ZIMSKE RADOSTI Z LEPOTNO NAPAKO

Snežnik,  febr. 2003
 

Včasih si po kakšnem dolgotrajnem enoličnem delu ali vremenu človek prav zaželi spremembe, pa čeprav na slabše. Ves pretekli december smo dobivali sam dež, zato ni bilo čudno, da smo se ga naveličali. Kamorkoli sem prišel, povsod so tarnali, kako noro podnebje da imamo, ko je za novo leto zeleno. Vsi so bili enotnega mnenja, da je temu krivo segrevanje ozračja, zaradi česar so bili ne samo mulci, ampak predvsem žičničarji obupani, ker ni snega in ne zaslužka.
»Potrpite vendar malo, saj še ni pomlad, zato ne prosite snega ob novem letu, ker ga boste lahko še siti!« sem jih povsod svaril. 
»Ti si nepopravljiv optimist! Zunaj so že prvi zvončki, ti pa nam obljubljaš sneg!« so mi posmehljivo odgovarjali.  

Ko nas je 6. januarja ponoči res prekril, sem se ga razveselil kot otrok. Nisem mogel verjeti, da je resničen.
 »To bo prava poživitev za mojo pomanjkljivo rekreacijo!« sem si dejal drugo jutro, ko sem po dolgem času spet prijel lopato in karjolo v roke. V nekaj urah sem se počasi pregrizel skozi še kar zajeten kupček snega na borjaču (več kot polovica ga je bila s ceste) in ga zvozil v potok. Nebeške darežljivosti pa kar ni hotelo biti konca, ker smo že drugi večer dobili novo pošiljko pršiča. Spet sem se naslednje dopoldne lotil dela in kar z metlo pometel tisto moko pod rob ceste in sklenil počakati, da mraz malo popusti. Medtem pa je od spodaj prihrumel cestarski kamion s plugom in mi nesramno zasul že očiščeni borjač z nasoljeno snežno brozgo s ceste in to do vrat, da nisem mogel ven. 
Tu pa se je končalo moje navdušenje nad tovrstno rekreacijo. Tako je, če imaš bajto tik ob cesti, ki je skupna dobrina samo za vožnjo po njej, a očitno ne za odstranjevanje spluženega snega. In to ne samo enkrat, ko neha padati, ampak vse dokler je še kaj snega na cesti, te čaka novo delo, za katero poskrbi snežni plug. Bogvari, da bi ga pustil tam ležati, ker bi prec veljal za lenuha, ki se mu ne ljubi očistiti s svojega borjača tujega snega. 

Ob pogledu nanj sem si zastavil mračno vprašanje, če je to sploh v skladu s človekovimi pravicami, da sem prisiljen čistiti nekaj, kar ni moje? Na to temo bi se splačalo sprožiti postopek za razpis referenduma o vprašanju lastnine snega!

Da bi se prepričal, če se to morda ne dogaja samo meni, sem 13. januarja skočil v Bistrc pogledat, kako so tam rešili tovrstne zagate s spluženim snegom. Imel sem kaj videti. Obe ''predmestni'' avtobusni postajališči v Trnovem sta bili še neočiščeni in samo pohojeni, ker očitno nimata lastnika. Pločniki seveda tudi. Res je bil ''šele'' ponedeljek popoldne, a žalostno je, da ob vsej mehanizaciji, ki jo premoremo, ne poskrbimo za varno odvijanje javnega prevoza, ker ga običajno uporabljajo ravno starejši ljudje, ki so najbolj nebogljeni in izpostavljeni padcem. 
Ampak zgleda, ko da ne smemo več uporabljati lopat, ki so včasih bolj praktične od nerodnega pluga. V to sem se prepričal naslednji dan, ko me je spet nekaj vleklo nazaj v Bistrc, tokrat v bližino zdravstvenega doma, kjer se je bager ravno tisti čas trudil razširiti kolovoz, a mu to zaradi parkiranih avtomobilov ni najbolj uspevalo. Tudi, če bi mu, ne bi kaj dosti koristilo pešcem, ki so vseeno morali paziti na vsak korak po zaledenelem dvorišču, če so hoteli celi prispeti v zdravstveni dom ali v lekarno.

