izstopna postaja iz raja

Snežnik, avgust 2004

Veselil sem se že, da mi vsaj v tej številki ne bo treba obdelovati morečih domačih tem, ampak kaj lahkotno počitniškega, na primer o vplivu nameravanega povišanja premij za prostovoljno zdravstveno zavarovanje na temperaturo morja. Da sem si premislil, je bila kriva na videz nepomembna izjava direktorja naše občinske uprave, ob katero sem se spotaknil v Primorskih novicah. V njej odgovarja članom bistriškega civilnega združenja, ki že tri leta pri njem brezuspešno poskušajo sprožiti postopek za spremembo starega in s sedanjo zakonodajo skreganega odloka o pokopališkem redu na trnovskem pokopališču in pravi da namerava občina do jeseni pripraviti osnutek novega odloka, ki naj bi veljal za vsa pokopališča v naši občini. Ob slednjem se je v moji glavi sprožil alarm, saj je presenetljivo podobno novici, ki sem jo nedavno pobral na cesti od ene naših vsevednic, ki me je poučila, da bodo kmalu (očitno je cikala na novi odlok) morali tudi po vaseh vsi pokojniki obvezno čakati na svoj pokop v pokopališki kapeli, oziroma mrliški vežici in ne več na svojem domu, kot je bilo doslej  v navadi. Dodala je še, da bodo tudi bolj pazili na starejše in obnemogle ter jih v primeru pomanjkljive domače oskrbe takoj popokali v dom. Ni pa ni vedela povedati, na čigave stroške!

Neverjetno, da človeka v dobi skoraj neomejenih svoboščin, ko enkrat postane neproduktiven - meni nič tebi nič podržavijo in odvzamejo pravico odločati, kje bi rad preležal zadnjo noč svojega zemeljskega popotovanja Kaj šele, da bi imel kaj besede pri odločanju, kje bo preživljal jesen svojega življenja. Vse je torej že vnaprej predvideno brez njegovega soglasja in celo vednosti. Edina svobodna izbira, ki mu še ostane na voljo na stara leta v ropotarnici človekovih pravic, je pravica do evtanazije, za katero se nekateri ''napredno misleči'' vneto zavzemajo, da bi jo tudi pri nas uzakonili in se tako na zelo kulturen način rešili nezadovoljnih posameznikov, ki kalijo mir v njihovem raju, da bi jim v trenutku malodušja enostavno dali podpisati izstopno izjavo iz človeške družbe in jih potem mirne vesti za zmeraj uspavali, češ, da so tako želeli...

Pa se vrnimo nazaj na ''izstopno postajo,'' ki je bila do zdaj še kolikor toliko človeško urejena in obzirna s strani dosedanjih oblastnikov, ki se kljub svoji ideološki ali nacionalni nestrpnosti (Italijani) na podeželju niso kaj dosti vmešavali v krajevne običaje poslavljanja od pokojnikov, razen kadar je šlo za njihove privržence. Zdaj, ko smo v svoji samostojni državi, pa naj bi mirno dali v kot večstoletno tradicijo pokopavanja s strani sosedov ali vaščanov, ki je na vasi nepisan zakon in častna dolžnost vsakega izmed njih in to zamenjali z uniformiranimi pogrebci samo zaradi birokratskih kapric ali morda na prišepetavanje skritih lovcev na donosen biznis, ki bi se jim s tem ponudil. 

Vem, da bo kdo rekel, da ni tako pomembno, kdo zagrebe v zemljo naše posmrtne ostanke. Saj res ni, a ta lep slovenski običaj je samo zaključni del pestrega ljudskega obredja ob smrti na vasi, v katerega je med drugim spadalo tudi skupno bedenje ob mrliču na njegovem domu. In če z odlokom tudi to preselimo v mrliško vežico, potem bomo vaškega človeka povsem odtrgali od njegovih korenin. Že tako so precej načete z izseljevanjem in to ne samo s strani mladih, ampak tudi mnogih starejših, ki po sili razmer končajo v domu za ostarele. Anton Trstenjak je pred približno četrt stoletja hudomušno zapisal v svoji knjigi Človek in sreča, da imajo naše hiše, ki jih tako vneto gradimo, ko da bi v njih večno živeli, ena vrata preveč in sicer tista, skozi katera nas bodo na koncu odnesli. Danes bi gotovo svojo trditev obrnil in zapisal, da imajo naši domovi ena vrata premalo in sicer tista, skozi katera prihaja vanje življenje! K temu ne štejemo samo otroškega, ampak tudi tisto, ki ga prinaša starostna nebogljenost ali bolezni in ki ga vse bolj izrivamo iz njih v domove za ostarele. To je sicer nujno zlo napredka, ki se mu skoraj ni mogoče izogniti. Lahko pa ga ublažimo in počlovečimo, vendar ne s sprejemanjem takšnih odlokov o pokopavanju pokojnikov, ki bi jim prepovedovali postanek v svojem domu celo na zadnjo noč svojega zemeljskega popotovanja!