KOMU ZVONI?

Snežnik, oktober 2012

Med brskanjem po eni od avgustovskih številk Primorskih novic (194), je mojo pozornost pritegnil zveneč naslov : Vaški upor proti zvonovom. Šlo je za krajane vasi Tinjan (nad Dekani pri Kopru), ki so se s peticijo spravili nad novi režim zvonenja v njihovi cerkvi, ker naj bi jim zaradi ''neznanskega hrupa,'' ki ga povzroča, v lastnih domovih ne pustil več normalno počivati. Kot razberem iz novinarkinega zapisa, se je do zdaj tam zvon oglašal le pred mašo ob nedeljah in praznikih ter ob kaki smrti in pogrebu. Po zamenjavi dotrajane nosilne konstrukcije ter elektrifikaciji obeh zvonov v začetku letošnjega junija pa se je župnik iz Škofij, ki upravlja s to podružnično cerkvijo (stara okoli 300 let), po 50 letih prisilnega molka zvonov odločil uvesti nazaj redno dnevno zvonenje - nekaj povsem običajnega v vseh cerkvah, ki imajo zvonove - v dobri veri, da ga bodo vaščani z navdušenjem sprejeli. Zgodilo pa se je ravno nasprotno, da so se takoj vrgli na zbiranje podpisov, s katerim hočejo doseči ''vrnitev v prejšnje stanje''. 

Ne verjamem, da je bil domnevni hrup zvonov edini razlog za peticijo, ampak tudi kaki osebni predsodki proti njim in še čemu, ki se ob takih priložnostih radi pomešajo z ''glasom ljudstva,'' katerega potem usmerjajo. V tinjanskem primeru se pobudniki samozavestno sklicujejo na tričetrtinsko podporo krajanov, ki so podpisali njihovo peticijo proti rednemu zvonenju. V isti sapi pa omalovažujoče navajajo zelo skromno število (5) domačih obiskovalcev nedeljske maše (ostali naj bi prihajali od drugod), kar nikakor ne more biti merilo za uvedbo, niti ukinitev zvonenja, saj nima nobene posredne zveze z njim! Verjetno se ne zavedajo, da tovrstna medsebojna preštevanja in opredeljevanja za ali proti komu ne vodijo v sožitje na vasi, ampak v nepotrebne napetosti in nazorske delitve, ki bi jih v njihovem primeru zlahka obšli, če bi presojali in se odločali na podlagi argumentov (tudi izročila), namesto čustev.
 Kot berem, je župnik že ponudil in uvedel nekaj svojih predlogov blažjega režima zvonenja (zamik večernega na bolj zgodnjo uro ter krajši čas zvonenja), ki pa so ga pobudniki peticije gladko zavrnili in vztrajajo pri popolni odpravi rednega zvonenja.

Človek kar ne more verjeti, da si nekdo, ki je zaradi pripadnosti svojemu narodu pretrpel v svoji zgodovini (prebivalci Primorske) toliko teptanja jezikovnih ter osebnih pravic s strani raznih okupatorjev, zdaj, ko živi v samostojni državi, sam sebi krati in celo ukinja stoletja stare običaje, ki se jih noben zavojevalec ni dotikal. Niti komunizem, ki je sicer svojim skrajnežem dopuščal nekaznovano uničevanje verskih znamenj in kapelic v naseljih ter križpotjih, ni si pa upal lotiti omejevanja že stoletja utečenega običaja zvonenja po cerkvah, z izjemo Svetega večera, za katerega je pristojni občinski organ zahteval (se skliceval na zvonenje v nočnih urah) vsakokratno pisno vlogo s prošnjo za dovoljenje, sicer so ga obravnavali in sankcionirali (globa)  kot kaljenje nočnega miru. Do katerega leta prejšnjega stoletja so to odredbo pravno izvajali, mi ni znano. Vem pa, da je bila za mojega otroštva v rabi, ker je naš župnik - nekdanji aktivist OF - vsako leto po novoletnih praznikih ''romal'' k sodniku za prekrške plačat kazen, ker se mu je zdelo poniževalno svoje nekdanje sodelavce prositi za nekaj, za kar je menil, da mu po vsakem človeškem zakonu brez njihovega dovoljenja pripada.

Glede samega zvonenja kot takega bi še povedal, da v slovenski zavesti daleč presega verske okvire, saj je sestavni del naše kulturne identitete, kot tudi nacionalnega ponosa, katerega pa nam žal kronično primanjkuje, zato tudi prihaja do takih skrb vzbujajočih pobud, naj bi se izven obredov zvonovi uporabljali samo še ob smrti! Ljudje moji, kam smo prišli, da bomo proslavljali smrt, namesto življenja! To res predstavljajo otroci na vasi, s katerimi se hvalijo Tinjančani ali kako bi se jim že pravilno reklo, vendar otroci odrastejo in odidejo iz vasi, zvonovi pa ostanejo ter skupaj pojejo in jokajo s tistimi, ki tam živijo! Naši predniki so vedeli, da so zvonovi skupni glas, s katerim si označujemo svoj kulturni in nacionalni prostor, zato so jim izkazovali toliko naklonjenosti. Če jih zdaj uspejo kje utišati, bo prišel za njimi na vrsto jezik, ki ga govorimo. Bi tudi o njem zbirali po vasi podpise, če bi si kdo umislil, da naj bo krajevni uradni jezik angleščina?

Če bi raznovrstni aktivisti, kot tudi naši politiki namenili toliko zavzetosti in energije za iskanje izhoda iz gospodarske in moralne krize, kot jo v prazno potrošijo za prepričevanje javnosti in predvsem za medsebojno medijsko prerekanje o raznih, za skupno prihodnost manj pomembnih vsebinah peticij in referendumov, bi že bili na poti iz krize, tako pa smo še vedno v smeri dna, kar očitno nikogar od odgovornih ne skrbi. Po mojem je to dovolj resen razlog za uvedbo mrliškega zvonenja enkrat na dan po vseh slovenskih cerkvah vse do sprejetja ustreznih vladnih proti kriznih ukrepov, ki jih ni od nikoder!