Dosti bolj enostavno bi rešili ta problem, če bi recimo hišnik (upam, da ga imajo) prijel za lopato in ročno odstranil ter odpeljal tisti speštani sneg s karjolo, kot sem ga jaz s svojega borjača. Žal je ročno delo očitno ponižujoče, zato tudi verjetno ne spada v opis njegovih možnih del, ker smo moderna družba, ki ne sme priznati svoje tehnične nemoči ob ugrizu narave, ampak ga mora stoično prenašati. To se je videlo v Cankarjevi ulici, ki bi bila zelo primerna za sprejem Dedka Mraza s sanmi. Okolica šole D. Ketteja je nudila podoben videz še 15. januarja!

 Človek se vpraša, zakaj bi pričakoval, da bo zdaj kaj drugače v Bistrci samo zato, ker imamo novega župana? Za spremembe je potreben premik skupne zavesti. Očitno pa je do tega še kar daleč, dokler bomo brezbrižno bredli po neočiščenih javnih površinah. Najmanj kar lahko naredimo je, da na glas povemo in tudi zapišemo, da s tem ne soglašamo, da službe, ki so zadolžene in plačane za tovrstne usluge, tega ne opravijo, kot bi morale. Čas je za ukrepanje, če ne drugega, da po vsakem novo zapadlem snegu organiziramo po Bistrci vsaj prošnjo procesijo, da nam Bog pošlje odjugo in nas tako po naravni poti reši nadloge!

No, upam, da jo do prihodnjega javljanja ne bo več. Imejte se kljub temu lepo in vseeno pazite, kod hodite!

KLOŠARKA

Še na mojih neobjavljenih kratkih literarnih zgodb

Ko je Štefan tistega aprilskega popoldneva stopil iz dolgega temačnega hodnika na s soncem obsijano ploščad pred bolnico, je najprej obstal, ko da ne ve, kam je namenjen in nato kot mesečnik odtaval k najbližji klopi med borovce, kjer se je nemočen sesedel nanjo. Obisk pri materi Katarini ga je bil zelo potrl. Nadejal se je, da jo bo v kratkem lahko vzel domov, a po tistem, kar je videl, ni izgledalo, da se bo še kdaj vrnila, ker je lebdela kot sveča, ki lahko vsak hip ugasne. Tokrat ga niti prepoznala ni več. Zdelo se mu je, da je trenutek bridkega slovesa strašljivo blizu.

»Gospod, če bi lahko prispevali kakšen tolarček za en kofetek!« ga je sredi razglabljanja o nič kaj obetavni prihodnosti dosegel proseč ženski glas. Ni vedel, ali se mu je samo zdelo ali ga res nekdo nagovarja. Kot v polsnu je samodejno segel z roko v torbico z dokumenti, ki jo je imel okoli pasu in pobrskal po njeni vsebini ter potisnil nekaj papirnatih bankovcev v smeri glasu, ne da bi se ozrl na njegovo lastnico.

»Kako ste dobri! Stokrat bohlonaj, rešili ste me iz stiske! Že ves dan sem tu, pa se me ni še nihče usmilil«… je potožila neznanka in z dlanmi prestregla njegovo roko z denarjem. Šele ko se ga je dotaknila, se je zavedel, kje je in se zazrl vanjo. Po videzu ni bila nič kaj podobna klošarki, ampak prej kakšni obiskovalki bolnice, ki jih je bilo v tistem času vse polno naokrog. Toda, še preden jo je utegnil povprašati, kako se je znašla v tej zanjo nenavadni vlogi, ga je prehitela :

»Gospod, molila bom za vas, če smem!?

»Ni treba moliti zame!« je ne da bi vedel zakaj, skoraj osorno odvrnil Štefan, naglo vstal in se namenil proti avtu, ki ga je imel parkiranega nedaleč stran. »Nihče mi ne pusti moliti!« je obupano zaklicala za njim neznanka. »Mislila sem, da ste vsaj vi drugačni. Pa sem se zmotila.«

Kar obstal je ob teh njenih očitajočih besedah in se skrušeno obrnil nazaj. 
»Čakajte malo, nisem rekel, da ne smete moliti, ampak samo, da ni treba moliti zame zaradi tistih nekaj fičnikov, ki sem vam jih dal!« je Štefan hitel popravljati svojo prejšnjo nerodno izrečeno izjavo.

"Torej smem moliti?" je veselo vprašala in se zaupljivo primaknila malo bližje. 
"Seveda smete. Kolikor vam da duša. Ampak ni nujno, da ravno zame, marveč za mir v svetu in za tiste, ki trpijo krivico in pomanjkanje.

