našemu rojstvu precej prispeval spodleteli Titov pohod na Trst, na kar so nas dolgo spominjali napisi z zvenečimi parolami na zidovih hiš ob cesti po vsej dolini naše Velke vode, naše starše pa vreščanje otrok, ki smo se kmalu zatem v takem številu rodili, da je zmanjkalo prostora v naši šoli in so nas morali dva razreda za dve leti nastaniti kar v prostorih nekdanje gostilne. Meni je pasalo, ker sem imel le dobrih sto metrov do šole.

No, z leti vse zbledi, tako spomini, napisi, kot ideje, ki so jih porajale in lepega dne presenečen ugotoviš, da je tisto, kar moraš spremeniti - pravzaprav ti sam, če hočeš, da bo tvoj in ostalih svet kdaj lepši! Potrudite se, da bo to že danes. 

VONJ PO JESENI

Nekaj čisto sveže nabranih posnetkov

Z GLAVO NA ZABAVO IN NAZAJ

Snežnik, december 2011

V naši deželici pod Triglavom, za katero vse bolj v en glas ugotavljamo, da se vrti v nasprotni smeri raja, kot tudi pravne države, lahko vseeno s kančkom zanosa povemo, da smo vsaj v nekaterih - čeprav ne ravno po posnemanja vrednih navadah - čisto pri vrhu svetovnega povprečja. 
Najstarejši rekord, ki ga zanesljivo branimo še iz časov Juge, se nanaša na letno porabo (če sem seveda prav slišal najnovejše podatke) 6 litrov - se razume popitega – čistega alkohola na prebivalca, kar bi zneslo po mojem izračunu 55 litrov vina z vsebnostjo 11% alk., zaradi česar nas statistično uvrščajo v narod alkoholikov, čeprav tja še ne spadamo. So pa pristojne službe že sprožile alarmno stanje glede zaskrbljujoče razsežnosti tega pojava, ki bi v času poglobljene gospodarske krize lahko prerasel v vsesplošno epidemijo, zato pripravljajo zelo ostre zakonske ukrepe, s katerimi naj bi zajezili porabo in tudi dostop do alkoholnih pijač. 
Nekateri se navdušujejo nad splošno prohibicijo, kot so jo imeli v Ameriki v začetku preteklega stoletja, ki pa se je izkazala kot povsem zgrešen način zdravljenja tega večplastnega problema, ki terja drugačen prijem, kot je splošna prepoved proizvajanja in prodaje alkoholnih pijač. Od ljudi ne moreš namreč zahtevati, da bodo kar čez noč spremenili svoje prehranske in druge razvade, še najmanj z zakonsko prisilo, če jih prej ne pripraviš do tega, da bodo razumeli koristnost in vzgojni smisel ukrepov ter jih tudi upoštevali. 

Da to ne velja za prometne predpise, se razume samo po sebi, ker bi si sicer vsak voznik po svojem občutku določal, katera je zanj zgornja še dopustna mera popitega alkohola, s katero lahko brez ogrožanja sebe in drugih sede za volan. Se pa ne strinjam z ničelno stopnjo, ki jo nekateri zadrteži predlagajo, ker bi to ljudi prej odbijalo, kot pa vzpodbujalo k odgovornemu obnašanju, oziroma izogibanju pitja alkoholnih pijač pred vožnjo.
 Tu zadenemo ob naše družabne navade, za katere mnogi menijo, da so preveč naklonjene alkoholu, čemur je težko oporekati. Naj spomnim, da so nastale v časih, ko so ljudje še hodili peš ali pa pozneje z javnimi prevoznimi sredstvi na obiske ali zabave, zaradi česar jim ni bilo treba tako paziti na število popitih kozarcev, kot zdaj, ko gremo z avtom. Resda ga vozi en sam, ne moremo pa od njega zahtevati, da bo ''na suho'' vztrajal na kakšni rojstnodnevni ''žurki'' ali v diskoteki pozno v noč - ne samo z alkoholom, ampak tudi z drugimi ''pripomočki za veselje'' napokanimi veseljaki, ki se jim običajno ne spi, kot tudi nikamor ne mudi. 

Pri tem sem se spomnil, kakšen vik in krik o kratenju osebnih svoboščin so nekateri dvignili ob predlogu prejšnje vlade, ki je pred nekaj leti predlagala, da naj bi diskoteke obratovale menda  ''le'' do dveh zjutraj, kot tudi, da naj bi se dijaki po določeni uri ne smeli brez spremstva staršev, oziroma odraslih pojavljati v javnih lokalih.
 Če bi ti predlogi tedaj obveljali, bi morda rešili kako mlado življenje, ki je ugasnilo v prometnih nesrečah zaradi čelnega trčenja ali prevračanje s ceste zaradi jutranje zaspanosti voznikov ob vračanju s predolgih nočnih zabav. Tu me ne prepriča dostikrat predvajan polovičen reklamni slogan : ''Z glavo na zabavo,'' ampak bi mu morali dodati še drugi, pomembnejši del, ki bi govoril o pravočasnem vračanju z nje z vsestransko bistro glavo, ker je tedaj najbolj potrebna. Kaj namreč koristi treznost, če voznika zaradi predolgega bedenja med vožnjo domov zagrabi nenadna zaspanost, ker bo enako nevaren, kot če bi bil pijan. 

Pri iskanju razlogov za še zmeraj preveliko število prometnih nesreč in žrtev pri nas ne gre kazati s prstom zgolj na alkohol, ampak tudi na objestnost in nasilnost, ki nimata nujno zveze z njim, ampak z našimi vedenjskimi vzorci, ki jih prenašamo tudi za volan. Tu bi morali začeti vzgajati bodoče voznike že od vrtca naprej, da bi jih navajali k strpnosti, na obvladovanje svojih nagnjenj po pretirani tekmovalnosti v cestnem prometu, predvsem pa k zdravi presoji svojih zmogljivosti, kar je v prometu še kako pomembno, da se ne lotimo nečesa, kar ne obvladamo, kot recimo brezglavega prehitevanja ali divjanja po cesti ob vsakih vremenskih pogojih, ker s tem dobesedno iščemo težave in žal pogosto tudi najdemo…

Če se vrnem na začetno temo o rekordnih šestih litrih popitega alkohola na prebivalca, se mi sama od sebe vsiljuje povezava s šestimi svečami na prebivalca (evropski rekord), ki smo jih porabili za ''razsvetljavo'' grobov menda samo ob letošnjih novembrskih praznikih spomina na pokojne. Oboje namreč kaže znake naše globoke bivanjske stiske, ki jo skušamo blažiti eni z alkoholom, drugi s svečami, tretji s samomorilskim divjanjem po cestah. Pri tem bi nam bolj koristilo, če bi se lotili preurejanja sedanjosti in jo naredili bolj prijazno in svetlo. Spomnimo se naših prednikov, ki so z vztrajnostjo zmogli prebroditi hujše krize od te, v kateri se nahajamo. Imeli so veliko vero v življenje, kot veselje do njega, ki nam ju zdaj nevarno zmanjkuje. Tega pa si predniki v nobenih, še tako slabih okoliščinah niso pustili vzeti, v čemer bi jih bilo ne samo vredno, ampak nujno posnemati. Preživetje in tisto, čemur pravimo ''sreča'' namreč ni odvisno od tega, kaj in koliko česa imaš, ampak, kako znaš s tem ravnati. Ko se bomo tega naučili, sem prepričan, da nam bo za notranjo pomiritev zadostoval en sam kozarec vina, kot tudi ena sama sveča, ker se nam bo zdelo, da je okoli nas že dovolj svetlo.