Snežnik - julij?
Ravno pred mednarodnim dnevom družine (bil 15. maja), so se v eni TV- oddaji lotili obravnavanja aktualne problematike sodobne slovenske družine in sicer tako imenovanega ''hotela mama,'' ki se ga poslužuje vse več mladih ljudi (tudi punce), neredko še po tridesetem letu starosti. Razpravljavci so bili skoraj enotnega mnenja, da tovrstna potuha s strani staršev ni dobra popotnica za uspešen start njihovih otrok v samostojno življenje, ker s tem zapravljajo v prazno svoja najbolj ustvarjalna leta. Tej ugotovitvi ni mogoče oporekati, ker še kako drži, da človeku zmanjkuje tako energije, kot tudi časa, da bi uspel postoriti vse, kar je potrebno za ustvarjanje lastne družine in doma, če z obojim zamuja morda za celo desetletje.
Razlogov za zavlačevanje je veliko. Med njimi je prav gotovo tudi ležernost mlade generacije. Ker vedo, da se jim ni treba boriti za svoj obstoj, se jim razumljivo nikamor ne mudi. Kar se pa tiče ''hotela mama,'' ki jim nudi razen zabave vse, kar potrebujejo za sprotno preživetje, pa ne bi tako dramatiziral, kot so nekateri razpravljavci v omenjeno oddaji, saj zgodovinske, kakor tudi sedanje izkušnje z globalno gospodarsko in podnebno krizo učijo, da blaginja ni nekaj samoumevnega, kaj šele trajnega, ampak se lahko na lepem konča, ne da bi vedeli, kako in zakaj. Podobno recimo lahko podjeten in ustvarjalen mlad človek zaradi propada podjetja istočasno pristane na cesti kot njegov vrstnik, ki se je izogibal dela. Je pa v nadaljevanju bistvena razlika med njima, ker se bo prvi takoj lotil sam poiskati izhod iz svojih težav, medtem, ko jih bo drugi prelagal na starše, če jih seveda še ima, sicer na ''veliko mamo'' državo, ki da ''mora'' poskrbeti zanj.
Razlogov za zavlačevanje je veliko. Med njimi je prav gotovo tudi ležernost mlade generacije. Ker vedo, da se jim ni treba boriti za svoj obstoj, se jim razumljivo nikamor ne mudi. Kar se pa tiče ''hotela mama,'' ki jim nudi razen zabave vse, kar potrebujejo za sprotno preživetje, pa ne bi tako dramatiziral, kot so nekateri razpravljavci v omenjeno oddaji, saj zgodovinske, kakor tudi sedanje izkušnje z globalno gospodarsko in podnebno krizo učijo, da blaginja ni nekaj samoumevnega, kaj šele trajnega, ampak se lahko na lepem konča, ne da bi vedeli, kako in zakaj. Podobno recimo lahko podjeten in ustvarjalen mlad človek zaradi propada podjetja istočasno pristane na cesti kot njegov vrstnik, ki se je izogibal dela. Je pa v nadaljevanju bistvena razlika med njima, ker se bo prvi takoj lotil sam poiskati izhod iz svojih težav, medtem, ko jih bo drugi prelagal na starše, če jih seveda še ima, sicer na ''veliko mamo'' državo, ki da ''mora'' poskrbeti zanj.
Vprašanje je, koliko takih ''otrok'' in kako dolgo jih zmore obdržati v svojem vse bolj obleganem hotelu (socialni transferji), ne da bi ogrozila prihodnost svoje širše družine? Na to ni odgovora, ker operiramo z matematično neznanko, v kateri ne moremo predvideti obsega, kaj šele izračunati trajanja dobe recesije, za katero nekateri strategi trdijo, da se umirja, drugi, da še nismo na dnu. Kjerkoli že smo, je zlata doba takšnih ali drugačnih ''mama hotelov'' nepreklicno v zatonu, ker bo slej ko prej kriza obšla prav vse sloje prebivalstva in s tem bistveno vplivala na zgodnejši odhod otrok od doma, ker jim enostavno ne bo več zmožen nuditi ''podaljšane oskrbe.''
Kako je z njo v domu za starostnike, pa smo lahko videli v enem od junijskih TV Tednikov, kjer so povedali, koliko ''mama hotelskih'' uslug so od države deležni varovanci domov po sedanjem zakonu o zdravstvenem varstvu. Ta (zdravstvena zavarovalnica) krije stroške za eno plenico na dan ter eno kopanje na mesec…In čeprav bi svojci sami priskrbeli dodatno plenico na dan za svojega sorodnika, ki leži v domu, mu je ne bi imel tam kdo zamenjati, ker ima negovalka statistično merjeno, na razpolago le kakih sedem do deset minut časa za posameznega bolnika, kar je manj od sobarice v hotelu, ki pospravlja postelje in sobo za gosti! In to zato, ker bi sicer bil mesečni prispevek za dom znatno višji, kot je, če bi zaposlili dodatne negovalke, kar pa večina varovancev z nizkimi pokojninami ne bi mogla plačati. Matematika je tu neizprosna, tako kot okoliščine, ki človeka privedejo v dom. Nekateri bi zlahka ostali vsaj še nekaj časa v domači oskrbi, če bi se svojci malo bolj potrudili. Prostora v povprečni slovenski hiši je po statističnih podatkih več kot dovolj, saj so skoraj vse občutno prevelike za sedanje uporabnike, zato ne bi bilo treba nikogar iz njih izrivati, da bi mu naredil prostor. Pri negi bi prav lahko sodelovali tudi otroci, oziroma vnuki, kar bi jim gotovo zbistrilo predstave in vpogled v življenje, da ni samo zabava, ampak lahko tudi breme, kadar ne more človek več sam skrbeti zase. Tedaj so dolžni prvi priskočiti na pomoč najbližji in šele nato institucije.
Četrta božja zapoved v ekumenskem prevodu Svetega pisma zveni takole: Spoštuj (dobesedno: slávi) očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji…kar lahko razumemo kot zagotovilo spokojnega preživljanja ''podaljška'' našega življenja v zameno za skrb za svoje obnemogle starše.
Dom za ostarele torej ne sme postati splošno ''odlagališče'' starostnikov, ampak zasilni izhod iz težav, ko jih ne zmoremo več obvladovati.
Morda pa kriza ne bo prevetrila samo naših družinskih proračunov, ampak tudi našo zavest, da bomo začeli drugače razmišljati in tudi ravnati. Predvsem pa, da ne bomo odnehali že ob prvi oviri, ki se nam postavi na pot. Z malo volje in truda se da marsikaj premostiti, kar se nam je zdelo nemogoče. Samo spoprijeti se je treba s težavo in obenem verjeti, da smo jo sposobni obvladati, pa uspeh ne bo izostal! Vredno je poizkusiti.