Zmolila bom petdeset očenašev!" je hitela velikodušno obljubljati klošarka.

Ste znoreli?!« se je Štefan ustrašil njene nezaslišane ponudbe. »Tako ne bova kupčevala, da bi vi za dve kofeti cel dan molili, morda še celo lačni in žejni. Ne dovolim!" je spet postajal oster.

"Torej ne smem moliti?" ga je razočarano pogledala in nemočno povesila roke ob telesu. 
"Smete, vendar pa najprej izpijte tisti dve presneti kofeti, za katere ste me prosili in potem delajte, kar hočete!" je skoraj revsnil nanjo, potegnil ključe iz žepa in odklenil avto, da bi sedel vanj.

"Če mi dovolite, vam blagoslovim avto!" mu je postregla z novo, še bolj osupljivo ponudbo.

»Tega pa se res ne bi branil,« je spravljivo pripomnil Štefan in se pričakujoče zazrl vanjo, kako neki bo to naredila. Stopila je k avtu, položila roki nanj in s slovesnim glasom spregovorila:

"Prosim te avto, da svojega dobrega lastnika varno pripelješ domov in mu vselej zvesto služiš, da ne bo na cesti s tabo ogrožal ne sebe, ne drugih. Naj ga povsod spremlja angel varuh. 

Amen!" je Štefan resnobno zapečatil njen blagoslov. "Kar se tiče angela varuha, nimam nič proti, če bi glede na mojo raztresenost in gnečo, ki je na cesti, imel kar dva. Bi se počutil bolj varnega!" je smeje dodal…"Zdaj pa res moram oditi. Zbogom, dobra ženska! Če se najine poti ne prekrižajo več na tem svetu, se pa zagotovo v nebesih, kjer bova vsaj upam lahko v miru skupaj spila zastonj kofe in obujala spomine na ta srečni dan, ko sva se srečala."

Ko je Štefan nekaj trenutkov zatem že brzel po obalni cesti in se nato zapodil v črnokalski klanec, ni čutil ne sonca, ki je zoprno pripekalo in mu svetilo v oči, niti utrujenosti od večdnevnih voženj tja doli. Celo pot proti domu, ki se je zmeraj zdela neznansko dolga in mučna, se mu je tokrat zdela krajša in prijetna. Tudi vse temne misli, ki so ga do malo prej morile, so se nekam porazgubile. Počutil se je tako lahkega, ko da bi ga nosile nevidne roke.

ŽRTVAM PARIŠKEGA POKOLA

https://youtu.be/tA8u9KDk2U8

MARTINOVANJE

Tokrat vam ponujam v branje enega svojih literarnih proznih tekstov

Štefan je stal ob velikem bolnišničnem oknu in zamišljeno zrl na razmršene krošnje kostanjev, ki so dogorevale v škrlatnih plamenih Martinovega poletja. Obrazi osmih sotrpinov, ki so si z njim delili obširno bolniško sobo, so se bili po kosilu raztresli na vse strani, kot jesensko listje. Nekateri so brezciljno tavali po dolgem hodniku, ostali pa so zašli celo ven in se na klopcah nemarno predajali redkemu razkošju prestolnice v tem času – sončnim žarkom. Štefanu pa ni bilo ne do sprehajanja, ne do sončenja. Tritedensko ujetništvo v bolniški sobi ga je povsem ohromilo. Njena vrata so noč in dan ječala pod neštetimi rokami, tako, da v povodnji glasov, ki jih je nenehoma zalivala, ni več vedel, kaj je to tišina, kaj šele zasebnost. Sredi sončnega popoldneva se ni več prepoznal v pižami in copatah. Zdelo se mu je, ko da se je tujec pomotoma naselil v njegovem telesu.

»Poglej, celo sonce je prišlo za tabo s Primorske!« je Nikotov glas za njim iznenada zarezal v neobičajno tišino. Štefan se je zdrznil, ko, da bi ga zalotili pri prepovedanem dejanju, a se ni ozrl. Tako zavzeto je gledal skozi okno, da ni slišal njegovih drsajočih korakov, niti ni opazil, da že nekaj časa stoji za njim in ga molče opazuje. Že tri tedne sta skupaj in sta postala že prava prijatelja. Spočetka sta bila oba molčeča in zadržana, a z vsakim novim dnevom so se razdalje med njima manjšale. Kljub temu pa sta svoje trenutke slabosti in nebogljenosti drug pred drugim spretno skrivala. Dostikrat ga je Štefan zalotil, kako sredi noči obupano sedi na svoji postelji z neznosno bolečino v svojih mišicah, ki jo nobeno zdravilo ni zmoglo utišati. In to nepomično zrenje je trajalo včasih cele ure. Nikoli si ga ni upal zmotiti. Zdaj pa je on njega zalotil v takšnem nerodnem položaju, iz katerega se ni znal izmotati, zato je še naprej v zadregi molčal. Niko se ni pustil zmesti. Slutil je njegovo razbolelost.

»Zdaj je tudi tu lepo. Jesenske barve so si povsod podobne!« je nadaljeval pretrgano misel in vprašujoče zrl molčečega sotrpina pred sabo, da bi ga izvabil iz trmastega molčanja.

»Že, že,« se mu je ta končno le odzval s hripavim glasom, »ampak pri nas so robovi teh jesenskih ognjev mehkejši in vsako drevo v naši gmajni dogoreva v drugačni barvi. 

Niko se je nezavedno primaknil bliže k oknu in se še sam pozorno zazrl skozenj, ko da mu bo zdaj lahko pokazal, kar mu je pravkar razlagal.

»Saj ni res!« je presenečeno zamrmral :»za trenutek sem res verjel, da bova tule skozi lahko stopila naravnost na vašo gmajno. Kakšno moč ima domišljija. 

V zadregi je mehko potrepljal Štefana po rami in zavzdihnil.

Kakor po skrivnem ukazu, sta se oba hkrati obrnila od okna z neuspelim prividom, ko, da ju bleščava jesenskih ognjev kar naenkrat ne zanima več. Vse se jima je zdelo spet sivo in strašno vsakdanje.

Fantje so pričeli počasi kapljati k njima v sobo s svojimi obiskovalci, ki so bili tistega dne še posebej praznično razpoloženi in darežljivi, saj je bilo Martinovo. Najprej so se razbremenili obveznih daril. Soba se je razdišala po pecivih, kot kakšna slaščičarna. Seveda so jih ponujali tudi Štefanu, a je samo žalostno odkimaval in pokazal na dietni list pred svojo posteljo. K njemu ni bilo nikogar na obisk, a mu kljub temu ni bilo dolgčas. Sedel je na postelji, se na videz zatopil v svoj dnevnik ter čečkal po njem nerazumljive besede, ker ga je pisal bolj iz želje po zaposlitvi duha, kot pa po opisovanju dogodkov. Nič spominjanja vrednega se danes ni dogajalo z njim, ne okoli njega. Kmalu je utrujeno omahnil na posteljo in z zvezkom v naročju zaspal.

Ko se je prebudil, se je že večerilo in soba je bila skoraj polna obiskovalcev. Le njegov sosed Joža, zajeten in dobrodušen Zasavec, je spet smrčal, da se je dobesedno postelja tresla. Prestrašeno je skočil pokonci in se mu obupano opravičeval, da tega ne počne nalašč. Štefan se mu je samo trudno nasmehnil in odtaval k vratom, da se malo sprehodi po hodniku. Komaj je naredil nekaj korakov po njem, že ga je prestregel nekam znan dekliški glas, ki ga je vabil k sebi. Bil je še ves omotičen od popoldanskega spanca in ni zagotovo vedel, če spi ali bedi. Šele, ko je na sebi začutil mehki dotik dlani in se zazrl v obraz pred seboj, ki ga je nagovoril, se je dokončno prebudil. 

Marijica! je presenečeno vzkliknil in segel v ponujeno roko. »Prišla sem te obiskat,« je komaj izdavila vsa zasopla in zardelih lic, ki so spominjala na zrela jabolka.

» Saj grem lahko noter?« je bolj z glasom, kot s kretnjo plašno pokazala na priprta vrata bolniške sobe. »Se razume,« ji odvrne Štefan, »za zdaj je to moj dom. Pridi!«

Pogumno je odkorakala z njim v sobo, se najprej izmotala iz rucaka in bunde ter nato sedla zraven njega na posteljo. Nekaj trenutkov sta se molče gledala, potem pa je neodločno povlekla rucak k sebi in nekaj šarila po njem. Mladost je kar dehtela iz nje. Ni mogel verjeti, da ima res že dvajset let. Zgledala je kot kakšna gimnazijka.

