Snežnik, marec 2005
Vse več ljudi izraža nezaupanje do konfesionalnih zdravstvenih uslug, ker menijo, da jih dohtarji prepočasi in po kosih ''obdelujejo,'' zaradi česar jih po njihovem mnenju tudi ne morejo uspešno ozdraviti. Ravno iz tega nezadovoljstva ali bolje neučakanosti, se precej bolnikov zateka po pomoč k raznovrstnim ''duhovnim'' zdravilcem, ki ponujajo (seveda ne zastonj) nekakšno ''celostno'' zdravljenje telesnih ter duševnih tegob z raznimi naravnimi zdravilnimi tehnikami, ki naj bi jih s pridom (zakaj so pa potem izumrle?) uporabljale že stare kulture.
Nekateri prisegajo na staroegipčanski, drugi na šamanski, tretji na esenski in ne vem še vse čigavi način odpravljanja zamaškov v človekovem energetskem tokokrogu, ki po njihovem mišljenju povzročajo večino bolezni. Še malo pa bomo pristali v miselnosti Jezusovih sodobnikov, ki so trdili, da je bolezen nekakšna javna in seveda tudi zaslužena božja kazen za naše ''grešno'' življenje ali pa grehe naših prednikov. Teza ne drži, ker potemtakem ne takrat, ne sedaj ne bi smel biti nihče bolan, če se imamo vsi za poštene in pravične, ker se po tej logiki takšnim ne bi smelo primeriti, da nas bi zadela bolezen!
Osebno pristanem na teorijo verjetnosti, da če se nekdo dolgotrajno izpostavlja stresnemu življenju in nezmernosti, se mu bo slej ko prej kaj zalomilo v njegovem telesnem ali pa duševnem mehanizmu. Sodobni vrači se motijo, če mislijo, da imajo v rokah univerzalno zdravilo za odpravljanje vseh sedanjih civilizacijskih težav v obliki nekakšnih ''transfuzij'' energij, ki naj bi človeka prečistile in usposobile za vrnitev v normalno življenje, ker to več ne obstaja.
Če bi torej človek hotel obvarovati svoje zdravje in duševni mir, bi se moral odseliti v puščavo, kot so to počeli v starem veku, ali pa bivati vsaj kilometer proč od prvega soseda. Dandanes to ni možno, ker so že vsi mirni kotički zasedeni. Ne kaže nam torej drugega, kot v tem, kar imamo in kjer smo, narediti bolj življenju prijazno okolje in vzdušje.
Nekateri prisegajo na staroegipčanski, drugi na šamanski, tretji na esenski in ne vem še vse čigavi način odpravljanja zamaškov v človekovem energetskem tokokrogu, ki po njihovem mišljenju povzročajo večino bolezni. Še malo pa bomo pristali v miselnosti Jezusovih sodobnikov, ki so trdili, da je bolezen nekakšna javna in seveda tudi zaslužena božja kazen za naše ''grešno'' življenje ali pa grehe naših prednikov. Teza ne drži, ker potemtakem ne takrat, ne sedaj ne bi smel biti nihče bolan, če se imamo vsi za poštene in pravične, ker se po tej logiki takšnim ne bi smelo primeriti, da nas bi zadela bolezen!
Osebno pristanem na teorijo verjetnosti, da če se nekdo dolgotrajno izpostavlja stresnemu življenju in nezmernosti, se mu bo slej ko prej kaj zalomilo v njegovem telesnem ali pa duševnem mehanizmu. Sodobni vrači se motijo, če mislijo, da imajo v rokah univerzalno zdravilo za odpravljanje vseh sedanjih civilizacijskih težav v obliki nekakšnih ''transfuzij'' energij, ki naj bi človeka prečistile in usposobile za vrnitev v normalno življenje, ker to več ne obstaja.
Če bi torej človek hotel obvarovati svoje zdravje in duševni mir, bi se moral odseliti v puščavo, kot so to počeli v starem veku, ali pa bivati vsaj kilometer proč od prvega soseda. Dandanes to ni možno, ker so že vsi mirni kotički zasedeni. Ne kaže nam torej drugega, kot v tem, kar imamo in kjer smo, narediti bolj življenju prijazno okolje in vzdušje.
S predlogom uvedbe zakona o pravicah živali in prepovedi njihovega klanja, ki ga hočejo nekateri zagreti zagovorniki vegetarijanstva vnesti celo v našo ustavo, prav gotovo ne bomo kaj prida doprinesli k zmanjšanju obolevnosti našega prebivalstva, če ne bomo odpravili razlogov, ki so nas privedli v to stanje. Najnovejša študija je pokazala, da na severovzhodu naše države ljudje povprečno živijo menda sedem let manj, ter približno enkrat bolj zbolevajo, kot v drugih regijah. Za razlog navajajo nizko izobrazbeno ter socialno raven prebivalstva (velika brezposelnost).
Spregledali so poglavitni dejavnik in sicer denar, ki odločilno vpliva na prehrambene ter življenjske navade ljudi. Kdor ima dovolj pod palcem, si lahko privošči počitnice na morju in v gorah, toplice, fitnes, savno, zimski bazen, masaže, akupunkturo, homeopata, psihoterapevta in seveda zdravo prehrano. Kdor pa je na robu preživetja, si ne glede na izobrazbo ali zdravstveno osveščenost, ki ju povsod tako poudarjajo, od vsega prej naštetega ne more privoščiti niti zdrave hrane (tudi vegetarijanske ne), ker je predraga za njegov žep, zato je prisiljen kupovati poceni, a zdravju škodljive prehrambene izdelke. Ostale želje itak samoumevno odpadejo.
Tu ni kaj filozofirati, ampak se lotiti potrebnih ukrepov. Pa ne s prepovedjo uživanja rdečega mesa, marveč z zvišanjem življenjskega standarda, ki bi vsem omogočil dostop do bolj zdrave prehrane, s čimer bi gotovo zelo zredčili vrste v čakalnicah naših zdravstvenih ustanov. K temu bi lahko precej pripomogli že zdaj, če bi nekateri nehali za vsak kašelj tekati k svojemu zdravniku in s tem naredili prostor tistim, ki ga res potrebujejo. Potem bi gotovo manj negodovali, da nas dohtarji le na pol poslušajo. Če bi namreč pri tej količini bolnikov in zmogljivosti, ki jih finančno omogoča naše zdravstvo, vsakemu bolniku posvetili toliko časa, kot bi se njemu zdelo primerno, bi nastali podobni zastoji, kot na sodiščih, kjer nekateri primeri čakajo leta, da pridejo na vrsto za obravnavo, le s to razliko, da je mnogi bolniki ne bi dočakali živi…
Spregledali so poglavitni dejavnik in sicer denar, ki odločilno vpliva na prehrambene ter življenjske navade ljudi. Kdor ima dovolj pod palcem, si lahko privošči počitnice na morju in v gorah, toplice, fitnes, savno, zimski bazen, masaže, akupunkturo, homeopata, psihoterapevta in seveda zdravo prehrano. Kdor pa je na robu preživetja, si ne glede na izobrazbo ali zdravstveno osveščenost, ki ju povsod tako poudarjajo, od vsega prej naštetega ne more privoščiti niti zdrave hrane (tudi vegetarijanske ne), ker je predraga za njegov žep, zato je prisiljen kupovati poceni, a zdravju škodljive prehrambene izdelke. Ostale želje itak samoumevno odpadejo.
Tu ni kaj filozofirati, ampak se lotiti potrebnih ukrepov. Pa ne s prepovedjo uživanja rdečega mesa, marveč z zvišanjem življenjskega standarda, ki bi vsem omogočil dostop do bolj zdrave prehrane, s čimer bi gotovo zelo zredčili vrste v čakalnicah naših zdravstvenih ustanov. K temu bi lahko precej pripomogli že zdaj, če bi nekateri nehali za vsak kašelj tekati k svojemu zdravniku in s tem naredili prostor tistim, ki ga res potrebujejo. Potem bi gotovo manj negodovali, da nas dohtarji le na pol poslušajo. Če bi namreč pri tej količini bolnikov in zmogljivosti, ki jih finančno omogoča naše zdravstvo, vsakemu bolniku posvetili toliko časa, kot bi se njemu zdelo primerno, bi nastali podobni zastoji, kot na sodiščih, kjer nekateri primeri čakajo leta, da pridejo na vrsto za obravnavo, le s to razliko, da je mnogi bolniki ne bi dočakali živi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar