Snežnik, febr. 2003
Včasih si po kakšnem dolgotrajnem enoličnem delu ali vremenu človek prav zaželi spremembe, pa čeprav na slabše. Ves pretekli december smo dobivali sam dež, zato ni bilo čudno, da smo se ga naveličali. Kamorkoli sem prišel, povsod so tarnali, kako noro podnebje da imamo, ko je za novo leto zeleno. Vsi so bili enotnega mnenja, da je temu krivo segrevanje ozračja, zaradi česar so bili ne samo mulci, ampak predvsem žičničarji obupani, ker ni snega in ne zaslužka.
»Potrpite vendar malo, saj še ni pomlad, zato ne prosite snega ob novem letu, ker ga boste lahko še siti!« sem jih povsod svaril.
»Ti si nepopravljiv optimist! Zunaj so že prvi zvončki, ti pa nam obljubljaš sneg!« so mi posmehljivo odgovarjali.
»Potrpite vendar malo, saj še ni pomlad, zato ne prosite snega ob novem letu, ker ga boste lahko še siti!« sem jih povsod svaril.
»Ti si nepopravljiv optimist! Zunaj so že prvi zvončki, ti pa nam obljubljaš sneg!« so mi posmehljivo odgovarjali.
Ko nas je 6. januarja ponoči res prekril, sem se ga razveselil kot otrok. Nisem mogel verjeti, da je resničen.
»To bo prava poživitev za mojo pomanjkljivo rekreacijo!« sem si dejal drugo jutro, ko sem po dolgem času spet prijel lopato in karjolo v roke. V nekaj urah sem se počasi pregrizel skozi še kar zajeten kupček snega na borjaču (več kot polovica ga je bila s ceste) in ga zvozil v potok. Nebeške darežljivosti pa kar ni hotelo biti konca, ker smo že drugi večer dobili novo pošiljko pršiča. Spet sem se naslednje dopoldne lotil dela in kar z metlo pometel tisto moko pod rob ceste in sklenil počakati, da mraz malo popusti. Medtem pa je od spodaj prihrumel cestarski kamion s plugom in mi nesramno zasul že očiščeni borjač z nasoljeno snežno brozgo s ceste in to do vrat, da nisem mogel ven.
Tu pa se je končalo moje navdušenje nad tovrstno rekreacijo. Tako je, če imaš bajto tik ob cesti, ki je skupna dobrina samo za vožnjo po njej, a očitno ne za odstranjevanje spluženega snega. In to ne samo enkrat, ko neha padati, ampak vse dokler je še kaj snega na cesti, te čaka novo delo, za katero poskrbi snežni plug. Bogvari, da bi ga pustil tam ležati, ker bi prec veljal za lenuha, ki se mu ne ljubi očistiti s svojega borjača tujega snega.
»To bo prava poživitev za mojo pomanjkljivo rekreacijo!« sem si dejal drugo jutro, ko sem po dolgem času spet prijel lopato in karjolo v roke. V nekaj urah sem se počasi pregrizel skozi še kar zajeten kupček snega na borjaču (več kot polovica ga je bila s ceste) in ga zvozil v potok. Nebeške darežljivosti pa kar ni hotelo biti konca, ker smo že drugi večer dobili novo pošiljko pršiča. Spet sem se naslednje dopoldne lotil dela in kar z metlo pometel tisto moko pod rob ceste in sklenil počakati, da mraz malo popusti. Medtem pa je od spodaj prihrumel cestarski kamion s plugom in mi nesramno zasul že očiščeni borjač z nasoljeno snežno brozgo s ceste in to do vrat, da nisem mogel ven.
Tu pa se je končalo moje navdušenje nad tovrstno rekreacijo. Tako je, če imaš bajto tik ob cesti, ki je skupna dobrina samo za vožnjo po njej, a očitno ne za odstranjevanje spluženega snega. In to ne samo enkrat, ko neha padati, ampak vse dokler je še kaj snega na cesti, te čaka novo delo, za katero poskrbi snežni plug. Bogvari, da bi ga pustil tam ležati, ker bi prec veljal za lenuha, ki se mu ne ljubi očistiti s svojega borjača tujega snega.
Ob pogledu nanj sem si zastavil mračno vprašanje, če je to sploh v skladu s človekovimi pravicami, da sem prisiljen čistiti nekaj, kar ni moje? Na to temo bi se splačalo sprožiti postopek za razpis referenduma o vprašanju lastnine snega!
Da bi se prepričal, če se to morda ne dogaja samo meni, sem 13. januarja skočil v Bistrc pogledat, kako so tam rešili tovrstne zagate s spluženim snegom. Imel sem kaj videti. Obe ''predmestni'' avtobusni postajališči v Trnovem sta bili še neočiščeni in samo pohojeni, ker očitno nimata lastnika. Pločniki seveda tudi. Res je bil ''šele'' ponedeljek popoldne, a žalostno je, da ob vsej mehanizaciji, ki jo premoremo, ne poskrbimo za varno odvijanje javnega prevoza, ker ga običajno uporabljajo ravno starejši ljudje, ki so najbolj nebogljeni in izpostavljeni padcem.
Ampak zgleda, ko da ne smemo več uporabljati lopat, ki so včasih bolj praktične od nerodnega pluga. V to sem se prepričal naslednji dan, ko me je spet nekaj vleklo nazaj v Bistrc, tokrat v bližino zdravstvenega doma, kjer se je bager ravno tisti čas trudil razširiti kolovoz, a mu to zaradi parkiranih avtomobilov ni najbolj uspevalo. Tudi, če bi mu, ne bi kaj dosti koristilo pešcem, ki so vseeno morali paziti na vsak korak po zaledenelem dvorišču, če so hoteli celi prispeti v zdravstveni dom ali v lekarno.
Ampak zgleda, ko da ne smemo več uporabljati lopat, ki so včasih bolj praktične od nerodnega pluga. V to sem se prepričal naslednji dan, ko me je spet nekaj vleklo nazaj v Bistrc, tokrat v bližino zdravstvenega doma, kjer se je bager ravno tisti čas trudil razširiti kolovoz, a mu to zaradi parkiranih avtomobilov ni najbolj uspevalo. Tudi, če bi mu, ne bi kaj dosti koristilo pešcem, ki so vseeno morali paziti na vsak korak po zaledenelem dvorišču, če so hoteli celi prispeti v zdravstveni dom ali v lekarno.
Dosti bolj enostavno bi rešili ta problem, če bi recimo hišnik (upam, da ga imajo) prijel za lopato in ročno odstranil ter odpeljal tisti speštani sneg s karjolo, kot sem ga jaz s svojega borjača. Žal je ročno delo očitno ponižujoče, zato tudi verjetno ne spada v opis njegovih možnih del, ker smo moderna družba, ki ne sme priznati svoje tehnične nemoči ob ugrizu narave, ampak ga mora stoično prenašati. To se je videlo v Cankarjevi ulici, ki bi bila zelo primerna za sprejem Dedka Mraza s sanmi. Okolica šole D. Ketteja je nudila podoben videz še 15. januarja!
Človek se vpraša, zakaj bi pričakoval, da bo zdaj kaj drugače v Bistrci samo zato, ker imamo novega župana? Za spremembe je potreben premik skupne zavesti. Očitno pa je do tega še kar daleč, dokler bomo brezbrižno bredli po neočiščenih javnih površinah. Najmanj kar lahko naredimo je, da na glas povemo in tudi zapišemo, da s tem ne soglašamo, da službe, ki so zadolžene in plačane za tovrstne usluge, tega ne opravijo, kot bi morale. Čas je za ukrepanje, če ne drugega, da po vsakem novo zapadlem snegu organiziramo po Bistrci vsaj prošnjo procesijo, da nam Bog pošlje odjugo in nas tako po naravni poti reši nadloge!
No, upam, da jo do prihodnjega javljanja ne bo več. Imejte se kljub temu lepo in vseeno pazite, kod hodite!
Ni komentarjev:
Objavite komentar