»Saj vem, da nisi lačen, ampak vseeno sem ti nekaj prinesla,« je v zadregi izdahnila in mu pomolila belo pleteno štručko. »Smeš?«

Njene lepe, velike sinje oči so ga tako otroško vprašujoče zrle izza očal, da se mu je beseda, ki jo je hotel ravnokar izgovoriti, zataknila v grlu. Kako naj ji pove, da tega žal ne sme jesti? Saj ne more, preveč bi razočaral njeno pričakovanje. Želela ga je le razveseliti in obdariti, ne pa nasititi s tem belim kruhkom, ki ji je tako podoben, ko da je odtisnila vanj svojo podobo. Štefanu se je zdelo, da je vsa soba umolknila in da z njo vred vsi nestrpno pričakujejo njegov odgovor. Čutil je njihove poglede na sebi, kot bi ga otipavalo nešteto rok. Njena bela dlan pa mu je še kar naprej ponujala tisti beli kruhek, v katerega se je bila preselila. Odločno je prikimal in s tresočo roko hlastno segel in po njem. Odleglo mu je, kot bi se pravkar rešil neznanskega nevidnega bremena. Še dobro, da ni opazila, kaj se je medtem dogajalo v njem.

»Hvala!« je nekje zunaj sebe zaslišal govoriti svoj glas, ki je hotel ubežati pred tolikimi rokami, ki so segale po njem. »Lepo, da si prišla …«

Nič ni odgovorila, le njene rahlo naličene in v strogo črto potegnjene ustnice so se razprle kot cvetni popek v prikupen dekliški smehljaj, ki ga je obkrožal venček belih zob. Spet se mu je zdelo, da samo sanja. Odsotno se je zazrl je nekam skoznjo, ko da vidi prikazen.

» Kam si se pa nenadoma odselil?« je iskala z glasom po sobi njegovo nevidno bivališče. »Tu sem, lahko se me dotakneš, če ne verjameš!« je dejala pomirljivo, ko da bere njegove misli.

»Oprosti!« je šepnil, »za trenutek sem od samega veselja podvomil v resničnost videnega. Ne dogajajo se mi pogosto… prijetne stvari namreč. Tu pa še najmanj.«

»Pusti se kdaj tudi presenetiti in obdariti, pa se ti bo morda pogosteje dogajalo,« je odvrnila veselo; » že danes imaš takšno priložnost «

Oba sta se zasmejala tej vabljivi ponudbi. In res ga je kmalu zapletla v sproščen pogovor o njegovem pisanju, o literaturi in njenem študiju, tako, da niti opazil ni, kdaj so odšli ostali obiskovalci. Fantje so ju iz obzirnosti pustili sama, da se v miru pogovorita. Besede so jima tekle, kot bistra studenčnica med dlanmi. In ko sta se končno le odžejala drug drugega, se je odpravila domov. Pospremil jo je do konca hodnika, kjer mu je spet stisnila dlan v slovo in obljubila, da še pride. Spodaj so tedaj ravno pred dvigalo pripeljali večerjo, zato se je vrnil v sobo in leže na postelji počakal na sestre, ki so jo kmalu prinesle na pladnjih iz vedno škripajočega zabojnika na koleščkih, katerega so potiskale po hodniku in pri tem glasno klicale njihova imena. V trenutku so se fantje znašli v sobi za mizo in pogoltno gledali, kaj so jim tokrat prinesli. Nikoli niso mogli razumeti, zakaj dobiva Štefan tako presno hrano, ko pa vendar ne potrebuje nobenega hujšanja. Gotovo mora biti kakšna pomota…

Po večerji so polegli po posteljah in naveličano prelistavali že večkrat prebrane časopise, samo, da bi si skrajšali neskončno dolgo in utrudljivo čakanje na spanec, kar je bilo zanje najtežji in najbolj utrudljivi del dneva. Štefan je ležal na hrbtu in spokojno gledal v kockasti strop.

»Je bila tista punca, ki te je prejle obiskala, morda tvoja hčerka?« ga je nenadoma na videz brezbrižno vprašal sosed Dušan. Vsi so pozorno prisluhnili iznad svojih zmečkanih časopisov, kaj mu bo odgovoril, ker niso nič vedeli o njegovih družinskih razmerah.

»Ni bila hčerka, ker je žal nimam, « mu je odvrnil, » ampak takšno kot je ona pa bi res želel imeti. Ponosen sem na to, da ste me imeli nekaj časa celo za njenega očeta. Giovaniju bo to gotovo všeč. Mu bom povedal.

Spet nas vleče nekam proč od sebe v prazno smer, kakor vedno!« je obupano zastokal Dušan proti svojim kolegom, »Vprašujem se, kaj ima ta njegov Giovani opraviti z nami?

  Kako, da nima?« se Štefan ni pustil zmesti, »saj je vendar njen oče. Pravkar si me vpraševal po njem. Ko bi ga videl, bi se gotovo tudi ti navdušil nad njim, kot si se nad njegovo hčerko. In da ne boš v skrbeh, celo v sorodu smo si nekaj. «

»A tako,« je dejal oni razočarano. Škoda, mi pa smo mislili, da je kaj na tem! Nikoli nam nič nam ne poveš o sebi, kakor nam tudi nisi povedal, da se ukvarjaš s pisanjem. Ko te ne bi naša dohtarca zjutraj na viziti svojim predstojnikom predstavila kot pesnika, bi morda odšel, ne da bi to izvedeli iz tvojih ust. Tako skrivnosten človek si.«

»Čakajte malo! « se je Štefan branil z glasom njihovih nevidnih grabežljivih rok, ki so spet segale po njem. »Kaj ste tako navalili name, saj nismo v literarni koloniji, ampak v bolnici. Zakaj me kar naenkrat gledate drugače samo zaradi tistih nekaj besed zjutraj. Tu sem samo na preiskavah. Nihče mi ni omenil, da moram s seboj prinesti tudi življenjepis, ampak samo izvide… « je še pribil na pol resno.

»Saj sem vedel!« je vzkipel Dušan. »On lahko recimo kar tu pred našimi očmi nesramno piše kdove kaj o nas in bo to odnesel lepo domov in kje objavil naša imena. Mi o tem nič ne vemo in si tudi ne moremo pomagati. Zdaj se pa še norčuje iz naše nevednosti. Morali bi mu pogledati tisti dnevnik, ki ga tako vneto vsak dan piše. Gotovo je v njem kaj o meni, saj sem mu najbližje!«

Ostali so ob teh besedah odložili svoje zmečkane časopise in se vprašujoče spogledali. Besedna igra je postajala vse ostrejša in že nevarna, da se ne sprevrže v javno obračunavanje s Štefanovo pravico do lastnih skrivnosti in do pisanja dnevnika.Tega pa si nihče ni želel, saj so se do sedaj med seboj dobro razumeli. Sosedje so jim kar zavidali njihovo uglašenost in sproščenost.

»Tako ne gre, fantje,« se je prvi oglasil Niko, » da bi nekdo bil za nas sumljiv samo zato, ker piše resnico. Te stvari smo že videli, kaj vse so nekateri veljaki počeli s pisatelji iz golega strahu pred njo. Marsikateri je sedel v kehi zaradi tega. Bodimo vendar pametni. Zakaj bi pisal ravno o tebi, ko pa ima veliko lepših modelov na razpolago, na primer svojo prikupno sorodnico!« je odločno zaključil javno sojenje in se namuznil proti Dušanovi orjaški silhueti, ki se je pravkar poraženo zleknila na svojo posteljo.

»Saj nisem mislil tega tako resno!« se je ta hitel opravičevati; » pa ga ja smem kaj vprašati?«

»Seveda smeš,« se je oglasil Štefan pomirljivo, »vendar ne pričakuj preveč od mene. Ne prenesem tega, da kdo radovedno dreza vame z neprijetnimi vprašanji. Na takšne dotike sem zelo občutljiv. Pa dovolj o tem, zdaj veš skoraj vse, kar si želel vedeti o meni.«

Soba je spet zadihala v svojem ustaljenem ritmu. Počutili so se kot ladijska posadka na svoji prvi skupni vožnji, ki je uspešno prestala nevarno nevihto. Lučka za lučko je ugašala nad njihovimi posteljami in kmalu so vsi potonili v globok spanec. Štefanu pa se je zdelo, da vso noč soba diši po zrelih jabolkih z Marijičinih lic.