Ob gledanju TV poročil, da v precej primerih skoraj dve tretjini beguncev, ki vstopajo čez našo mejo, predstavljajo za vojsko zmožni moški, se mi je samodejno sprožila asociacija na generacijo naših očetov Primorcev, rojenih med leti 1920-26, ki so po razpadu italijanske države in vojske 8.9. 1943 kot njeni vojaki pristali v raznih zavezniških vojaških ujetništvih na jugu Italije. Kor berem v knjigi Prekomorci, se jih je od tam še isto jesen velika večina pridružila t.i.m. Prekomorskim brigadam, ki so predstavljale prvo večjo vojaško organizirano formacijo slovenske partizanske vojske, ki se je že naslednjo pomlad izkrcala v Dalmaciji in se vključila v boje za osvoboditev.
Zame osebno sta pomembni prva in tretja brigada. V prvi je namreč bil in na Korčuli tudi padel moj, le dobrih 18 let star stric Toni, ki ga je po pripovedovanju moje mame - njegove sestre - neznansko dajalo domotožje, zato se je brez pomisleka prijavil v prvo brigado v dobri da gre osvobajat svojo domovino. Za njim ostala le zbledela spomenica s Titovim podpisom nad posteljo njegove mame, na kateri je pisalo nekako takole: da se je njen sin skojevec (ni mi znano, da bi bil) odzval klicu KPJ k uporu proti okupatorju... Ko sem to bral, sem bil še otrok in šele odrasel razumel pomen in težo besed na tistem kosu papirja, ki se ga je oklepala kot svetinje. Moja uboga stara mama se vse do konca ni zavedla svoje slepote, sicer ne bi hvalila Tita, ki ji je odmeril borih 1200 Din (okrog 20€) mesečne ''preživnine'' za padlim sinom. Enako usodo so z njo delile tudi ostale žene ali matere talcev, medtem, ko so nekateri domnevni borci, ki so morda le od daleč povohali borbo in odnesli celo kožo, dobivali tako visoke izjemne pokojnine (do 100 000 din), da jih dobesedno niso mogli pokončati. Očitno so bili režimu taki bolj koristni, kot padli, čeprav cel mesec pijani.
Vrnimo se nazaj k prekomorskim brigadam in sicer k tretji, ki sem jo vzel pod drobnogled predvsem zato, ker je bila najštevilčnejša, kot tudi, ker je sodelovala pri zaključnih bojih za osvoboditev Reke, Ilirske Bistrice in Trsta v začetku maja 1945.
Ustanovljena je bila v Gravini pri Bariju 17. 12. 1943. V polni bojni sestavi je štela 1880 mož, od tega je bilo 1120 Slovencev, ostali hrvaške, črnogorske in celo italijanske narodnosti. Svobode ni dočakalo 836 mož, ali 44% od prvotnega sestava brigade. Slednje se je spreminjalo in proti koncu tudi precej povečalo.
v Ilirski Bistrici
Kar me je pri branju teh na videz suhoparnih podatkov najbolj prevzelo je ugotovitev, da naši predniki niso nikoli prostovoljno zapuščali svojega ozemlja, čeprav je bilo še tako razorano od vojne vihre, ampak vedno silili nazaj. Stavim, da se tudi tisti Slovenci, ki so bežali na koncu vojne preko Karavank pred Titovo vojsko, kesajo da so se podali na pot izgnanstva.
Čudi me obnašanje sedanjega arabskega in afriškega človeka, ki se tako množično in lahkomiselno podaja na pot prostovoljnega suženjstva, h kateremu jih mamijo trgovci z ljudmi s svojimi lažnimi predstavami o obljubljeni deželi, ki ne obstaja. Obstaja pa podzemlje, v katerem utegnejo ponikniti kot že sto tisoči pred njimi kot cenena delovna sila nikoli sitih dobičkarjev, ki tem nesrečnikom znajo zaračunati celo tuje humanitarne usluge, ki so jih deležni po poti. O tem pa naša razsvetljena družba ne upa razmišljati, da si ne pokvari humanističnega spanca.
