TITANIK

Snežnik, neugotovljiv datum objave

 Nedavno smo si imeli na TV priložnost ogledati novo različico že nekajkrat literarno in filmsko obdelane teme o dogajanju na slovitem Titaniku pred in med njegovo potopitvijo. Bolj kot z dobro igralsko zasedbo prepričljivo odigrana melodramatična zgodba dveh zaročencev, ki po srečnem naključju uspeta preživeti tako ladijski, kot osebni brodolom (se razideta), je pritegnila mojo pozornost nezaslišana samovšečnost graditeljev Titanika - bili tudi na njegovi prvi in zadnji plovbi - ki v svoji domišljavosti (mit o nepotopljivosti te ladje) niso predvideli dovolj rešilnih čolnov za primer nesreče na morju. Če sem si prav zapomnil, je bilo čolnov približno le za slabi dve tretjini potnikov ali drugače povedano le za tiste, ki so zmogli kupiti vozovnice za prvi razred - se razume, da po krepko zasoljeni ceni – ostali iz drugega in tretjega (podpalubje) pa so bili prepuščeni svoji usodi, se pravi morju. 

Po ogledu filma se mi je samodejno vsiljevala primerjava s sedanjim stanjem v EU, še bolj pa na naši ladjici deželice pod Triglavom, ki je na svoji brezskrbni plovbi v srečno prihodnost podobno nepričakovano kot Titanik zadela ob ledeno goro (recesija), kjer se njeni krmarji tudi zelo podobno obnašajo pri reševanju svojih državljanov, za katere je tudi že povsem jasno, da ne bo za vse dovolj rešilnih čolnov (beri: denarja iz proračuna), čeprav imamo v ustavi zapisano, da smo socialna država. Najbolj ironično pri tem je, da nam predsednik vlade ves čas samozavestno zagotavlja, da bomo iz krize izplavali močnejši, kot smo, nič pa ne pove, koliko nas bo medtem potonilo!? Za delavski sloj se očitno nihče pretirano ne vznemirja, če ga skoraj dnevno nekaj ''potone'' v revščino zaradi stečajev podjetij, od katerih po delitvi delavci razen odpovedi, običajno ne dobijo niti zaostalih plač, ki jih dolgujejo delodajalci. Pri tem ne morem mimo dvoličnega obnašanja enega od stebrov pravne države, ki jo zastopa notranja ministrica, ki je glavnino svojega mandata in aparata namesto v preganjanje gospodarskega kriminala, usmerila v polnjenje proračuna preko nezaslišano visokih glob glede na naš vsak dan nižji osebni standard, ki jih plačujemo za vsako malenkost v cestnem prometu. Državljani bi to še nekako razumeli, če bi se istočasno za približno enake odstotke povečale tudi kazni za gospodarske prekrške. 

Pa se niso, sicer ne bi tako cveteli. Bi bilo pa vsekakor bolj moralno, če bi nam enostavno podražili bencin in od tega odvajali določen procent v poseben sklad za te namene, kot da prežijo na nas v zasedi kot lovci na divjad, kdaj nas bodo ujeli na kakšnem prekršku, da bodo izvlekli iz nas tiste solde..

Da smo res na Titaniku, potrjuje tudi moja poučna zgodba s prazničnimi čižmi (namerno zapisal po domače, da jih ne bi slučajno bralci zamenjali s kako drugo podobno obutvijo), na katere sem najprej kar precej časa čakal, da so sploh prišli v trgovino, ker so mi jeseni tam rekli, da ne spadajo med letno, ampak sezonsko obutev. In to je držalo v dobesednem pomenu, kajti že kak mesec po nakupu, oziroma nošnji, sem začuden odkril majhno raztrganino kože (naj bi bila živalskega porekla) na delu čevlja, kjer se pogosto pregiba. Prepričan sem bil, da je to posledica trdega dotika s kakim ostrim zmrznjenim predmetom, vse dokler se niso kmalu zatem pojavile podobne razpoke na istem mestu tudi na drugem čižmu. Tedaj mi je postalo jasno, da ne gre za naključje, ampak material slabe obstojnosti in kakovosti. Nič novega pod soncem, da kupca omamijo z navidez zmerno ceno in mu podtaknejo izdelek, ki  je po kvaliteti ne dosega, kar se s poslovnega stališča ne obnese, saj ne bo nihče tako naiven, da bo šel ponovno kupit čevelj iste znamke, ki mu je na nogi dobesedno pred očmi razpadel.

Ko sem ob svojem zadnjem opravku na pošti to spotoma omenil naši poštarci, me je modro poučila, da gre najbrž za kake nove, hitro razgradljive in naravi prijazne materiale, ki ne bremenijo okolja. Sva pa soglasno ugotovila, da bi morali proizvajalci obutve odslej na deklaracijo obvezno napisati tudi čas obstojnosti, da bi kupec vnaprej približno vedel, do kdaj bo tako obutev lahko nosil. S tem bi odpravili nepotrebno živciranje ob nakupu, kaj izbrati z grmade ponudbe, če bi imeli po trgovinah lepo označeno in sortirano robo po mesecih trajanja, kot je to pri zmrznjenih živilih.