Če bi človek sodil zgolj po zunanjem videzu, bi rekel, da sedanja generacija naših mladostnikov ne premore nobene upornosti več in nobene želje po spremembah ter da se je povsem sprijaznila z razpadanjem družbe. Vprašujem se, ali je res izhlapela iz njih vsa uporna kri njihovih prednikov, ki so se v preteklosti nenehno trdovratno upirali vsakemu podrejanju od kogarkoli in gonili svojo tudi kadar jim ni bilo ravno potrebno, niti koristno. To je bilo nekakšno ohranjanje uporniške kondicije za tiste čase, ko bo šlo zares. Takšnih časov, ko je šlo za preživetje naroda pa je bilo v naši zgodovini kar precej in si sledijo v nekakšnih ciklusih, kot recimo sušna obdobja.
Mislili smo, da jih je z osamosvojitvijo dokončno zares konec (slabih časov namreč), a smo se podobno ušteli, kot petinštiridesetega, ko so tedanji osvoboditelji na ves glas trdili isto. Marksizem je tudi še do nedavno samozavestno zagotavljal, da je razvozlal vse skrivnosti sile (dialektika) ki poganja kolo zgodovine, s katero ga je odslej možno obvladovati in predvideti smer gibanja zgodovinskega dogajanja. Figo ga je možno, ker sicer ne bi komunizem končal pod njenim kolesjem! Ničesar ni torej možno z gotovostjo vnaprej predvideti, razen spreminjanja, kateremu je podvrženo vse bivajoče.
Kakšno obliko si bo privzelo, pa ne vemo vse do tedaj, ko se zgodi mutacija in tedaj ni več časa za popravne izpite. Kdor je že enkrat, ko je bil na oblasti - pogrnil v predmetu iz modeliranja družbe, lahko še drugič, če se spet dokoplje do nje in uporablja iste vzorce in metode reševanja njenih nasprotij, kot jih je prvič. O tem ni dvoma. Skoraj vse, kar se zdaj dogaja na domači sceni, je težnja po tihi restavraciji preživetih neučinkovitih družbenih modelov v novi kozmetično popravljeni preobleki. To ni nikakršno ohranjanje ''svetle'' uporniške tradicije, ampak neodgovorno poigravanje z zgodovinskimi naključji, pri čemer Slovenci nismo nikoli imeli preveč srečne roke. S temi stvarmi se bomo morali tako ali drugače enkrat spogledati, tako, kot s polpreteklo zgodovino, ki je še vedno zavita v meglo. Mene osebno čudi, zakaj nekdanji akterji ''novega družbenega reda in človeka,'' ki so bili na svojih manifestacijah tako zgovorni, niso o pravem času zbrali toliko poguma in narodu pojasnili svojega početja tik po vojni, ko so se dogajale nečedne stvari in izvensodni poboji.
Mislili smo, da jih je z osamosvojitvijo dokončno zares konec (slabih časov namreč), a smo se podobno ušteli, kot petinštiridesetega, ko so tedanji osvoboditelji na ves glas trdili isto. Marksizem je tudi še do nedavno samozavestno zagotavljal, da je razvozlal vse skrivnosti sile (dialektika) ki poganja kolo zgodovine, s katero ga je odslej možno obvladovati in predvideti smer gibanja zgodovinskega dogajanja. Figo ga je možno, ker sicer ne bi komunizem končal pod njenim kolesjem! Ničesar ni torej možno z gotovostjo vnaprej predvideti, razen spreminjanja, kateremu je podvrženo vse bivajoče.
Kakšno obliko si bo privzelo, pa ne vemo vse do tedaj, ko se zgodi mutacija in tedaj ni več časa za popravne izpite. Kdor je že enkrat, ko je bil na oblasti - pogrnil v predmetu iz modeliranja družbe, lahko še drugič, če se spet dokoplje do nje in uporablja iste vzorce in metode reševanja njenih nasprotij, kot jih je prvič. O tem ni dvoma. Skoraj vse, kar se zdaj dogaja na domači sceni, je težnja po tihi restavraciji preživetih neučinkovitih družbenih modelov v novi kozmetično popravljeni preobleki. To ni nikakršno ohranjanje ''svetle'' uporniške tradicije, ampak neodgovorno poigravanje z zgodovinskimi naključji, pri čemer Slovenci nismo nikoli imeli preveč srečne roke. S temi stvarmi se bomo morali tako ali drugače enkrat spogledati, tako, kot s polpreteklo zgodovino, ki je še vedno zavita v meglo. Mene osebno čudi, zakaj nekdanji akterji ''novega družbenega reda in človeka,'' ki so bili na svojih manifestacijah tako zgovorni, niso o pravem času zbrali toliko poguma in narodu pojasnili svojega početja tik po vojni, ko so se dogajale nečedne stvari in izvensodni poboji.
Če bi to naredili, se ne bi pojavljali grafiti, kakršnega sem nedavno našel na stopnišču Sokolskega doma, katerega avtor z očitno zagrenjenostjo ugotavlja, da so vse vladavine samodržcev več ali manj umazane in krvave. Pa še res je!
Omenjeni grafit predstavlja značilen zasuk v miselnem opredeljevanju mlade generacije do stvarnosti (predvidevam namreč, da je bil avtor grafita mlad, ker se sicer ne bi tako čudil svojemu zapoznelemu odkritju), ki za izražanje svojega notranjega nezadovoljstva nad njo ne uporablja več samo oddaljenih metafor - globalizacija in Nato-, ampak se začenja vpraševati tudi po svoji samopodobi. To je že znak prebujanja iz dremavice, ki je bila po osamosvojitvi kar globoka na celi črti, predvsem zaradi brezvetrja, ki je nastalo po njej. Zdaj prihaja čas vračanja ljudi in dogodkov na svoje pravo mesto zgodovine, kamor spadajo, čeprav se vsi nekdanji preživeli udeleženci s te in one strani državljanske vojne še kar naprej sklicujejo na nekakšne svoje velike zasluge za obstoj slovenskega naroda, ki jih je treba seveda primerno finančno ovrednotiti…Brrrrrrr!
Dragi pisec grafita, žal moram ob tem pripomniti, da svoboda, katero zahtevaš, precej košta, ne glede, kdo ti jo bo priskrbel! Tako ti je ta svet ušafan, da ne dobiš brezplačno ničesar, še najmanj tistega, do česar imaš naravno pravico. To je bolj grenka resnica, kot morska voda, ki nam jo odrekajo sosedje. Predlagam, da prihodnjič, ko te bodo ponovno zasrbeli prsti, raje piši v Snežnik, kot pa spet po ubogem zidu.
Omenjeni grafit predstavlja značilen zasuk v miselnem opredeljevanju mlade generacije do stvarnosti (predvidevam namreč, da je bil avtor grafita mlad, ker se sicer ne bi tako čudil svojemu zapoznelemu odkritju), ki za izražanje svojega notranjega nezadovoljstva nad njo ne uporablja več samo oddaljenih metafor - globalizacija in Nato-, ampak se začenja vpraševati tudi po svoji samopodobi. To je že znak prebujanja iz dremavice, ki je bila po osamosvojitvi kar globoka na celi črti, predvsem zaradi brezvetrja, ki je nastalo po njej. Zdaj prihaja čas vračanja ljudi in dogodkov na svoje pravo mesto zgodovine, kamor spadajo, čeprav se vsi nekdanji preživeli udeleženci s te in one strani državljanske vojne še kar naprej sklicujejo na nekakšne svoje velike zasluge za obstoj slovenskega naroda, ki jih je treba seveda primerno finančno ovrednotiti…Brrrrrrr!
Dragi pisec grafita, žal moram ob tem pripomniti, da svoboda, katero zahtevaš, precej košta, ne glede, kdo ti jo bo priskrbel! Tako ti je ta svet ušafan, da ne dobiš brezplačno ničesar, še najmanj tistega, do česar imaš naravno pravico. To je bolj grenka resnica, kot morska voda, ki nam jo odrekajo sosedje. Predlagam, da prihodnjič, ko te bodo ponovno zasrbeli prsti, raje piši v Snežnik, kot pa spet po ubogem zidu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar