Odkar imamo večstrankarski sistem, so se pri nas razcvetela razna civilna združenja, ki se zavzemajo za te in one pravice (ali že kar kaprice) državljanov, za katere menijo, da jih je prikrajšala država. Seveda jih je tudi prejšnja ''ljudska oblast'' na veliko strigla na vseh ravneh, a se o tem ni smelo niti govoriti, kaj šele ustanavljati združenja za varstvo človekovih pravic, ker bi njihove aktiviste takoj prijeli in jih z obsodbo v imenu istega ljudstva, ki naj bi ga ti zavarovali pred njeno samopašnostjo, zagotovo za dolgo ohladili od takšnih namer. Sedanja oblast tega več ne počne, saj v svoji preračunljivi dobrohotnosti dopušča svoje javno šimfanje, je pa zato gluha na obe ušesi za vse, kar pride do njih, ker meni, da je naredila prav vse, kar se je narediti dalo za svoje državljane in se torej nimajo nad čim pritoževati niti v Posočju, kjer so vladne službe dokazano zamočile prejšnjo popotresno obnovo!
Omenil sem že, da v nekdanjem sistemu skoraj ni bilo misliti, da bi se utegnil kdo organizirano pritoževati nad obstoječimi razmerami, zato je na zunaj izgledalo, ko da so bili ljudje v njem zadovoljni s svojim (blago)stanjem. Po sprostitvi osebnih svoboščin pa so planile iz njih desetletja zatajevane želje in pričakovanja. Postali so bolj glasni in bolj pogumni, ko gre bodisi za osebno ali širšo obliko kratenja državljanskih pravic. Zanimivo, da se skoraj ves nakopičeni bes ''širokih ljudskih množic'' usmerja v glavnem na nerešene ali na novo povzročene okoljevarstvene probleme, ki so postali nekakšen ventil za odvajanje nakopičenega državljanskega nezadovoljstva. To pa gre oblastnikom zelo na roko, saj so lahko veseli, če se državljanska jeza strese samo na kakšnega ministra in ne po celi vladi.
V naši deželici pod Triglavom se mora ljudstvo samo potegovati za svoje pravice, kakor ve in zna, medtem ko poslanci v parlamentu v njihovem imenu in z njihovim denarjem mirno bijejo svoje strankarske dvoboje, namesto da bi reševali nakopičene družbene probleme, zaradi česar seveda pogosto prihaja do po hitrem postopku sprejetih škodljivih zakonov, kar ima za posledico vedno nove državljanske referendumske pobude za njihovo odpravo. To pa niso kaprice, ampak državljanski obup, ki se oprijemlje zadnjega vzvoda (zasilne zavore) demokratičnega odločanja, s katerim hoče zaustaviti zakonodajno lokomotivo, ki postaja vse bolj nepredvidljiva in neobvladljiva.
Res je v tem početju mogoče zaznati nekaj opozicijskega pridiha, a ne glede na to ostane bistvo nespremenjeno, da tisti, ki jim je ljudstvo na zadnjih volitvah zaupalo večino glasov in s tem vodenje države, svoje naloge niso opravili niti približno tako, kot bi morali, čeprav se na vsa usta hvalijo s svojo uspešnostjo, ker sicer ne bi prihajalo do takšnih deviacij! In to tudi na občinski ravni, ko naši bistriški svetniki še kar naprej pri vsakem županovem pozivu k glasovanju ko lunčeni dvigujejo svoje roke v znak podpore skoraj brez vsakršnega pomisleka ali vprašanja o predmetu glasovanja, kar bi bilo še kako na mestu, ko gre za zadeve, ki so v neposredni pristojnosti občine. Tu bi morali, preden komu prižgejo zeleno luč za kakšne nove investicije ali podražitve njihovih storitev, od predlagatelja najprej zahtevati podrobno poročilo o njihovem dosedanjem gospodarjenju s svojimi in proračunskimi sredstvi! Pa nič od tega ne naredijo, ko da je že vse jasno!
Ne bi škodilo, če bi se občinski svétniki tudi občasno malo sprehodili po svoji občini in si na svoje oči ogledali, kako izgledajo stvari v naravi, npr. investicije v infrastrukturo, za katere so glasovali, če so bile narejene v dogovorjenem obsegu in roku, ne pa, da namesto njih to počnejo njihovi volivci. Slišim, da ima breg Velke vode nasproti čistilne naprave na Topolcu vse več obiskovalcev, ki hodijo gledat, kdaj bo kaj pricurljalo iz nje. Po mojem bi bil to zelo primeren kraj za družinske izlete in piknike, kjer bi lahko ob prigrizku družno iz sence opazovali, če in kako dela ta čudodelna naprava, ki tistim občanom, ki so priključeni nanjo, vsak mesec kar znatno ''očisti'' transakcijske račune. Če tudi odpadne vode, pa mi ni znano…
Ni komentarjev:
Objavite komentar