Zjutraj me je v poštnem nabiralniku čakalo Jagodino pismo, ki ga je napisala in razposlala vsem svojim prijateljem dan pred odhodom na svojo, menda že tretjo operacijo.
Ob branju pisma sem se spomnil na svoj priložnostni nagovor, ki sem ga imel ob predstavitvi njene knjige VEDNO ZNOVA v bistriški knjižnici 6. marca lani. Tudi danes ji imam namreč isto povedati!
Naši Jagodi bi s svoje strani rad povedal, da jo želimo imeti še vnaprej
ravno takšno in nič drugačno, kot je: se pravi zvedavo,
vznemirjeno in včasih tudi pretreseno nad tistim, kar vidi okoli
sebe. Pesnik tudi ne more biti drugačen, saj je to njegovo poslanstvo :
peti po skrivnem ukazu lepote o včasih za naše oči nevidnih
vzrokih za njegovo žalost, veselje in čudenje. Moramo mu verjeti,
da je za videzom vsakdanjih dogodkov še nekaj, kar jih povezuje v
višji smisel in daje našim besedam in dejanjem nadčasovni pomen in
razsežnost.
Gotovo ni slučaj, da
si je želela predstaviti svoje pesmi v neposredni bližini 8. marca,
a verjetno ne samo zaradi pripadnosti ženskemu spolu, ampak iz globljih nagibov svoje občutljive narave in svojega pesništva, ki
jo postavlja na okope bojevnikov za lepši in pravičnejši svet. Naj
ji bodo zvezde vsaj tu naklonjena, če ji drugje bolj medlo
mežikajo!
Jožko Stegu
Ni komentarjev:
Objavite komentar