Tako nekako bi lahko rekli za vse pogumne nastopajoče mlade bistriške pesniške upe, člane kulturno umetniškega društva Literativa, ki so nas v soboto 11. septembra zvečer zvabili na svojo, menda drugo samostojno literarno-glasbeno prireditev, tokrat na prostem, v amfiteater za bistriško šolo, ki je bil zelo posrečena kulisa tistemu, kar so nam imeli sporočiti. Kot prvo vsekakor to, da potrebujemo v Bistrci malo bolj široka okna in vrata za prezračevanje našega zatohlega bistriškega ozračja (podoben širšemu slovenskemu vzorcu), v katerem se vsi po malem dušimo, a pravzaprav nič ne ukrenemo, da bi ga izboljšali. Takšne poteze vsekakor so razveseljive, da kdo vsaj na glas pove, kaj ga teži.
Pesnika gotovo ne spravi k pisanju zgolj in samo kaka neizpolnjena ali ponesrečena ljubezen, ampak tudi stanje družbe, v kateri živi, ker je, oziroma mora biti njen senzor, ki se prvi odziva na njeno valovanje. Tudi, kadar obmiruje, oziroma se začne razkrajati navznoter, kar se zdaj dogaja, bi ga moralo dvigniti pokonci. In to se je zgodilo v Bistrci, da je nekaterim prekipelo od dolgotrajnega morečega vrtenja na mestu, od katerega nima nihče nobene koristi, razen politikov, ki jim tako stanje očitno paše, sicer bi se kdo od njih (kandidati za župane in občinski svet) prikazal na omenjeni prireditvi in prisluhnil, kaj jim imajo mladi povedati in to celo v verzih! Ko jih že omenjam, bom navedel nekaj po tonskem posnetku prepisanih izrezkov besedila iz ene izmed zapetih pesmi (žal ne vem naslova) glasbenega gosta omenjenega večera, kantavtorja Danija Bedrača, kjer takole pravi:
…Le eno pesem še napišem, mati,
takšno, ki bi zdramila ljudi,
takšno močno črno, ki budi,
tisto zadnjo,
ki ne da mi spati..
Svet poln je steklovine, mati,
trnja in bodic,
svet je stkan iz zarjavelih žic,
…v pepelu dehtijo mehka srca ptic,
od jedkih saj mi krvave podplati..
(Dani Bedrač)
Ni kaj dodati, razen, da bi bilo zelo blagodejno za naša ušesa in dušo, ko bi namesto dolgoveznih in vedno ponavljajočih se politikantskih govoranc, kaj podobnega slišali na kakem predvolilnem shodu ali soočanju iz ust naših domačih politikov, da jim skrb za narodov blagor (nižajoči se osebni standard prebivalstva ter javne finance) ne pusti spati. Žal se pri njih pojavi sindrom prehodne nespečnosti le v času pred volitvami, ko si razbijajo glavo z mozganjem, kako ostati v občinskem svetu ali pa zlesti vanj, kar je zanje zelo vabljiv cilj, predvsem zaradi nenormalno velike sejnine, ki jo tam dobiš za dviganje roke pri glasovanju za županove predloge. Vse drugo - vključno z uresničevanjem volilnih programov, ki so v glavnem spisek želja občanov - so le ''pomožna sredstva,'' s katerimi si pomagajo od volivcev dobiti karto na volitvah za v občinski svet in tam preždeti po možnosti vsaj dva mandata..
Tu bi malo pokomentiral menda na televiziji slišano trditev, kako problematično in stresno naj bi bilo prezgodnje vstopanje mladine na politično sceno (konkretno je bilo rečeno v podmladke strank), ker se tam navzamejo slabih vedenjskih vzorcev odraslih ''vzornikov,'' še preden uspejo izoblikovati svoja etična načela. Če bi samo v politiki bili dovoljeni (bolje prisvojeni) vsi možni umazani prijemi za dosego določenih ciljev, potem bi bili tovrstni pomisleki upravičeni, tako pa so vsi cajtngi polni raznih afer, predvsem v športu, kjer na podoben način trenerji izrabljajo (skoraj množična uporaba nedovoljenih substanc za večjo zmogljivost) celo otroke, da naredijo iz njih vrhunske športnike, ki (predvsem njim) prinašajo slavo in seveda denar.
Torej nič novega za mladega človeka, kar ne bi že vedel in videl, zato ni nič narobe, če se malo ''razgledajo'' tudi po tem zanje do sedaj še zaprtem območju in vnesejo v politiko malo ''ekološke'' ali kot smo po starem rekli etične osveščenosti, ki nas bo zdramila k bolj odgovornemu ravnanju s svojimi besedami v javnosti.
Če je svet politike umazan in pokvarjen - o čemer ni dvoma - je naloga mladih, da ga očistijo in prenovijo, da bo postal vzdržen, ne pa da bežijo od njega v prividni svet, ki ne obstaja, ker s tem sami sebi zapirajo pot v lepšo prihodnost, ki si jo mora vsaka generacija sama izkopati. Svet je namreč samo eden, tako kot umetnost in lepota, za katero uporabljamo le različna imena in merila, ne pa bistva! Temeljni nesporazum med generacijami po mojem ni v povsem nasprotujočih si pogledih na življenje, ampak v različnem poimenovanju določenih izrazov, kjer so si mladi izmislili čisto svojo govorico, ki je pa mi ne obvladamo. Čas je torej, da se začnemo spet pogovarjati in predvsem poslušati, pa bomo kmalu presenečeni ugotovili, da imamo neprimerno več skupnega, kot smo mislili!
Ni komentarjev:
Objavite komentar