Dragi bralci!
Ker
imate gotovo že do vrh glave izrazov, kot so kriza in recesija, s
katerimi vas dan za dnem bombardirajo mediji, vam ne bom še jaz
postregel z njimi za praznike, ko naj bi se človek razbremenil
vsakdanjih skrbi ter si nabral svežih moči za navadne dneve, ki
potem sledijo. Bi bilo pa dobro, če bi medtem v svoji bisagi, ki jo
vlečemo s sabo v novo leto, naredili inventuro in pogledali, ali so
v njej res same uporabne stvari, ali pa so vmes tudi takšne, za
katere je škoda naše dragocene življenjske energije, ki bi jo
koristneje uporabili za kaj drugega, kot za njihovo nošnjo. Ko sem
tuhtal, kaj naj vam napišem za letošnjo praznično misel, sem se
spomnil posrečene domislice mojega pisateljskega kompanjona Matjaža,
ki v enem svojih preteklih prispevkov trdi, da so za večino
sodobnega zla in krivic na svetu krive slabe risanke, ki so jih
državni in gospodarski vodje gledali v otroštvu. Bo menda kar
držalo, da precej človekovega odzivanja na življenjske okoliščine
v odraslosti verjetno res zavisi od tega, kako so ga pripravljali
nanje v otroštvu. Kar se mene tiče, nisem začel s pravljicami ali
risankami, ampak z branjem vseh dosegljivih del domače in tuje
književnosti ter šele v mladostniških letih, ko je prišla v naše
kraje doba televizije, prešaltral na risanke in filme. Naj ob tem
pripomnim, da v otroštvu nisem poznal, kaj šele imel lego kock in
podobnih ''pomagal'' za vzpodbujanje in zaposlovanje otroške
ustvarjalnosti, se pa ne spomnim, da bi se kdaj dolgočasil ali pa
čutil za kaj prikrajšanega. Pa ne zato, ker ''je bilo takrat vse
drugače in lepše,'' kot radi pozlatimo leta, ki so daleč za nami,
ampak, ker smo znali z domišljijo zapolniti in premostiti vsakršno
pomanjkanje. V sedanjem času, ko se to ponovno grozeče nakazuje na
obzorju našega neba v dosti večjem obsegu, kot so načrtovalci
zlate prihodnosti zarisali, bi nam prišla še kako prav zajetna
zaloga neupogljive volje do življenja, kakršno smo imeli v
otroštvu.
Te
nismo črpali iz risank, ampak iz pravljic in ljudskih pripovedk, za
katere nekateri sodobni vzgojitelji sicer menijo, da vsebujejo preveč
''škodljivih'' primesi strahov in raznih grozljivih (stresnih)
prizorov, da bi imele kake pozitivne vzgojne učinke na otroka. Ko
sem malo razglabljal o tem, zakaj so jih toliko vpletli vanje, sem
prišel do ugotovitve, da nikakor ne naključno, ampak, da bi se
otroci že od malih nog naučili obvladovati svoje prástráhove, ki
so prisotni v človekovi podzavesti ne glede na to, če je kdaj
poslušal pravljice ali ne! Strah je namreč tisti, ki bolj kot
okoliščine hromi človekovo voljo pri spoprijemanju s težavami, ki
so, ne samo v pravljicah, ampak tudi v ta pravem življenju, če ne
vedno rešljive, pa zagotovo obvladljive, če se le vztrajno lotimo
iskanja izhoda. Torej nikoli vnaprej obcagat!
Ko
sem že začel s citiranjem drugih avtorjev, bom tudi nadaljeval in
sicer z verzom iz popevke kantavtorja Iztoka Mlakarja ''Vesel Božič,''
kjer pravi nekako takole: ''…da ne bo grjeha, voščim vesel Božič
prav vsim, tudi assasinam in dušam prodanim…''
Kaj naj pa jaz vam
zaželim? Da bi si v prihajajočem letu na vaših vratih čim bolj
pogosto podajala kljuko ''sreča in zdravje,'' ki ju v prazničnih
dneh največkrat izrekamo in ki simbolizirata željo po usklajenemu
blagostanju duha in telesa. Pa privoščite si večkrat vmes in ne
samo za praznike kak požirek miru, ker dobro dene obojemu. Povrhu je
še zastonj.
Srečno!
