Snežnik, junij 2005
Pogosto slišim kje koga tarnati, kako je svet razčlovečen do amena, posebno naša deželica pod Triglavom, ki drvi v divji kapitalizem ter motri svet in ljudi okoli sebe skozi eno samo dioptrijo, ki jo premore in to je : dobiček. Se načeloma strinjam, vendar kljub temu ni vse tako temno, kot izgleda, celo v naši občini ne, kjer smo v marsičem še bolj na dnu, kot drugje. Veliko svetlih zvezd je med nami, ki pa jih zaradi zamegljenosti z malodušjem, ki ga vsi nezavedno širimo, ne opazimo. O eni takšnih zvezdic v osebi prijazne uslužbenke na trnovski pošti sem pisal natanko pred dvema letoma, kako mi je pod svojim pultom mesec dni hranila svečo, ki sem jo pri njej kupil in pozabil, čeprav za to ni bila plačana. In takšne ''storitve'' zagotovo tudi niso na seznamu opisa njenih delovnih nalog. Povem vam, da me je tista sveča še dolgo grela in vsakokrat, ko se spomnim nanjo, se mi zdi, da postane nebo nad mano za odtenek svetlejše, čeprav je še tako oblačno.
Pred kratkim se mi je zgodilo nekaj podobnega in sicer v trgovini, kjer pa me pod pultom ni čakala spet sveča, marveč čokolada, katere nisem kupil in pozabil, ampak samo plačal, ker se je naključno znašla ob moji špeceriji na blagajniškem pultu in posledično na mojem računu. Stvar od niča bi rekli po domače, posebno, če se niti ne spomniš, kaj si kje pred dvema tednoma kupil in koliko plačal. Ni pričakovati, da bi te na to spomnil prodajalec, posebno, če ti je preveč zaračunal. In tudi če si ti njemu kaj ostal dolžan, se ne bo preveč naprezal z razčiščevanjem, če je šlo za par tolarjev. Naj ob tem omenim, kaj se je na to temo pred leti zgodilo moji prijateljici, ko je na poti iz trgovine proti domu opazila, da njen mulo žveči čokolado, ki mu je ni kupila, ne plačala. Da bi ga za zmeraj odvadila takega neodgovornega obnašanja, ga je takoj odgnala nazaj k trgovki, da bi poravnal račun in se ji opravičil. Ko sta prišla do nje, je mlada gospa doživela neprijetno presenečenje in hkrati vzgojno klofuto, ko jo je trgovka skoraj nadrla, čemu za par tolarjev zganja tak cirkus, ker da ima ona s tem samo sitnosti pri popravljanju dnevnega obračuna, kjer se take malenkosti sploh ne poznajo.
Pred kratkim se mi je zgodilo nekaj podobnega in sicer v trgovini, kjer pa me pod pultom ni čakala spet sveča, marveč čokolada, katere nisem kupil in pozabil, ampak samo plačal, ker se je naključno znašla ob moji špeceriji na blagajniškem pultu in posledično na mojem računu. Stvar od niča bi rekli po domače, posebno, če se niti ne spomniš, kaj si kje pred dvema tednoma kupil in koliko plačal. Ni pričakovati, da bi te na to spomnil prodajalec, posebno, če ti je preveč zaračunal. In tudi če si ti njemu kaj ostal dolžan, se ne bo preveč naprezal z razčiščevanjem, če je šlo za par tolarjev. Naj ob tem omenim, kaj se je na to temo pred leti zgodilo moji prijateljici, ko je na poti iz trgovine proti domu opazila, da njen mulo žveči čokolado, ki mu je ni kupila, ne plačala. Da bi ga za zmeraj odvadila takega neodgovornega obnašanja, ga je takoj odgnala nazaj k trgovki, da bi poravnal račun in se ji opravičil. Ko sta prišla do nje, je mlada gospa doživela neprijetno presenečenje in hkrati vzgojno klofuto, ko jo je trgovka skoraj nadrla, čemu za par tolarjev zganja tak cirkus, ker da ima ona s tem samo sitnosti pri popravljanju dnevnega obračuna, kjer se take malenkosti sploh ne poznajo.
Pa smo tam, namreč pri otopelem čutu za etično odgovornost, ki jo zelo primanjkuje v naši deželici pod Triglavom, zaradi česar imamo toliko poneverb in goljufij, da prej zastarajo, preden utegnejo na sodiščih priti na vrsto. Ravno zato je ravnanje prodajalke Majde iz bistriškega marketa, ki ji čokolada, ki je nisem pri njih kupil, a vseeno plačal, ni dala miru, vse dokler je ni odštela od mojega računa- vredno občudovanja in javne pohvale. Šlo je za mnogo več, kot le za tistih nekaj tolarjev, kolikor je čokolada stala ; šlo je za izpit iz poklicne etike in medsebojnega zaupanja, ki se začne ali konča pri malih stvareh. In če ne bomo gojili tovrstne rahločutnosti, ki jo je pokazala gospa Majda s tem, ko se je lepo izrazila, da ne želi nositi tiste čokolade na duši, potem ne moremo pričakovati izboljšanja družbenih razmer, nad katerimi bentimo, da so na psu z javno moralo vred, ki dopušča in odpušča vse mogoče svinjarije, o katerih slišimo in beremo vsak dan.
Za zajezitev te povodnji je potreben in pomemben vsak kamenček, ki ga prispevamo s svojim osebnim zgledom in ravnanjem. Več, ko jih bo, močnejši in varnejši bo jez in mi za njim. K temu lahko vsak kaj prispeva, če ne drugega, kakšno pohvalo, kadar je to potrebno. Nihče se zaradi tega ne bo prevzel, se bo pa gotovo dobro počutil, ko bo videl, da njegov trud ni ostal neopažen. Kar se slednjega tiče, menim, da si vse naše bistriške prodajalke zaslužijo po eno zvezdico za svojo prijaznost in ustrežljivost do kupcev. Bi pa dal črno piko našim trgovcem ( mislim lastnike bistriške živilske prodajne mreže), ker po zaprtju Balastya človek ne more nikjer dobiti takšnega sezonskega sadja (razen morda banan), ki bi ga lahko še isti dan dal v usta. Jabolka moram recimo najmanj teden ''pacati'' na toplem preden postanejo užitna. Tudi z kiwiji bi lahko balinal…Vem, da se sliši noro, a zelo prav bi prišla kaka trgovina z malce manj blestečim, a takoj užitnim sadjem. Seveda po nižji ceni. Prepričan sem, da dobiček od prodaje ne bi bil nič manjši, naše zadovoljstvo pa gotovo večje, kot sedaj, ko imamo iz trgovine prineseno sadje bolj za razstavo, kot za hrano.
Za zajezitev te povodnji je potreben in pomemben vsak kamenček, ki ga prispevamo s svojim osebnim zgledom in ravnanjem. Več, ko jih bo, močnejši in varnejši bo jez in mi za njim. K temu lahko vsak kaj prispeva, če ne drugega, kakšno pohvalo, kadar je to potrebno. Nihče se zaradi tega ne bo prevzel, se bo pa gotovo dobro počutil, ko bo videl, da njegov trud ni ostal neopažen. Kar se slednjega tiče, menim, da si vse naše bistriške prodajalke zaslužijo po eno zvezdico za svojo prijaznost in ustrežljivost do kupcev. Bi pa dal črno piko našim trgovcem ( mislim lastnike bistriške živilske prodajne mreže), ker po zaprtju Balastya človek ne more nikjer dobiti takšnega sezonskega sadja (razen morda banan), ki bi ga lahko še isti dan dal v usta. Jabolka moram recimo najmanj teden ''pacati'' na toplem preden postanejo užitna. Tudi z kiwiji bi lahko balinal…Vem, da se sliši noro, a zelo prav bi prišla kaka trgovina z malce manj blestečim, a takoj užitnim sadjem. Seveda po nižji ceni. Prepričan sem, da dobiček od prodaje ne bi bil nič manjši, naše zadovoljstvo pa gotovo večje, kot sedaj, ko imamo iz trgovine prineseno sadje bolj za razstavo, kot za hrano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar