V drugi polovici maja so se na televiziji na veliko razgovorili o potrebi ponovne uvedbe nekdanjega '‘dneva mladosti'' za našo mladino, češ da je po ukinitvi tega praznika preveč potisnjena v ozadje. Se strinjam, da ji je treba omogočiti vstop na sceno, vendar mora vsak mladi rod imeti svojo lastno vizijo prihodnosti, ki ne more sloneti na spominih in željah staršev, ampak lastnih pričakovanjih, ki jih želi uresničiti. Pri tako hitrem spreminjanju sveta, kot smo mu danes priča, skoraj ni več mogoče uporabiti življenjskih izkušenj svojih staršev, zato vlada taka zmeda na vzgojnem področju, da mulci poučujejo starše, kako naj ravnajo z njimi. No, pametne glave so iztuhtale recept, kako bi mladino pritegnili, oziroma vsaj za en dan potisnili v središče dogajanja.
Pri tem so nekaj spregledali in sicer, da je bila ravno mladina tista, ki je sredi osemdesetih let sklenila prekiniti z zlaganim obredjem bratstva in enotnosti, ki je z nekdanjo Jugo vred kmalu zatem razpadlo. No, zdaj naj bi z razbitinami naredili nekaj podobnega, kot so pred leti nekateri zanesenjaki sanjali o nekdanjem Maršalovem ''modrem vlaku,'' ki naj bi ga najprej seveda obnovili in se v nekakšni mirovni misiji prevažali z njim po nekdanjih jugoslovanskih republikah. Ne vem, zakaj na jug, ko pa je naša nova skupna država vendar na zahodno stran in bi bilo za našo razpoznavnost v njej zelo koristno, če bi se recimo s tem cugom prikazali v Bruslju ali pri sosedih na Dunaju, kamor bi se podali na pohod po poteh Martina Krpana in jih spomnili na njegove večne zasluge za obstoj njihovega mesta, ker ga je rešil Brdavsa! Lahko pa bi recimo naši poslanci v evropskem parlamentu vložili pobudo za uvedbo štafete mladosti, ki bi obšla vse članice EU in zaključila pot v državi, ki ji tisto leto predseduje!
Pri tem so nekaj spregledali in sicer, da je bila ravno mladina tista, ki je sredi osemdesetih let sklenila prekiniti z zlaganim obredjem bratstva in enotnosti, ki je z nekdanjo Jugo vred kmalu zatem razpadlo. No, zdaj naj bi z razbitinami naredili nekaj podobnega, kot so pred leti nekateri zanesenjaki sanjali o nekdanjem Maršalovem ''modrem vlaku,'' ki naj bi ga najprej seveda obnovili in se v nekakšni mirovni misiji prevažali z njim po nekdanjih jugoslovanskih republikah. Ne vem, zakaj na jug, ko pa je naša nova skupna država vendar na zahodno stran in bi bilo za našo razpoznavnost v njej zelo koristno, če bi se recimo s tem cugom prikazali v Bruslju ali pri sosedih na Dunaju, kamor bi se podali na pohod po poteh Martina Krpana in jih spomnili na njegove večne zasluge za obstoj njihovega mesta, ker ga je rešil Brdavsa! Lahko pa bi recimo naši poslanci v evropskem parlamentu vložili pobudo za uvedbo štafete mladosti, ki bi obšla vse članice EU in zaključila pot v državi, ki ji tisto leto predseduje!
Tako bi imeli že prihodnje leto priložnost priti na svoj račun in svetu pokazati, kaj znamo. Izkušenj na tem področju nam ne manjka, potrebno bi bilo samo malo prirediti in seveda tudi v angleščino prevesti kak nekdanji scenarij predaje štafete na stadionu JLA v Beogradu, pa bi steklo. Prav zanima me, kako bi zvenela v angleščini pesem ''Lepo je v naši domovini biti mlad,'' posebno, odkar so ''odkrili,'' da se po njej plazi nekakšen strah pred nevidno, a povsod navzočo senco cenzure, ki da baje preži izza vsakega vogala na svobodno misleče državljane.
Čudno, da česa takega nihče od taistih vidcev ni omenjal v času ''obratovanja'' Gotenice in Kočevske reke, o katerih smo šele zdaj, ko se baje ljudje bojijo govoriti, izvedeli vse podrobnosti, o katerih smo pred leti le ugibali, da nista bili plod domišljije, ampak resnična kraja prestajanja kazni za tiste, ki so se tako ali drugače pregrešili zoper nezmotljivost in dobro ime tedanjega družbenega sistema in prispevali določeno število mesecev svobode ter kamnov k njegovi ''trdnosti.''
Na srečo nič ne traja večno, še najmanj večnacionalne državne tvorbe, ki razpadejo, ko popustijo zgodovinski vzvodi, ki so jih držali skupaj. Strah pa ostane in izkušeni politiki vedo, da vedno prav pride, če ne zdaj, pa čez desetletja, zato pridno skrbijo, da pri ljudeh ne bi ugasnil in jih v ta namen preventivno ''cepijo'' s samocenzuro. Novinarjev se je v preteklosti le delno prijelo, pisateljev pa skoraj nič, zato jih je toliko sedelo…Morda bo zvenelo komu noro, ampak takih časov se eni in drugi veselijo, ker če je zaradi besede lahko kdo ob delo ali svobodo, pomeni, da so jo takrat zelo resno jemali, ne pa kot sedaj, ko se zdi, da že po enem dnevu izgubi ne samo sijaj, ampak tudi vsakršno vrednost.
Čudno, da česa takega nihče od taistih vidcev ni omenjal v času ''obratovanja'' Gotenice in Kočevske reke, o katerih smo šele zdaj, ko se baje ljudje bojijo govoriti, izvedeli vse podrobnosti, o katerih smo pred leti le ugibali, da nista bili plod domišljije, ampak resnična kraja prestajanja kazni za tiste, ki so se tako ali drugače pregrešili zoper nezmotljivost in dobro ime tedanjega družbenega sistema in prispevali določeno število mesecev svobode ter kamnov k njegovi ''trdnosti.''
Na srečo nič ne traja večno, še najmanj večnacionalne državne tvorbe, ki razpadejo, ko popustijo zgodovinski vzvodi, ki so jih držali skupaj. Strah pa ostane in izkušeni politiki vedo, da vedno prav pride, če ne zdaj, pa čez desetletja, zato pridno skrbijo, da pri ljudeh ne bi ugasnil in jih v ta namen preventivno ''cepijo'' s samocenzuro. Novinarjev se je v preteklosti le delno prijelo, pisateljev pa skoraj nič, zato jih je toliko sedelo…Morda bo zvenelo komu noro, ampak takih časov se eni in drugi veselijo, ker če je zaradi besede lahko kdo ob delo ali svobodo, pomeni, da so jo takrat zelo resno jemali, ne pa kot sedaj, ko se zdi, da že po enem dnevu izgubi ne samo sijaj, ampak tudi vsakršno vrednost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar