časopis Snežnik, februar 2001
Vsak človek ima svoj rojstni kraj, ki si ga navadno ne more sam izbrati, ampak mu ga določi usoda in njegovo ime ga poslej spremlja kot nevidna senca vse življenje, če si to želi ali ne, v vseh dokumentih in pri slavnih ljudeh po smrti celo na spominskih ploščah, ki jih hodijo radovedni turisti ogledovat. Pogostna tarča tovrstne neizživete kulturne romarske gorečnosti je ravno prenovljena Kettejeva spominska soba v nekdanji premski šoli, na katero ob koncu šolskega leta jurišajo trume od dolge vožnje pregretih šolarjev, ki jih pripeljejo tja z avtobusi, da bi si čisto od blizu ogledali rojstno hišo in kraj tega slavnega pesnika slovenske moderne. Tja pa ne prihajajo samo mulci in njihovi izmučeni učitelji, ampak tudi romarji iz tretjega življenjskega obdobja, ki želijo na stara leta na hitro nadoknaditi vse zamujene priložnosti mladih let, ko si niso utegnili ogledati vseh lepot in znamenitosti naše dežele, ker so imeli druge opravke. In ker želijo res čisto vse videti, jim pokažejo še skoraj prazen grad in okrušene Kraljeve slike v cerkvi, nad katerimi se seveda v svoji kulturni prebujenosti zgražajo, da so še zmeraj v tako klavrnem stanju. V glavnem pa odhajajo potešeni in s prikrito solzo v očeh, ker so dostojno izpolnili svoje kulturno poslanstvo. To je opaziti na njihovih obrazih, ki drsijo mimo v tistih velikih škatlah za prevažanje ljudi. Tudi meni se ob teh prizorih milo stori, ko mi vsakokrat pride naprej, da si ne smem več teh žlahtnih čustev deliti z njimi, odkar so cestarji pred časom sneli tablo s krajevnim imenom naše vasi. Vem, da mi bo kdo takoj navrgel, da se po nepotrebnem toliko vznemirjam zaradi ene same pozabljene table, ki je stala tam samo zaradi prometnega znaka, ki označuje začetek naselja. Prav. Nikar pa me ne prepričujte, da predstavlja tisti kos pleha s številko, ki visi nad našim partonom, še zmeraj ime mojega rojstnega kraja in da tudi v dokumentih ni opaziti nobenih sprememb. Stvari se spreminjajo najprej navznoter, čeprav se nam zdijo zmeraj enake in se šele pozneje sesujejo, ko tega ne pričakujemo. Človek ni nobena izjema.
Ja, samo zaradi table se počutim drugače. Ko ne bi pisal, me ne bi toliko brigalo, če stoji ali ne in bi se že kako izmazal, ko bi me kje vprašali, od kod sem. A vsak pesnik, čeprav mu ni do tega, mora imeti svoj rojstni kraj že iz čustvenih nagibov, da se lahko nanj izgovarja, ko mu gre kaj narobe. Prešeren je imel svojo drago Vrbo, o kateri je spesnil pomenljiv sonet. V njem nas prepričuje, da naj človek nikar ne odhaja iz svojega rojstnega kraja brez pravega razloga, ker bo vse življenje nesrečen.In da bi si to zapomnili za zmeraj, smo se ga morali v šoli naučiti na pamet. Za Ketteja mi znano, če je kaj obrajtal svoj rojstni kraj, v katerem se je slučajno rodil, ker ga ni nikoli omenjal v pesmih in tudi verjetno se ni več vrnil vanj vse do zdaj, ko ima tu, če mu je to všeč ali ne, lepo spominsko sobo, ker v Stari cukrarni res ne bi primerno imeti kaj takšnega. Ne bi bilo spodobno …..
Mene pa je skoraj premagala skušnjava, da bi to storil napisal pesem namreč o svojem rojstnem kraju, a sem že pri prvem verzu nehal, ko sem se spomnil na tisto prazno štango pod pošto, na kateri ni table z mojim rojstnim krajem. Pa piši, če imaš o čem!
Gotovo bi se domorodci, ki bivajo v centru vasi takoj obregnili, zakaj se prištevam mednje, ko pa vsi vejo, da bivam spodaj v Potoku, za katerega se ne ve, kam zdaj spada, ko neprestano okoli nas premikajo občinske meje. Lahko se že jutri prebudimo v občini Notranjski regijski park, ki bi celo našo ozko dolino verjetno razdelil na dvoje, ker nas potok ločuje med seboj. Potem bi imeli vsaj mir, ker bi zaradi prepovedi vožnje morali ubogi kulturniški romarji hoditi peš na vrh ( kar bi bilo bolj primerno njihovemu namenu ) in se ne bi več tako samozadovoljno vozili mimo nas.
Ampak to vseeno ne bi rešilo mojih čustvenih težav z rojstnim krajem vse dokler ne bo tam tiste presnete table, na kateri bo nekaj pisalo. Do tedaj pa moram molčati in se zavijati v kulturni molk tako, kot moji nekdanji sovaščani. Če nimam drugega, moram obdržati na sebi vsaj dostojanstvo. To je tisto zadnje ogrinjalo, ki ga človek nikoli ne sme sleči…niti v svojem rojstnem kraju, čeprav nima še imena…
Ni komentarjev:
Objavite komentar