Snežnik 2009
Gotovo se vsaj del tistih bralcev, ki so hodili k verouku, še spominja biblične zgodbe o Egiptovskem Jožefu, ki so ga hudobni bratje prodali za sužnja v Egipt, kjer pa je s svojim izjemnim darom modrosti in razlaganja sanj pri faraonu kmalu pridobil toliko simpatij in zaupanja, da ga je postavil na mesto visokega državnega uradnika. V času sedem let trajajočega sušnega obdobja je po vsem Bližnjem vzhodu zavladala huda lakota, le v Egiptu so se ji ravno s pomočjo Jožefove razlage faraonovih sanj o sedmih suhih kravah izognili, ko so si na njegovo priporočilo ob dobrih letinah pred začetkom suše napravili tolikšno zalogo žita, da so ga v času krize celo sosednim plemenom prodajali. Kot kupci so se v Egiptu pojavili tudi Jožefovi bratje, kamor jih je njihov skupni oče in plemenski poglavar Jakob - ustanovitelj Izraela - poslal po žito. Do tu zveni svetopisemska pripoved kot kakšna pravljica s srečnim koncem za vse, ko Jožef prepozna svoje brate in jim po nekaj čustveno obarvanih vzgojnih lekcijah tudi odpustil njihovo hudobno početje ter potem celo skupaj z njihovimi družinami vred vzame k sebi v Egipt, kjer so najbrž tudi zares srečno živeli do konca svojih živih dni. A to samo do Jožefove smrti in s tem tudi spomina na njegove zasluge pri Egipčanih, ko se za izraelsko pleme, ki se je bilo do tedaj že namnožilo v številčen narod, pričnejo težki časi, saj jim je grozilo fizično iztrebljenje s strani egipčanske večine, pred katerim jih je rešil Mojzes, ko je izraelsko ljudstvo popeljal preko Trstičnega morja v Sinajsko puščavo.
Tam pa so se začele zanj težave, ker se mu je narod kratko malo uprl in začel očitati, da nima ''nič'' od njegove osvoboditve izpod egipčanskega jarma, kjer da so bolje živeli in jedli, kot pa med tavanjem po puščavi, ker so si predstavljali, da jim bo od Boga obljubljena in tedaj zelo obljudena dežela Kánaan kar sama padla v naročje. Kot beremo, so se morali dolgo krvavo bojevati, da so sploh prišli vanjo. Tam jim je uspelo ustvariti svoje kraljestvo, ki pa se je zaradi medsebojnih razprtij kmalu razdelilo na dva dela in pozneje vse skupaj razpadlo ter prešlo v tuje roke vse do polovice preteklega stoletja, ko jim je z vojaško silo uspelo ponovno zavzeti del svojega nekdanjega etničnega ozemlja, za kar pa - kot lahko vidimo sami - še do zdaj niso našli pravične rešitve za Palestince, ki so jih bili tedaj od tam izgnali iz svojih domov in strpali v begunska taborišča.
Te zgodbe ne omenjam naključno, ker je v prvem in drugem delu precej podobna našemu obnašanju v prvih resnih težavah, v katere smo zabredli konec prvega desetletja po osamosvojitvi, ko se podobno kot Židje po izhodu iz Egipta, mnogi že na glas pritožujejo, da so v nekdanji Jugi - čeprav z občutno nižjim standardom - bolj lagodno živeli, predvsem pa manj delali, kot v samostojni državi. Pozabljajo pa, da blaginja ni in ne more biti najvišja vrednota ter cilj človeškega prizadevanja na zemlji, ampak domovina in svoboda, s katerima po osamosvojitvi ravnamo, kot da se ni treba zanju več truditi in dograjevati, ko ju enkrat imaš, kar je nevarna iluzija, ki se lahko konča s podobno kruto streznitvijo, kot so jo doživeli Židje v obljubljeni deželi po lahkomiselno zapravljeni samostojnosti. Oboje bi lahko obdržali, če bi upoštevali svarila in navodila svojih prerokov, kako v konkretnih zgodovinskih okoliščinah ravnati; namesto tega pa so se bolj zanesli na svoje politične špekulacije in sklepanje neuporabnih zavezništev s sosedi, ki so jih privedla v popolno odvisnost od tujcev in posledično v razselitev po vsem svetu.
Tudi nam se lahko kaj takega primeri, če bomo nadaljevali v sedanji smeri nebrzdane javne porabe, kjer se nihče ni pripravljen odreči koščku svojih socialnih pravic (beri:lagodnosti) v korist skupne prihodnosti, ki ni nekaj samoumevnega, ampak si jo je treba prigarati. Pa ne z zahtevami, ki jih ni možno uresničiti, marveč s trudom za pravno urejeno družbo, v kateri bodo bremena krize pravično porazdeljena, zlorabe zakonodaje in položaja pa ustrezno kaznovane, vključno s kratenjem delavskih pravic, kar je predpogoj za socialni mir, brez katerega ni možno izpeljati nobenih potrebnih reform. Tu se ne gre zanašati na špekulacije o hitrem globalnem razpletu gospodarske krize, ampak predvsem na lastne moči, s katerimi se da premostiti tudi dobo sedmih suhih krav, za katerimi zagotovo pridejo debelejše, če smo seveda dovolj vztrajni, da dočakamo z njimi vred boljše čase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar