POTROŠNIŠKI CUNAMIJI

Snežnik,  jan. 2005

Prav gotovo ste po TV spremljali, kakšno strašno razdejanje je na obalah indijskega oceana pustilo za sabo popotresno valovanje morja, ki je dobesedno odplaknilo z zemljevida številne obalne kraje z ljudmi vred. Ob tem se mi sama od sebe postavlja primerjava med to katastrofo in nakupovalnim ''potresom,'' ki se vsako zimo sproži na Zahodu in vsako leto dlje seže njegovo valovanje. Razdejanje, ki ga pušča za sabo, je sicer očem nevidno, a za ljudi nič manj uničujoče od morskih valov. Kar je najbolj zaskrbljujoče, pa je, da predvsem v naši deželici pod Triglavom skoraj nikogar ne vznemirja, če pljuska ob njene bregove. Še več, na lastna ušesa sem slišal, mislim da v enem od TV dnevnikov pred božičnimi prazniki, kako je neka ''razsvetljena'' antropologinja hitela vneto razlagati gledalcem, da je predpraznično nakupovanje pomemben sodoben ritual, ki združuje milijone ljudi. Tako se je spozabila, da je celo trdila, da je zapravljanje denarja za darila tako rekoč neizbežna nujnost našega časa za zagotavljanje in ohranjanje človekovega družbenega položaja, za katerega je treba pač nekaj žrtvovati!
Kot kažejo javne raziskave, nekateri v ta namen celo najamejo kredit, da nakupijo darila, ki po trditvah taiste gospe nimajo več zgolj samo simbolnega značaja (izkazovanja pozornosti), ampak statusnega, čemur mora biti tudi podrejena njegova vsebnost in vrednost, zato pri tem ne gre škrtariti z denarjem. Iz tega lahko potegnem zaključek, da višje ko stoji naš obdarovanec na družbeni lojtri, dražje darilo mu moramo kupiti, če želimo od njega kaj pričakovati! Ob tem gre dobro razmisliti (beri izračunati), kakšne vrste in koliko poznanstev si z denarjem, ki ga premoremo, pravzaprav lahko privoščimo! Žalosten svet in čas, v katerem si mora človek kupovati prijaznost in naklonjenost pri soljudeh, ker to pomeni, da so tudi prijateljstvo in podobne še doslej nedotaknjene svetinje postale tržno blago. Brrr! Človeka kar zmrazi ob ugotovitvi, kako blizu prepada smo, v katerem so končale civilizacije pred nami, mi pa se lepo mirno igramo nad njim! Čudi me, kako se Slovenci pri svojih velikih bratih vedno zgledujemo le po njihovih razvadah in ne po tistem, kar bi bilo vredno posnemanja : recimo spoštovanje posameznika in njegovih pravic ter svoboščin.  

Še do nedavnega je veljal pri nas materializem za ''napreden'' življenjski nazor in to samo zato, ker je zanikal duhovno razsežnost človeške narave. Je pa prejšnji sistem, v katerem je bil materialistični nazor državna vera, skrbno pazil, da nismo nikoli imeli denarja več kot samo za preživetje, enako potrošniških artiklov (najbrž v skrbi za naš dušni blagor) in nas na ta način obvaroval pred skušnjavami zapravljanja.
Tudi v sedanjem večina prebivalstva nima denarja na pretek, a smo ne glede na različne plačilne sposobnosti vsi zapadli v nebrzdano potrošništvo, ki prehaja že v zasvojenost. Naši predniki bi temu rekli pijanost od kruha, od katere se je težje strezniti kot od vina! In kar je najhuje, trdimo, da tovrstna zasvojenost sploh ni škodljiva, ampak nujna. Čisto lahko bi se ji izognili, če bi uporabili učinkovito domače zdravilo, ki so mu naši predniki rekli zdrava pamet in postavili stvari na svoje mesto. Te nam očitno primanjkuje (zdrave pameti namreč), sicer se ne bi tako brezglavo obnašali, posebno pred zimskimi prazniki, ko hitimo ko matasti nakupovati stvari, ki jih dostikrat ne potrebujemo niti mi, niti tisti, katerim jih nameravamo podariti. S takšno naivno dobrohotnostjo prav gotovo ne bomo nič doprinesli k ohranitvi delovnih mest v domačih podjetjih, če bomo kupovali v glavnem samo cenene uvožene izdelke (ti so povrhu še dvomljive uporabne in estetske vrednosti), s katerimi so posebno pred prazniki obložene police naših trgovin. Naloga trgovcev je, da ponujajo, naša pa, da izbiramo. Pri tem bi nam prišlo prav malo domoljubne zavesti, ki bi nas, če se že ne moremo upreti skušnjavi nakupovanja, usmerila pogled vsaj na domače izdelke, ki verjamem, da nič ne zaostajajo za tujimi, razen morda v naši zavesti!

RECIKLIRANJE ZAVESTI

Snežnik,  febr 2009

V praznični številki Snežnika je gospa Neta Vergan načela zelo vnetljivo temo, in sicer o grmadah sveč, ki jih prižigamo na grobovih ne samo ob praznikih, ampak skozi vse leto. Ti odpadki res predstavljajo vse večjo obremenitev ter grožnjo za okolje, ker so zelo težko razgradljivi. Ne vem, kje sem pobral podatek, da znaša njihov odvoz menda tretjino vseh rednih stroškov vzdrževanja pokopališč, s čimer si nevede sami dvigujemo cene letnega prispevka za njihovo vzdrževanje, ki ga plačujemo komunali. Ti se bodo z oddaljenostjo novih deponij, ko se bodo stare zaprle, še povečali  Malce sem se poglobil v iskanje razlogov za množičen pojav  ''svečomanije,'' ki najbrž ni zgolj slovenska razvada. Ne bi mogel trditi, da izhaja iz povečanega spoštovanja do pokojnih, ampak prej iz potrošniške miselnosti, ki se je zalezla v vse pore človekovega življenja, žal tudi na grobove, ki jih zna iznajdljiva trgovska mašinerija še kako izkoristiti za dober posel, da nam vsiljuje kupovati tudi tisto, česar mi, še manj pa pokojni ne potrebujejo. Sodobni človek je vse manj sposoben presoje, ali mora to, kar delajo drugi, nujno početi tudi sam, zato se pogosto brez razmišljanja pridruži večini.           Morda pa je sedanja globalna gospodarska kriza, v katero smo skupaj z drugimi zabredli, priložnost, da - v računalniškem jeziku povedano - ''preformatiramo'' (predimenzioniramo) svojo zavest na zdravo mero potreb. Gotovo bo kdo od bralcev rekel, da to nima kake vidne zveze s konkretnim ekološkim problemom, ki ga sveče kot odpadek predstavljajo. Pa ga ima, ker moramo najprej ozdraviti svojo zavest potrebe po množici sveč na enem samem grobu, saj se bomo dosti lažje lotili reševanja omenjenega problema, če bomo imeli eno samo, ki popolnoma zadostuje. Naj ob tem povem, da sem se pred božičnimi prazniki, se pravi, še preden sem prebral članek gospe Nete, tudi sam ukvarjal s podobnimi mislimi kot ona in iskal po naših trgovinah tako vrsto sveč, ki bi bile več kot samo za enkratno uporabo. Ni mi bilo treba dolgo iskati; odkril sem novo vrsto nagrobnih sveč na našem tržišču, in sicer na tekoči vosek, ki jih poznam iz cerkve, kjer že dolgo ter uspešno nadomeščajo sveče iz trdega voska.  

Ne vidim razloga, zakaj jih ne bi prižigali tudi na grobovih, in s tem zmanjšali odpadke na najnižjo možno mero. S tem bi bil volk (naša požrešna zavest) sit in koza (čutni učinek) ostala cela, ker gre pri sveči na tekoči vosek za živ, naraven plamen, in ne za imitacijo kot pri elektronski utripalki. Je tudi dosti bolj zanesljiv od nje, posebno ob zelo nizkih temperaturah, kjer baterije hitro končajo svoje poslanstvo z elektroniko vred; kako je z zbiranjem in skladiščenjem baterij, pa govori novi strogi zakon o ravnanju s temi za okolje nevarnimi odpadki. Sveča na tekoči vosek pa z malo pazljivosti lahko zelo dolgo služi svojemu namenu, ne da bi koga ogrožala, ker je ni treba vsakokrat zamenjati, ampak samo dolivati vosek v rezervoarček in je nared za nadaljnjo uporabo. To je dosti enostavneje in ceneje kot reciklaža grmade pogorelih sveč, pri kateri bi imeli korist le predelovalci in trgovci, ne pa okolje ali mi, ker bi račun za prevoze sem ter tja zagotovo plačali spet mi, in to kar dvakrat. Prvič ob nakupu sveč in drugič na položnici za vzdrževanje grobov, ker komunalni stroški ne bi bili nič manjši, kot so, če bi pokurili isto količino sveč kot doslej! Če »preklopimo« na eno samo, pa je matematika čisto drugačna, ker bi se to še kako poznalo predvsem na deponiji, ki bi jo dosti bolj smotrno izkoristili za zbirališče kakih drugih odpadkov, s katerimi ne vemo kam.

 Luč, o kateri govorimo in jo sveča samo simbolizira, mora stalno goreti za naše drage pokojne v naših srcih in ne na kraju, kamor smo položili njihove zemeljske ostanke ter morda na nagrobni kamen celo zapisali ''k večnemu počitku,'' pri čemer pa bi po našem obnašanju sodeč težko rekli, da ga pokojni imajo. Mir namreč. Moram pa ob tem omeniti še drugo sodobno potrošniško navado, ki dosti prispeva k temu, in sicer grmade sveč, ki jih ob kropljenju pokojnikov znesemo njihovim svojcem. Ti so jih potem ne glede na svoje ekološke ali druge nazore prisiljeni toliko časa prižigati na grobu, dokler ne porabijo vse zaloge, kar lahko traja več kot do prve obletnice smrti! Dosti bolje bi bilo, ko bi tisti denar raje namenili za humanitarne namene, kjer je potreb in prošenj za pomoč vsak dan več. Ob koncu preteklega leta sem v poročilih ujel zaskrbljujočo vest, da tako Rdečemu križu, kot Karitasu pohajajo zaloge živil in celo obleke, kar pomeni, da je skrajni čas, da začnemo drugače razmišljati ter predvsem ravnati! 

JAGODA

Zjutraj me je v poštnem nabiralniku čakalo Jagodino pismo, ki ga je napisala  in razposlala vsem svojim prijateljem dan pred odhodom na svojo, menda že tretjo operacijo. 

Ob branju  pisma sem se spomnil na svoj priložnostni  nagovor, ki sem ga imel ob predstavitvi njene knjige VEDNO ZNOVA v bistriški knjižnici 6. marca lani. Tudi danes ji imam namreč isto povedati!

Naši Jagodi bi s svoje strani rad povedal, da jo želimo imeti še vnaprej ravno takšno in nič drugačno, kot je: se pravi zvedavo, vznemirjeno in včasih tudi pretreseno nad tistim, kar vidi okoli sebe. Pesnik tudi ne more biti drugačen, saj je to njegovo poslanstvo : peti po skrivnem ukazu lepote o včasih za naše oči nevidnih vzrokih za njegovo žalost, veselje in čudenje. Moramo mu verjeti, da je za videzom vsakdanjih dogodkov še nekaj, kar jih povezuje v višji smisel in daje našim besedam in dejanjem nadčasovni pomen in razsežnost.

Gotovo ni slučaj, da si je želela predstaviti svoje pesmi v neposredni bližini 8. marca, a verjetno ne samo zaradi pripadnosti ženskemu spolu, ampak iz globljih nagibov svoje občutljive narave in svojega pesništva, ki jo postavlja na okope bojevnikov za lepši in pravičnejši svet. Naj ji bodo zvezde vsaj tu naklonjena, če ji drugje bolj medlo mežikajo!

Jožko Stegu

PLOMBE IN GRMADE

Snežnik,  nov 2007

Letošnja jesen je bila darežljiva s knjižnimi izdajami, zato bi se tokrat lotil kar te teme. Med drugim sta izšli dve sicer precej različni deli, eno pesmi, drugo pa zbrani prevodi razprav in člankov,  v katerih pa se avtorja na zelo podoben način spoprijemata z  vprašanjem našega bivanja na zemlji, kjer nikakor ne uspemo izkoreniniti zla iz sebe in sveta niti vzpostaviti pravičnosti in trajnega miru na njem. Tako Svetlana Makarovič v TV- predstavitvi svoje knjige Sàmost, kot naš Frane Tomšič ob svojem Malem katekizmu (predstavljenem v Bistrici) zagovarjata zelo sorodno stališče, da naj bi bile največji vzpodbujevalec zla ''plombe'', ki jih vtisnejo v človekove možgane religije s svojimi predpisi in prepovedmi; te mu ne dopuščajo samostojnega razmišljanja, ampak ga usmerjajo tja, kamor hočejo njihovi posredniki, se pravi v slepo poslušnost. Makarovičeva gre še dlje, saj trdi, da naj bi celo ime, ki ga podelijo pri krstu, omejevalno vplivalo na človekovo duhovno rast in obnašanje, zato je proti krščevanju majhnih otrok.

 Potemtakem bi moral človek dobiti ime šele s polnoletnostjo, ko bi si ga sam izbral. Ne verjamem, da bi zaradi tega imeli bolj srečno otroštvo kakor tudi ne preostali del življenja, saj je večina tega, kar nas v njem doleti, splet naključij, na katere ne moremo vplivati. Kar se tiče plimovanja zla, menim, da za ciklične izbruhe njegovih ''poplav'' niso krive religiozne plombe, ampak odpoved zavor individualne vesti pri kolektivni zasvojenosti z ideologijami, ki se ponavljajo v številnih različicah skozi vso zgodovino. To se je lepo videlo na nürnberških procesih proti nacistom, ko so jim sodili zaradi holokavsta in so se vsi zapovrstjo izgovarjali na poslušnost ukazom nadrejenih; poslušnost je bila po njihovem odveza od vsakršne osebne moralne odgovornosti za dejanja, ki naj bi služila »višjim ciljem«.  

Zgleda, da so se imeli podobno kakor srednjeveški inkvizitorji za od Boga poslane iztrebljevalce zla iz sveta. Kako se je to ''čiščenje'' končalo in koliko žrtev je terjalo, vemo.

Ob gledanju TV-dokumentarca o ljudeh iz papuanskega plemena Kombai, ki živijo v drevesnih hišah, pa se mi je porodila zanimiva primerjava.  Raziskovalec se je sicer trudil spoznati njihove običaje predvsem zaradi ljudožerstva, h kateremu so nagnjeni. Ob iskanju odgovora na vprašanje, zakaj to počnejo, je dobil osupljiv odgovor, ki je postavil na glavo vse naše dosedanje razlage vzrokov za pojav kanibalizma. Pri njih le-ta ne izvira niti iz trajnega pomanjkanja hrane niti iz izkrivljenih medsebojnih razmerij, ampak iz strahu pred silami zla, zaradi česar hudobnega človeka, ki naj bi bil v stiku z njim, iz svoje srede odstranijo tako, da ga enostavno pojejo! 

Ob tem se mi sama od sebe vsiljuje podobnost med ljudožerstvom, srednjeveškimi grmadami, ki jih danes nekateri tako radi omenjajo, ter sodobnimi mediji. Ti uporabljajo sicer bolj ''humane,'' a simbolno zelo podobne metode odstranjevanja tistih, ki se znajdejo na njihovem seznamu, pa če imajo kaj opraviti s tistim, za kar jih dolžijo, ali ne. Tudi v našem času namreč vsak dan gorijo - predvsem v rumenem tisku - številne besedne grmade pod izbranimi žrtvami, pri čemer je najbolj žalostno to, da ne iz skrbi za zdravo duhovno ozračje sredine, iz katere izhajajo, ampak iz želje ustreči vse večjemu apetitu bralcev po takih novicah, ki prinašajo večje naklade in tudi zaslužek.

Naj zaključim s Svetlano Makarovič, ki je na koncu predstavitve svoje knjige Sàmost (naslov pomeni desetništvo oziroma brezdomstvo sodobnega iščočega človeka) ponižno priznala, da nima jasnega odgovora na vprašanje, kako se za zmeraj znebiti zla v sebi kakor tudi ne strahu pred neznanimi silami, ki ni preveval samo pračloveka, ampak tudi današnjega človeka. S svoje strani vam povem, da je edini učinkoviti način, kako zmanjšati zlo in krivice okrog sebe, da vsak dan sproti odstranjujemo ta »plevel« v svojem in ne na sosedovem »vrtu«.

POSMRTNINA

Snežnik, nov. 2007

Pogosto se mi dogaja, da me zgodba poišče dobesedno kar na cesti ali v trgovini in jo potem malo predelano pripravim za javno uporabo. Tokrat je prišla za spremembo po žici, ko mi je po dolgem času zazvonil v veži telefon in to ravno sredi kosila. Vem, da boste rekli, da ni to nič nenavadnega. Zame je, ker se običajno vedno zmedem in ne vem, kako naprej s sogovornikom, posebno če ta mečka in mi hoče po ovinkih kaj povedati. Tokrat ni bilo tako, ker mi je mili ženski glasek, ki je prišel iz tiste sitaste skodele, ki ji pravimo telefonska slušalka, takoj, ko sem jo dvignil, v hipu spravil ušesa pokonci. 
 »Veste, sem od zavarovalnice… predvidevamo, da ste starejši občan,  ki bi ga mogoče zanimala naša najnovejša ponudba paketnega življenjskega zavarovanja, ki vključuje tudi pogrebnino in ostale posmrtne usluge, ki jih je sedanji pokojninski zakon ukinil.  Posebno ugodnost predstavlja takojšnje izplačilo že teden dni po vaši smrti…« 
Ob tem zagotovilu mi je povsem pobralo še tisto malo zgovornosti, ki jo imam.  Skušal sem zaustaviti ta besedni plaz, ki me je vse bolj zagrinjal. »Ampak jaz ne mislim še nekaj časa umreti!« sem obupano zastokal, ko da mi ponuja mrliški list v hrambo. 
 In sploh, kako mi morete govoriti o ugodni ponudbi, če velja za po smrti! sem skušal protestirati proti nasilnemu krajšanju moje življenjske dobe. 
 »Kako da ni ugodna? Ne mislite vendar samo nase, ampak tudi na druge!« se tisti glasek, ki je postajal vse odločnejši, ni pustil zmesti mojemu sebičnemu razglabljanju o nepomembni podrobnosti, kdo bo pokasiral  mojo življenjsko zavarovalnino, ko bom škripnil. 
 Zanje je vseeno,  glavno je da me zavarujejo. To je njihov cilj. 
»Veste, na vašem področju smo opravili neko raziskavo in  ljudje so pokazali kar precejšnjo mero zanimanja za našo ponudbo. Čudim se vaši ležernosti, da ne poskrbite zase. Napredka ne morete zaustaviti. Takšno pač je življenje, da sedaj tudi smrt tržimo. To je del  posla…« »Že, že, ampak ne ravno na meni in to že zdaj, ko sem še živ!« sem ves prepaden zamrmral in odložil slušalko, ne da bi se poslovil.  

Ko sem to čez nekaj dni ves zgrožen zaupal prijatelju Toniju, se je samo namuznil nad mojo nevednostjo v poslovnem obnašanju. 

»Kaj se zgražaš, če ti ponujajo pošteno kupčijo!« je v nasprotju z mojimi pričakovanji odločno odrezal svojo resnico. »Punca je imela čisto prav. Na smrt moraš gledati tudi s poslovne strani in jo čim bolje vnovčiti, tako, kot delnice.« Ničesar nisem razumel, ampak ga samo gledal. 
Skoraj bi bil pozabil na to neprijetno telefonsko dogodivščino, če ne bi  nekaj tednov zatem na borjaču pred nakupovalnim centrom uzrl kup vreč z zemljo. Spet boste rekli, da ni to nič nenavadnega, ker jo zmeraj prodajajo za razne vrtnarske namene. Ampak moj pogled je kot magnet pritegnil napis na  vreči, ki me je v trenutku povezal s tisto telefonsko ponudbo. Na papirju je namreč s črnimi črkami pisalo kot na nagrobniku :

Grab(n)erde.

Ob tem me je po hrbtu neprijetno zmrazilo in vse mogoče predstave so mi šinile skozi možgane. Mar je tudi ta zemlja za grobove del tiste vabljive ponudbe zavarovalniškega paketa za bodoče mrliče? Kaj pa če je vse res, da zdaj, ko prihaja Evropa, ne bi bilo umestno ležati v domači brkinski zemlji, ker bi se človek počutil odrinjenega od tokov globalizacije? Morali se bomo torej prilagajati prav v vsem, če bomo hoteli biti enaki in to celo pod zemljo, ki bo morala biti iste znamke po celi Uniji vsaj na vrhu, kjer rastejo rože. Ob tej nepričakovani ugotovitvi sem povsem otrpnil.
»Kaj pa tako zavzeto gledaš, saj je samo zemlja!«  me je iz mračnega razmišljanja zbudil začudeni glas znanca za mojim hrbtom.   

»Že, že, zemlja, ampak čigava?« sem zbegano odvrnil.

 »Saj je vseeno, čigava, ko si mrtev. Zemlja je zemlja!« je pribil in me tako čudno pogledal, kot, da je z mano nekaj hudo narobe.
»Ampak zakaj pa se potem bojujemo za rodno grudo, če je vseeno, katera je?« nisem mogel odnehati. »Lahko bi ukinili vojne in  prodajali zemljo sosedom.  To bi imelo enak učinek na njihovo zavest, kot, če bi njim zasedli deželo. Predvsem pa bi imeli manj žrtev in namesto stroškov bojevanja dvojni dobiček! 

 Pisci ste pa res čudni tiči,« je zatarnal.  »Predvsem pa nikoli zadovoljni s tistim, kar vidite! Vedno sumite, da je za običajnim videzom še kaj skrito!«

Odtaval sem v trgovino po nameravanem nakupu in na policah se mi je med prikupnimi artikli neprestano vtihotapljal napis Grabenerde. Na poti domov sem razmišljal o teh neobičajnih vprašanjih, ki so se mi porodila ob pogledu na tiste nesrečne vreče z zemljo pred trgovino. 
Res je zmeraj kaj zadaj za tistim, kar gledamo, če to priznamo ali ne. Zrcalo skušamo tako namestiti pred svoje oči, da bi videli hkrati še od zadaj. To pa ni mogoče, zato se vrtimo okoli predmeta svojega gledanja in vidimo samo tisto, kar nam je trenutno pred očmi. Morda je tako bolje za nas, ker bi se sicer vse življenje dolgočasili, če bi nam bilo že ob rojstvu vse razkrito. Pa recite, da ni tako!